Jedro

Skupno premoženje zakoncev je kot družinskopravni premoženjski institut posebna premoženjskopravna kategorija, za katero je značilno, da so na njem deleži zakoncev nedoločeni ter da sta za njegovo pridobitev pravno upoštevni dve okoliščini: dejanski obstoj skupnosti in v času obstoja take skupnosti z dohodki (rednimi in izrednimi) obeh pridobljeno premoženje. Za nastanek skupnega premoženja ni pravno odločilna okolnost, da to morda še ni v celoti odplačano v času nastanka spora med partnerjema, ker je to vprašanje dolgov, katerih plačilo se po potrebi reši po pravilih obligacijskega prava.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožničina zahteva za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da predstavljata skupno premoženje pravdnih strank, ki sta razvezana zakonca, trisobno stanovanje št. 13 v IV. nadstropju hiše P. Č. v L. in garaža na P. v L. ter da znaša na tem premoženju tožničin solastniški delež 3/10, zaradi česar ji mora toženec za prenos navedene solastnine izdati ustrezno zemljiškoknjižno listino ter ji povrniti stroške postopka. Višji zahtevek pa je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je v pritožbenem postopku ugodilo tožničini pritožbi tako, da je njen solastniški delež zvišalo za 2/10, tako da znaša njen celotni delež 1/2, medtem ko je toženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec, ki je uveljavljal zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ter predlagal, da naj se tožničin tožbeni zahtevek zavrne ali pa naj se sodbi nižjih sodišč razveljavita. V reviziji je ponovil okoliščine o nakupu garaže in stanovanja ter pri tem opozoril na vsebino kupne pogodbe za stanovanje. Meni, da še ni lastnik stanovanja in da bo to postal šele potem, ko bodo plačani vsi obroki. Pri tem pa lahko pride do razdora pogodbe. Če pa je že lastnik stanovanja kot menita sodišči, pa je odločeno v nasprotju z določilom drugega odstavka 51. člena ZZZDR. Namreč ne polog in ne obroki niso bili plačani z delom obeh strank. V času nakupa stanovanja je bil zakon pravdnih strank že mrtev. V nobeni od sodb tudi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ter v nasprotju med sabo. Skupnost pravdnih strank je prenehala že leta 1987 in od takrat tudi ni bilo več skupnega dela. Tožnica je gospodinjila in skrbela za otroke minimalno. Ko je dobila nekaj sredstev in dediščine, je kupila kontejnersko prikolico, v katero sta pravdni stranki investirali 3.500 DEM, ob odhodu pa je tožnica to prikolico prodala, avto Golf, ki ga je dobila iz dediščine in katerega sta pravdni stranki prav tako obnovili, pa je ob odhodu odpeljala od hiše. V odgovoru na revizijo je tožnica predlagala, da naj se jo zavrne. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijska izvajanja o tem, da sodbi sodišč prve in druge stopnje nimata razlogov o odločilnih dejstvih oziroma da so ti nejasni in med seboj v nasprotju, predstavljajo očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka v tem primeru ni podana, saj vsebujeta sodbi sodišč druge in prve stopnje jasne razloge o dejanski in pravni podlagi odločitve, med drugim razloge o vseh odločilnih okoliščinah spora in razloge za sprejeto dokazno oceno. Sodišči sta navedli tudi razloge za ugotovitev, da je zakonska skupnost pravdnih strank še trajala v času nakupa spornega stanovanja ter je drugačna revizijska trditev toženca, da je ta prenehala že leta 1987, v nasprotju z njegovo izpovedjo (listovna št. 43). Sodbi nižjih sodišč torej nimata očitanih pomanjkljivosti, medtem ko uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP revizijsko sodišče ni ugotovilo.

Tožnica je zahtevala s tožbo, da se ugotovi, da predstavljata skupno premoženje leta 1977 na kredit kupljena garaža in 20.11.1991 prav tako na kredit kupljeno stanovanje. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da sta pravdni stranki živeli skupaj od 15.7.1967 do tožničinega odhoda od toženca 18.2.1992, da sta se razvezali 23.9.1992 na podlagi tožbe, ki jo je vložil toženec 24.6.1992, da sta se jima rodila v zakonu dva sinova, ki sta polnoletna, da sta bila med trajanjem zakonske skupnosti oba zaposlena in ustvarjala približno enako visoke osebne dohodke, da je toženec kot rentgenski tehnik občasno dodatno delal tudi v popoldanskem času in da je tožnica, ki je višja medicinska sestra, opravljala dežurstva ter določena gospodinjska dela in da sta bili obe pravdni stranki delovno prizadevni. Ob nakupu spornega stanovanja je toženec kot dotedanji imetnik stanovanjske pravice plačal 10% polog (105.833,00 SIT) iz deviznih prihrankov (ustvarjenih z dodatnim - popoldanskim delom), ki sta jih sodišči nižjih stopenj ocenili za skupne. Stanovanje je bilo kupljeno na obroke, mesečni obrok je znašal 5.360,00 SIT, število obrokov pa je 240. Sodišči nižjih stopenj sta ocenili, da sta pravdni stranki v času trajanja zakonske skupnosti s svojim zaslužkom in delom približno enako prispevali k nastanku spornega premoženja (nakupu garaže in stanovanja po določbah stanovanjskega zakona) in tudi k deviznim prihrankom, iz katerih je bil plačan prvi del kupnine za stanovanje ter sta zato zaključili, da sta obe navedeni nepremičnini njuna skupna last. Glede na ugotovitev, da sta stranki imeli približno enake osebne dohodke, da je toženec s popoldanskim delom pridobival dodatni zaslužek, da pa je tožnica hkrati opravljala več gospodinjskih opravil in se več ukvarjala z varstvom in vzgojo otrok, je sodišče druge stopnje v nasprotju z oceno sodišča prve stopnje (da je tožničin delež le 3/10) zaključilo, da toženec v pravdi ni uspel izpodbiti zakonske domneve o enakem deležu zakoncev na skupnem premoženju ter je zato odločilo, da znaša tožničin delež na skupnem premoženju 1/2. Pri tem pa sta bili sodišči nižjih stopenj enakega mnenja, da okolnost, da je stanovanje kupljeno na kredit, ki še ni odplačan, ne more vplivati na velikost solastniških deležev pravdnih strank ter da se bo vprašanje kreditne obveznosti po potrebi rešilo med pravdnima strankama po pravilih obligacijskega prava.

Po presoji revizijskega sodišča je pravno pravilen zaključek sodišč nižjih stopenj, da sta tako garaža kot stanovanje skupna lastnina pravdnih strank in nadaljnji zaključek sodišča druge stopnje, da je delež pravdnih strank na tem premoženju enak. Navedeni zaključki imajo dejansko podlago v postopkih na drugi in prvi stopnji ugotovljenem dejanskem stanju, pravno podlago pa v 51. in naslednjih členih zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (naprej ZZZDR) ter delno v stanovanjskem zakonu (SZ). Po določilu drugega odstavka 51. člena ZZZDR je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Pridobljeno je originarno to je po sili zakona, kar pomeni, da ni odločilen morebiten drugačen zemljiškoknjižni vpis. Skupno premoženje zakoncev je kot družinskopravni premoženjski institut posebna premoženjskopravna kategorija, za katero je značilno, da so na njem deleži zakoncev nedoločeni ter da sta za njegovo pridobitev pravno upoštevni dve okoliščini: dejanski obstoj skupnosti in v času obstoja take skupnosti z dohodki (rednimi in izrednimi) obeh pridobljeno premoženje. Za nastanek skupnega premoženja ni pravno odločilna okolnost, da to morda še ni v celoti odplačano v času nastanka spora med partnerjema, ker je to vprašanje dolgov, katerih plačilo se po potrebi reši po pravilih obligacijskega prava. V zvezi z drugačnimi revizijskimi izvajanji pa je opozoriti glede spornega stanovanja na določilo 118. člena SZ, ki določa, da s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe prevzame kupec vse pravice in obveznosti, ki jih imajo lastniki stanovanj, kolikor ni v samem zakonu drugače določeno (pri čemer se očitno misli predvsem na določilo 122. člena istega zakona, ki prepoveduje odtujitev nepremičnine pred dokončnim poplačilom pogodbene cene stanovanja, kar pa ni aktualno za ta primer, ker ni predmet spora odtujitev). Ker je bilo v tem primeru ugotovljeno, da je bilo stanovanje kupljeno 20.11.1991, ko sta pravdni stranki še živeli v zakonski skupnosti, in da je bil 10% polog plačan iz skupnih prihrankov, dolg pa bi se očitno plačeval iz skupnih sredstev, je pravilen zaključek, da je sporno stanovanje skupno premoženje pravdnih strank.

Glede garaže, ki je bila kupljena leta 1977 in s krediti odplačana v času trajanja zakonske skupnosti pravdnih strank do leta 1986, pa prav tako ne more biti pomislekov v zaključek sodišč nižjih stopenj, da je prav tako skupno premoženje pravdnih strank.

Po določilu prvega odstavka 59. člena ZZZDR se domneva, da je delež zakoncev na skupnem premoženju enak, če kateri od njiju ne dokaže, da sta prispevala k njegovemu nastanku v drugačnem razmerju. V sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, pa po določbi drugega odstavka istega člena ZZZDR upošteva sodišče ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja.

Revizijsko sodišče ocenjuje, da ugotovljeno dejansko stanje v tem primeru utemeljuje zaključek, da sta deleža pravdnih strank na spornem premoženju enaka. Ugotovljeni dohodki in druge aktivnosti strank so bili vrednostno približno enaki in ker toženec ni uspel ovreči domneve o enakem vrednostnem prispevku obeh, je lahko delež pravdnih strank na spornem skupnem premoženju le enak.

Revizijsko sodišče glede na obrazloženo ocenjuje, da z revizijo uveljavljene kršitve niso bile podane, niti ne uradoma upoštevne. Zato je moralo neutemeljeno revizijo toženca zavrniti (393. člen ZPP).

Tožničino zahtevo, da ji mora toženec povrniti stroške revizijskega postopka, pa je revizijsko sodišče zavrnilo, ker je ocenilo, da revizijski odgovor ni prispeval k boljši razjasnitvi zadeve in zato z njim nastali stroški niso bili potrebni stroški postopka (prvi odstavek 166. in 155. člena ZPP).