Jedro

Odločanje o postopku prenosa posestne meje v naravo po 33. členu ZZKat ni upravna stvar.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 368/97-8 z dne 28.5.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožničini tožbi ter odločbo Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije z dne 30.1.1997, odpravilo, ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka je z navedeno odločbo na pritožbo M.L. odpravila sklep Območne geodetske uprave K., Izpostave K. z dne 21.6.1995, s katerim je bila dovoljena obnova postopka prenosa posestne meje parc. št. 5389/1 k.o. P., katere lastnica je tožeča stranka in sicer v tistem delu, ki se nanaša na prenos posestne meje s parc. št. 5389/2 k.o. P., katere lastnik je M.L. V obrazložitvi sodbe sodišče navaja, da je prvostopni organ na predlog tožeče stranke dovolil obnovo postopka prenosa posestne meje, ne da bi navedel v čem je bila storjena napaka pri prenosu in kakšni so novi dokazi in nova dejstva. Tožena stranka je navedeni sklep o dovolitvi obnove odpravila, ker je ugotovila, da v upravnih spisih manjkajo listine kot je delilni načrt z dne 6.5.1967, prikaz stanja pred prenosom in po prenosu ter zapisnik o spremembi vrste rabe parc. št. 5389/1 k.o. P. Po presoji sodišča prve stopnje pa iz upravnih spisov izhaja, da je tožeča stranka k zahtevi za obnovo postopka dne 18.5.1995 priložila listine, ki naj bi predstavljale takšna nova dejstva, ki bi lahko pripeljala do drugačne odločitve, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Ker je tožena stranka ugotovila dejstva v nasprotju s podatki spisa, je na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek, v katerem bo tožena stranka ugotovila ali so k zahtevi za obnovo postopka priloženi takšni dokazi kot jih zahteva 1. točka 249. člena ZUP/86. Pritožbo vlaga prizadeta stranka M.L. in v njej navaja, da je sodišče spregledalo, da je Geodetska uprava, Izpostava K. dne 2.6.1997 izdala sklep, s katerim je tožničino zahtevo za obnovo postopka v navedeni zadevi zavrnila in jo napotila, da uredi mejo po sodni poti. Meni, da je sodišče očitno kršilo določbo 4. odstavka 37. člena ZUS in da bi moralo postopek po tožbi s sklepom ustaviti. Neobičajno je tudi, da sodišče odpravlja odločbo tožene stranke, s katero je bila odpravljena odločba prve stopnje, pri tem pa niti ne pojasni na podlagi katere zakonske določbe je to storilo. To je nenavadno že iz razloga, ker je prvostopni organ na podlagi odpravljene odločbe po drugostopnemu organu, zadevo ponovno meritorno obravnaval in ima tožeča stranka zoper takšno odločbo ponovno pravico do pritožbe.

Meni, da sodba ni zakonita in pravilna in jo je potrebno odpraviti, postopek pa ustaviti.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Ni utemeljen pritožbeni ugovor, da je prvostopenjsko sodišče bistveno kršilo določbo 4. odstavka 37. člena ZUS, ker postopka v upravnem sporu ni ustavilo, potem ko je prvostopni upravni organ po odpravi njegovega sklepa v ponovnem postopku izdal nov sklep, s katerim je tožnico napotil, da uredi mejo po sodni poti. Sodišče ustavi postopek na podlagi navedene odločbe v primeru vložene tožbe zaradi molka, za kar ne gre v tem primeru ali če organ med sodnim postopkom izda drug upravni akt, s katerim spremeni ali odpravi izpodbijani upravni akt. V tem primeru tožnica s tožbo izpodbija odločbo tožene stranke, s katero je ta odpravila prvostopenjski sklep in vrnila zadevo v dopolnitev postopka in novo odločanje. Zato prvostopenjsko sodišče, četudi bi bilo seznanjeno z izdanim novim sklepom z dne 2.6.1997, ne bi moglo na tej pravni podlagi postopka ustaviti.

Tudi ne drži pritožbeni ugovor, da prvostopenjsko sodišče ni navedlo pravne podlage za svojo odločitev. Iz sodbe izhaja, da je tožbi ugodilo na podlagi določbe 2. točke 1. odstavka 60. člena ZUS. Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev pravilna, vendar iz naslednjih razlogov: Postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku) se obnovi, če je podan kateri izmed obnovitvenih razlogov, taksativno naštetih v 1. odstavku 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). To pomeni, da je predmet odločanja o obnovi postopka lahko samo upravna stvar, zaradi katere je bil začet prejšnji postopek, ki se je končal z dokončno odločbo.

V tej zadevi ni spora o tem, da je tožnica z vlogo, vloženo dne 19.5.1995, predlagala obnovo postopka prenosa posestne meje v naravo. Po določbi 33. člena prejšnjega Zakona o zemljiškem katastru (Uradni list SRS, št. 16/74 in 42/86 - ZZKat) se prenos posestne meje v naravo opravi izven sodnega postopka le na zahtevo in na stroške lastnika in to pod pogoji, da ne teče sodni postopek zaradi posestne meje glede prizadete parcele (1. točka), da so prizadeti lastniki pisno izjavili, da se strinjajo, da se posestna meja uradno vzpostavi po podatkih zemljiškega katastra (2. točka), da za območje parcele v postopku obstoje zanesljivi numerični podatki predhodno opravljenih zemljiško - katasterskih meritev, oziroma da so obstoječi zemljiško - katasterski načrti toliko zanesljivi, da je možno na njihovi podlagi vzpostaviti posestno mejo v predpisani dopustni natančnosti (3. točka). Iz navedene ureditve izhaja, da v postopku prenosa posestne meje upravni organ ne odloča o meji z izdajo odločbe, temveč potek meje v naravi določi glede na katasterske podatke, če se stranke s tem strinjajo. Postopek se konča s podpisom zapisnika oziroma izjave na zapisnik, da se posamezni lastnik strinja s pokazano mejo in z zamejičenjem s trajnimi mejnimi znamenji. Tega zapisnika in postavitve mejnih znamenj ni mogoče izpodbijati v upravnem postopku, ker zapisnik ni upravna odločba. Če pa je meja sporna, mora upravni organ napotiti stranko na ureditev meje pred sodiščem splošne pristojnosti.

Ker se postopek prenosa posestne meje, kot ga določa 33. člen ZZKat, ne konča z dokončno odločbo (ampak z zapisnikom), tudi ni pravne podlage za obnovo takega postopka. Zato bi moral tožničino zahtevo že organ prve stopnje zavreči na podlagi 2. odstavka 256. člena ZUP/86, ker okoliščine niso niti verjetno izkazane. Ker pa ni tako ravnal in ne tožena stranka, je odločitev sodišča vendarle pravilna. V novem postopku je tožena stranka vezana na to pravno mnenje (3. odstavek 60. člena ZUS).

Pritožbeno sodišče je neutemeljeno pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.