Jedro

Začasna razporeditev tožnice - zdravnice na delo v drug kraj brez njenega soglasja ni v skladu z določbo 3. odst. 24. čl. Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike (Ur. l. RS, št. 14/94), ker je njena vožnja na delo in nazaj, skupaj z prestopanjem na javnih prevoznih sredstvih, trajala več kot dve uri.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se v izpodbijanem delu v 1. in 3. tč. izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje. Stranki sami trpita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razveljavilo sklep tožene stranke z dne 31.3.1994 o začasni razporeditvi tožnice v OZV G., enoto v I. (1. tč. izreka), zavrnilo zahtevek za vzpostavitev zaposlitve v prvotno stanje (2. tč. izreka) in nadalje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 28.305,00 SIT ter stroške takse za tožbo in sodbo, vse v roku 8 dni pod izvršbo (3. tč. izreka). Zoper sodbo (razen v zavrnilnem delu v 2. tč. izreka) sta se pritožili obe stranki iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 353. čl. zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90). Tožena stranka v pritožbi navaja, da pri tožnici v sporu ni podan nikakršen pravni interes. Sodba ne vsebuje popolne dokazne ocene glede časa trajanja tožničine vožnje na delo in nazaj. Poudarja, da bi morala tožnica izrabiti najkrajšo časovno možnost prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi. Poleg tega navaja, da so njeno razporeditev utemeljevali nujni organizacijski razlogi, saj v enoti zdravstvenega doma Ivančna gorica takrat ni bilo ustreznega zdravnika specialista. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da zahtevek tožnice v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica v pritožbi izpodbija odločitev o stroških postopka. Meni, da sodišče odločitev o povrnitvi stroškov takse za tožbo in sodbo ni konkretiziralo tudi po višini. Pritožbi nista utemeljeni. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v sporu pravilno ugotovilo odločilna dejstva, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in v svojem postopku ni storilo takšnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP). Zato v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja: Iz ugotovitev v sodbi je razvidno, da je sicer tožnica v času izvrševanja izpodbijanega sklepa prenehala z delom pri toženi stranki. To pa ne pomeni, da iz tega razloga ne bi imela več pravnega interesa za varstvo pravic pri sodišču. Sodišče prve stopnje je vsa dejstva v zvezi z sklicevanjem tožene stranke na neobstoj tožničinega pravnega interesa ustrezno obrazložilo in se pritožbeno sodišče z njim v celoti strinja. Nenazadnje je tožnica v drugi zadevi zahtevala pri sodišču preizkus zakonitosti pogodbe o zaposlitvi, ki je imela podlago v sklepu o začasni razporeditvi, kar dodatno utemeljuje njen pravni interes za vodenje postopka v konkretnem delovnem sporu. Tožena stranka utemeljuje tožničino razporeditev zaradi nujnih potreb delovnega procesa, pri čemer se v pritožbi dodatno sklicuje na razloge reševanja življenj in zdravja pacientov, kar bi se uresničilo z začasno razporeditvijo tožnice v I.. Vendar iz izpodbijanega sklepa, v katerem so navedeni takšni razlogi, ne izhaja ustrezen pravni pouk, da ugovor ne zadrži izvršitve sklepa v skladu z določbo 2. odst. 106. čl. zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 14/90 - 71/93). To pa pomeni, da se tožnica ni bila dolžna ravnati v skladu z takšno odločitvijo tožene stranke in na novi lokaciji delovnega mesta takoj začeti z delom. Nadalje je v sporu odločilno, da bi morala tožena stranka v zvezi z razporeditvijo tožnice pridobiti njeno soglasje v skladu z določbo 3. odst. 24. čl. kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike v RS (Ur. l. RS, št. 14/94), saj je njena pot iz kraja stalnega bivališča do delovnega mesta in nazaj trajala z javnimi prevoznimi sredstvi več kot dve uri. V tej zvezi je potrebno v skupen čas takšnega prevoza upoštevati tudi čas čakanja na prevoz v primeru prestopanja iz enega v drugo prevozno sredstvo. To pa je bilo pri tožnici v celoti podano, saj je morala takrat po prihodu mestnega avtobusa iz Š. v L. prestopiti še na avtobus oz. vlak za I. Tako je njena vožnja na delo tudi v primeru, če bi se poslužila prevoza z avtobusom po avtocesti, kar pa zaradi redkih takšnih avtobusnih linij, ki pa niso vedno sovpadale z njenim turnusnim delom, skupaj s prestopanjem trajala v eno smer več kot eno uro. Zato iz teh razlogov pritožbeno sklicevanje, da je tožena stranka pravilno izvedla tožničino začasno razporeditev, ne more biti upoštevno. Izpodbijana sodba tako vsebuje pravilne dejanske in pravne razloge, zaradi česar je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu v 1. tč. izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavrnilo pa je tudi pritožbo tožnice v zvezi z odločitvijo o povrnitvi stroškov takse za tožbo in sodbo, saj v skladu z določbo 3. odst. 62. čl. zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94) in v zvezi s sklepom Ustavnega sodišča RS (Ur. l. RS, št. 35/98), po katerem je bilo izvrševanje zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o sodnih taksah zadržano do dokončne odločitve, v času izdaje sodbe taksa še ni zapadla v plačilo. Stranki sta v zvezi z vloženima pritožbama priglasili pritožbene stroške. Ker z njima nista uspeli, je pritožbeno sodišče odločilo, da sami trpita vsaka svoje pritožbene stroške (1. odst. 166. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).