Jedro

Kljub temu, da pot ni bila brezhibno urejena in vzdrževana, jo po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, normalno pazljiv pešec še vedno lahko prehodi brez težav, saj je pločnik širok 3- 4 metre, zato se običajno pazljiv pešec luknji lahko brez težav izogne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki glasi, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnici) znesek 3.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 2107 dalje do plačila.

2. Zoper citirano sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).

Bistvo pritožbene graje je, da predmetna luknja v pločniku ni bila vidna, saj je bila prekrita z listjem, kar izhaja tudi iz gradbenega dnevnika zavarovanca toženke, iz katerega je razvidno, da so komunalni delavci na ta dan pometali listje, in sicer po padcu tožnice. Tako ni odločilno, da je do škodnega dogodka prišlo podnevi, saj bi do poškodbe tožnice prišlo v vsakem primeru, ne glede na vidljivost. V tej zvezi pritožba še dodaja, da tožnica v službo praviloma hodi po drugi strani Slovenske ulice, ki pa je bila kritičnega dne zaprta zaradi gradbenih del na Trgu zmage, tako da je morala iti po drugi strani Slovenske ulice, kjer je prišlo do škodnega dogodka. Luknja v katero je stopila tožnica je edina luknja na tem delu pohodne površine, ki je sicer prekrita z razpokami, zato je zavarovanec toženke opustil dolžno ravnanje, ker luknje ni saniral oziroma ni očistil listja, s čimer bi luknjo naredil vidno. V nadaljevanju pritožba še navaja, da je bila tožnica kritičnega dne obuta v čevlje z visoko peto.

3. Toženka na pritožbo tožnice ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena izmed naštetih ali s pritožbo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

6. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, saj se je po izvedenem dokaznem postopku, zlasti ogledu kraja škodnega dogodka, z gotovostjo prepričalo, da pločnik z luknjo dimenzij cca. 40 cm dolžine x 20 cm širine x 2-3 cm globine, v skladu z ustaljeno sodno prakso, še vedno ustreza standardom normalne pohodne površine, ki bistveno ne odstopa od preostale pohode površine.

7. Vrhovno sodišče Republike Slovenije se je namreč že izreklo (sodba opr. št. II Ips 85/2013 z dne 6. 2. 2014 – vsa sodna praksa na katero se v utemeljitev pritožbenih navedb sklicuje pritožba je starejša), da so razpoke in neravna tla v mestnem okolju ter na pohodnih površinah za pešce nekaj vsakdanjega ter pričakovanega. Popolna ter absolutna ravnost pohodnih površin je namreč nenavadna in neživljenjska, takšna zahteva do upravljavcev pohodnih površin pa bi bila pretirano stroga. Iz ugotovljenega dejanskega stanja res izhaja, da pot ni bila popolno vzdrževana (v smislu odprave poškodb poti), vendar sama opustitev vzdrževanja poti še ne predstavlja podlage za odškodninsko odgovornost toženke, oziroma ne predstavlja avtomatično tudi opustitve dolžnega ravnanja in s tem nedopustnega ravnanja kot predpostavke odškodninske odgovornosti. Potrebno je namreč presoditi, ali pot na delu, kjer je tožnica padla, še ustreza standardom normalne pohodne površine ter, ali je poškodovani del poti bistveno odstopal od preostale pohodne površine, kar bi terjalo dodatno ukrepanje zavarovanca toženke kot upravljavca pohodne površine.

8. Kljub temu, da pot ni bila brezhibno urejena in vzdrževana, jo po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, normalno pazljiv pešec še vedno lahko prehodi brez težav, saj je pločnik širok 3- 4 metre, zato se običajno pazljiv pešec luknji lahko brez težav izogne. Tožnica pa kritičnega dne ni gledala kot hodi, saj se je med hojo pogovarjala s pričo Jožetom Črnkom, ki je sedel na terasi lokala "City" in ki je tožnico ogovoril ter povabil na kavo. Imenovana priča je namreč izpovedala, da je tožnica med hojo naprej gledala proti njemu, ob tem pa stopila v eno "jamico".

9. V nadaljevanju sodišče druge stopnje pojasnjuje, da tožnica ni uspela dokazati, da je bila luknja kritičnega dne pokrita z listjem, saj iz gradbenega dnevnika zavarovanca toženke z dne 24. 10. 2017 izhaja, da so komunalni delavci listje začeli pometati že ob 7.00 uri, do škodnega dogodka pa je prišlo ob cca. 8.00 uri. Pa tudi v kolikor bi bila predmetna luknja dejansko pokrita z listjem, to po pravilni presoji sodišča prve stopnje za tožnico ne bi smelo predstavljati pretirane ovire, saj luknja glede na površino in globino ne predstavlja večje neravnine, tudi za ženko obuto v visoke pete ne.

10. Glede na obrazloženo ni bistveno po kateri poti je tožnica redoma hodila v službo in ali je vedela za predmetno luknjo ali ne.

11. Tožnica stroškovno odločitev sodišča prve stopnje izpodbija zgolj v posledici pritožbe zoper glavno stvar, pri tem pa svojih pritožbenih navedb v tem delu vsebinsko ne utemelji, zato je sodišče druge stopnje pritožbo po tem, ko tudi uradni preizkus ni pokazal kršitev na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, v tem delu prav tako zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožnice v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).