Jedro

Ker tožeča stranka v tožbi zahteva plačilo obrokov, tožena stranka pa je dokazala, da je bilo vozilo uničeno, je bil pravilno tožbeni zahtevek zavrnjen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je od tožene stranke zahtevala plačilo 5.503.535,9 0 SIT s pripadki.

Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Najprej ugotavlja, da naj bi tožena stranka spoštovala določbe leasing pogodbe in vozilo skupaj z dokumentacijo predala tožeči stranki, ne pojasni pa, kdaj naj bi bilo to storjeno. To je odločilno za ugotovitev, ali je tožbeni zahtevek utemeljen. Nima razlogov o tem, zakaj tožena stranka tožeči ne dolguje ničesar. Dajalec leasinga ima namreč pravico obračunati vso škodo, ki mu je nastala zaradi poškodovanja vozila in uničenega predmeta. Sodbe ni mogoče preizkusiti, ker ne pove, kdaj naj bi bilo vozilo vrnjeno. Tožeča stranka pa poudarja, da je bilo to res storjeno, vendar šele v marcu 1993. Takrat je bila tudi opravljena cenitev po cenilcu J. K.. To prilaga pritožbi. Tožena stranka je plačevala svoje obveznosti iz pogodbe do 30.9.1991, ko je bilo opravljeno zadnje plačilo. Naprej pa tega ni več storila. V dokaz tožeča stranka prilaga izpisek iz konta.

To pomeni, da tožena stranka leto in pol ni plačevala svojih obveznosti iz pogodbe, tako da dolg izvira iz tega naslova. Poleg tega dolguje tožeči stranki tudi škodo, ki je nastala zaradi zmanjšanja vrednosti vozila po poškodbi. Ta škoda je bila ocenjena na 28.000,00 ATS. Toženec je bil tisti, ki je bil po pogodbi dolžan skleniti polno kasko zavarovanje. Tožeča stranka ne razpolaga s podatkom, če je to tožena stranka res storila. V kolikor je to storila, pa pogodbe ni podaljšala ali ni plačevala premije, saj tožeča stranka od zavarovalnice ni prejela odškodnine. Tožena stranka se sklicuje na domnevno kriminalno ravnanje vodje poslovalnice tožeče stranke ..., kar je pavšalna trditev. Res je bil obsojen zaradi goljufije v zvezi s poslovanjem tožeče stranke, vendar v primeru tožene stranke ni bilo odkrito kakšno kaznivo dejanje. Tožena stranka svojih obveznosti po pogodbi ni izpolnila. Zato tožeča stranka predlaga, da sodišče opravi uradne poizvedbe pri Avtohiši Y. Gm.b.H. iz Celovca. Poškodovano vozilo je bilo res prepeljano iz skladišča te avtohiše, vendar mnogo pozneje, kot to zatrjuje tožena stranka.

Odločbe o stroških ni mogoče preizkusiti, ker jih sodba ne specificira.

Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Uvodoma je treba pojasniti pritožniku, da sodišče odloči v mejah postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP/77). To pomeni, da je sodišče vezano na trditveno podlago in tožbeni zahtevek. Tožeča stranka je v tožbi zahtevala povračilo neplačanih 36-mesečnih leasing obrokov po 8.375,40 ATS mesečno ter pogodbene stroške. Svoje trditve je utemeljevala s pogodbo in izpiskom iz konta. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil avtomobil uničen in da je tožena stranka avtomobil vrnila tožeči stranki. To pomeni, da se je postavilo na stališče, da tožeča stranka ni dokazala tožbene trditve, da tožena stranka dolguje 36 mesečnih obrokov in stroškov tožeče stranke.

V pritožbi pa tožeča stranka zatrjuje, da je tožena stranka povzročila škodo na vozilu, za katero odgovarja lastnik in da je sedaj ugotovila, da je bilo vozilo poškodovano v marcu 1993 in da gre za neplačane obroke za ta čas. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je s tem tožeča stranka spremenila tožbeno podlago in tožbo, kar pa je dopustno le do konca glavne obravnave (1. odst. 190. člena ZPP/77).

Zato na te tožbene navedbe ni mogoče odgovoriti. Tako se tudi izkaže, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o dejstvih v zvezi z v pritožbi zatrjevano škodo tožeče stranke in uničenjem predmeta, katerega je tožeča stranka dala v leasing toženi stranki.

Sodišče prve stopnje raziskuje relevantna dejstva v zvezi s tožbeno podlago in tožbenim zahtevkom. Zato je tudi sodišče prve stopnje zadosti ugotovilo dejansko stanje, ko je verjelo toženi stranki in zaslišani priči L. P., posredniku pri poslih tožeče in tožene stranke, da je tožena stranka vrnila avtomobil, ki je bil uničen 6 let pred opravljenim zaslišanjem. Vrnitev avtomobila in dokumentov je urejel L. P., ki je posloval kot posrednik. L. P. je tudi izpovedal, da je obvestil kasko zavarovalnico in lastnika, t.j. tožečo stranko.

To je sporočil takratnemu direktorju tožeče stranke ...., ki je bil kasneje kaznovan zaradi finančnih manipulacij. Toženec pa je povedal, da je vse obveznosti iz pogodbe poravnal, in da je avto po nesreči vrnil tožeči stranki.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 36 mesečnih obrokov neutemeljen. V pritožbi prvič trdi tožeča stranka, da pa so utemeljeni obroki za čas do marca 1993. Tožena stranka je o plačevanju svojih obveznosti izpovedala, dokumentacije pa glede na potek časa ne hrani več. O izpolnjevanju obveznosti tožene stranke je izpovedal tudi priča P.. Tožena stranka pa je izpovedala, da je svoje obveznosti poravnala, ter da je bil avto uničen pred šestimi leti. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo toženi stranki, saj je tožeča stranka najprej zatrjevala neplačilo az 36 obrokov, kot da vozilo ni bilo poškodovano, v pritožbi pa ob istih dokazih spreminja tožbeno podlago in zatrjuje odškodninski temelj in neplačilo obrokov za krajši čas.

Ker je sodišče prve stopnje odločilo o tožbeni podlagi in tožbenem zahtevku, ne morejo biti pravno odločilna dejstva, ki jih v pritožbi pritožnik ponuja v dokazovanje z dokaznimi novotami (poizvedbe pri Avtohiši Y. Gm.b.H. Celovec).

Na koncu še pritoža graja sodno odločbo, ki po pritožbenih navedbah nima obrazložitve o pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi zapisalo, da predstavljajo odmerjeni stroški nagrado odvetniku in potne stroške ter plačilo sodne takse. Natančna specifikacija je razvidna iz stroškovnika, ki je priložen na list. št. 71. Podlago za samo odločitev pa je sodišče prve stopnje pravilno zapisalo, to je 154. člen ZPP.

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo nobene kršitve postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP/77).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z navedbami v odgovoru ni pripomogla k rešitvi te zadeve, zato je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka (166. člen ZPP v zvezi s 155. členom ZPP/77).