Jedro

Sodišči nižjih stopenj sta pravilno presojali veljavnost sporne pogodbe v skladu s predpisi, ki so veljali v času njene sklenitve (13.8.1980). Takrat veljavni Zakon o gozdovih (Ur. list SRS, št. 16/74) ni vseboval v reviziji zatrjevanih prepovedi. Tudi tedaj veljavni Zakon o kmetijskih zemljiščih (Ur. list SRS, št. 1/79) ni uzakonil ničnosti pogodb, ki bi bile sklenjene v nasprotju z določbami navedenega zakona pač pa le izpodbojnost, ki jo je bilo možno uveljavljati v časovno kratkih rokih (kadar je bila kršena prednostna pravica nakupa). Šele novela ZKZ (Ur. list SRS, št. 17/86) je v petem odstavku 22. člena uzakonila ničnost pogodb, s katerimi so se delile kmetije iz 3. člena Zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (ZDKZ). Navedeni predpisi, ki so veljali na dan 13.8.1980, ko je bila sklenjena obravnavana kupna pogodba, potrjujejo tako pravilnost sprejete pravne presoje spora. To pomeni, da je kupna pogodba z dne 13.8.1980 pravno veljavna.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da so tožniki vsak do 1/3 solastniki na v naravi točno odmerjenem delu parc. št... k.o... v izmeri 780 m2 ter je zato naložilo tožencema, da morata poskrbeti za geodetsko odmero navedenega dela parcele in izstaviti na ime tožnikov listino, na podlagi katere se bodo lahko vpisali kot solastniki vsak do 1/3. Višji zahtevek tožnikov je zavrnilo in prav tako zahtevek tožencev iz nasprotne tožbe, da so jima tožniki dolžni izročiti sporno parcelo v posest. Toženca sta bila obsojena tudi na plačilo stroškov postopka. O pritožbah obeh pravdnih strank je sodišče druge stopnje odločilo tako, da je delno ugodilo pritožbi tožencev in razveljavilo odločitev v delu, s katerim je bilo tožencema naloženo, da morata poskrbeti za geodetsko odmero spornega dela parcele, v preostalem delu pa je pritožbo tožencev ter v celoti pritožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta toženca vložila revizijo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se sodbi sodišč nižjih stopenj spremenita tako, da se v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnikov. Po revizijskih izvajanjih kupoprodajnega zapisa, sklenjenega med tožniki in pravnim prednikom tožencev, ni mogoče šteti za veljavno kupoprodajno pogodbo. Promet s kmetijskimi zemljišči je bil omejen, postopek prodaje predpisan in ta v tem primeru ni bil spoštovan in toženca pred prevzemom kmetije nista bila seznanjena s sporno prodajo. Veljavnost sporne prodaje pa bi bilo potrebno presojati tudi po specialnih predpisih, ki sta Zakon o kmetijskih zemljiščih in Zakon o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev.

Na podlagi določila 390. člena Zakona o pravdnem postopku (naprej ZPP) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožnikom, ki pa so v odgovoru predlagali zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi obširno izvedenega dokaznega postopka sta sodišči nižjih stopenj ugotovili, da so tožniki na podlagi zapisane pogodbe z dne 13.8.1980 kupili od pravnega prednika tožencev F. K. del parc. št... k.o... v izmeri 780 m2, ki je bil tedaj tudi v naravi zakoličen, da so takoj nastopili posest nepremičnine in na njej pozneje postavili določene objekte, da so prodajalcu tudi plačali celotno kupnino, da sta toženca že pred prevzemom zaščitene kmetije od F. K. vedela za navedeno prodajo in posest tožnikov ter da pogodbeniki obravnavane prodaje niso izpeljali po postopku, ki ga je določal Zakon o kmetijskih zemljiščih (ZKZ). Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči nižjih stopenj presodili, da je pogodba pravno veljavna, ker v letu 1980 veljavni ZKZ ni predpisoval ničnosti pogodbe v primerih, ko se prodaja ni opravila po določbah ZKZ ter sta zato tožencema kot sedanjima zemljiškoknjižnima lastnikoma naložili, da morata izstaviti v korist tožnikov iztoževano zemljiškoknjižno listino.

Tudi po presoji revizijskega sodišča je pravnomočni del odločitve, ki je predmet revizijskega postopka, materialnopravno pravilen. Sodišči nižjih stopenj sta pravilno postopali, ko sta presojali veljavnost sporne pogodbe v skladu s predpisi, ki so veljali v času njene sklenitve (13.8.1980). Takrat veljavni Zakon o gozdovih (Ur. list SRS, št. 16/74) ni vseboval v reviziji zatrjevanih prepovedi. Tudi tedaj veljavni Zakon o kmetijskih zemljiščih (Ur. list SRS, št. 1/79) ni uzakonil ničnosti pogodb, ki bi bile sklenjene v nasprotju z določbami navedenega zakona pač pa le izpodbojnost, ki jo je bilo možno uveljavljati v časovno kratkih rokih (kadar je bila kršena prednostna pravica nakupa). Šele novela ZKZ (Ur. list SRS, št. 17/86) je v petem odstavku 22. člena uzakonila ničnost pogodb, s katerimi so se delile kmetije iz 3. člena Zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (ZDKZ). Navedeni predpisi, ki so veljali na dan 13.8.1980, ko je bila sklenjena obravnavana kupna pogodba, potrjujejo tako pravilnost sprejete pravne presoje spora. To pomeni, da je kupna pogodba z dne 13.8.1980 pravno veljavna. Glede na to in ker je bilo ugotovljeno, da imajo tožniki sporno zemljišče v posesti od dneva sklenitve kupoprodajne pogodbe, da so kupnino tudi plačali in da sta toženca to vedela ob sklepanju izročilne pogodbe leta 1990, s katero sta postala lastnika prodajalčeve zaščitene kmetije in tudi zemljiškoknjižna lastnika spornega dela parcele, je na podlagi določila 33. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) utemeljen njihov zahtevek zoper toženca, da sta jim dolžna izstaviti terjano zemljiškoknjižno listino za vpis njihovih solastninskih deležev na kupljenem delu obravnavane nepremičnine.

V skladu z zgoraj navedenimi razlogi ocenjuje revizijsko sodišče, da revizija tožencev v smeri zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljena. V okviru uradno naloženega preizkusa izpodbijanih sodb (386. člen ZPP) pa ni ugotovilo, da bi bila v postopkih na nižjih stopnjah sojenja zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. V skladu s takim stanjem je moralo zato revizijo tožencev zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).