Jedro

Zmotno je stališče zagovornika, da je okoliščina, da je dejanje bilo izvršeno na zahrbten način (zgolj) objektivna okoliščina. Tak način izvršitve namreč kaže na obtoženčeve izrazito negativne osebne lastnosti – okrutnost, brezčutnost in pretkanost, ki jih je izpostavilo že sodišče prve stopnje.

Sodnica je sicer res bila izločena, vendar iz razloga po 2. točki drugega odstavka 39. člena ZKP, v skladu s katero sodnik oziroma sodnik porotnik ne sme odločati o obtožbi oziroma o pritožbi ali izrednem pravnem sredstvu zoper odločbo s katero je bilo odločeno o obtožbi, če se je v postopku pri odločanju o kateremkoli vprašanju seznanil z dokazom, ki se mora po določbah tega zakona izločiti iz spisov (83. člen). Odločanje o tem, ali so razlogi za pripor še podani, pa ne predstavlja odločanja o obtožbi ali o pritožbi ali izrednem pravnem sredstvu zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o obtožbi. Smiselni pritožbeni očitek, da je bil senat nepravilno sestavljen, tako ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so razlogi za pripor zoper obtoženega S. A. še podani.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik, ki uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja (1. in 3. točka prvega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku – v nadaljevanju ZKP) in predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in odpravo pripora zoper obtoženca.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor - da je izkazan utemeljen sum storitve obtožencu očitanega kaznivega dejanja, njegova ponovitvena nevarnost ter sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami, da je pri izdaji izpodbijanega sklepa sodelovala sodnica M. M. Š., ki je sama podala predlog za svojo izločitev in bila s sklepom predsednice Okrožnega sodišča v Celju ... z dne 24. 9. 2021 izločena iz odločanja v predmetni zadevi, s katerimi zagovornik smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, poudarja, da ta kršitev ni podana. Navedena sodnica je sicer res bila izločena, vendar iz razloga po 2. točki drugega odstavka 39. člena ZKP, v skladu s katero sodnik oziroma sodnik porotnik ne sme odločati o obtožbi oziroma o pritožbi ali izrednem pravnem sredstvu zoper odločbo s katero je bilo odločeno o obtožbi, če se je v postopku pri odločanju o kateremkoli vprašanju seznanil z dokazom, ki se mora po določbah tega zakona izločiti iz spisov (83. člen). Odločanje o tem, ali so razlogi za pripor še podani, pa ne predstavlja odločanja o obtožbi ali o pritožbi ali izrednem pravnem sredstvu zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o obtožbi. Smiselni pritožbeni očitek, da je bil senat nepravilno sestavljen, tako ni utemeljen.

6. V zvezi z utemeljenim sumom, da je obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje, je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da ta izhaja iz pravnomočne obtožnice in vseh dokazov, na katerih slednja temelji, da je s tem utemeljen sum pravnomočno dognan in da se okoliščine, ki so utemeljevale zaključek o obstoju utemeljenega suma od pravnomočnosti obtožnice niso v ničemer spremenile. Ker teh ugotovitev tudi zagovornik pritožbeno ne izpodbija, o izkazanosti utemeljenega suma ni nobenih pomislekov.

7. Zagovornik se tudi izrecno strinja, da so izkazane objektivne okoliščine, ki utemeljujejo odreditev pripora, saj je očitek kaznivega dejanja umora tudi po mnenju zagovornika ustrezna objektivna okoliščina za odreditev pripora. Ne strinja pa se z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo obstoj subjektivnih okoliščin, ki kažejo na ponovitveno nevarnost. 8. Sodišče prve stopnje je kot subjektivne okoliščine izpostavilo obtoženčeve izrazito negativne osebne lastnosti, ki kažejo na osebo, ki je povsem nekritična do svojega ravnanja, ki naj bi ga storila na zahrbten način, saj naj bi ves čas tako pred izvršitvijo dejanja, kot tudi po njem, deloval zelo premišljeno; da iz podatkov v spisu, tudi izvedenskega mnenja, izhaja, da nikoli ni pokazal pristnega obžalovanja do smrti partnerke S.V., niti na samem pogrebu, kot to izhaja iz izpovedb neposredno prisotnih na pogrebu pokojne S.V. ter da ponovitveno nevarnost v subjektivnem pogledu (poleg njegovih osebnih lastnosti) utemeljuje tudi njegovo dosedanje življenje in okoliščine, v katerih živi, v okviru česar je navedlo podatke o izrečenih kazenskih obsodbah za kazniva dejanja in o odprtih kazenskih postopkih.

9. Zmotno je stališče zagovornika, da je okoliščina, da je dejanje bilo izvršeno na zahrbten način (zgolj) objektivna okoliščina. Tak način izvršitve namreč kaže na obtoženčeve izrazito negativne osebne lastnosti – okrutnost, brezčutnost in pretkanost, ki jih je izpostavilo že sodišče prve stopnje. Pri teh zaključkih se je sodišče prve stopnje oprlo na podatke v spisu, iz katerih izhaja, da naj bi obtoženec ves čas deloval premišljeno in da je njegovo žalovanje na pogrebu bilo zaigrano. Podrobnejši povzetek dokazov, na podlagi katerih je sodišče sklepalo o teh osebnostnih lastnostih, izhaja iz obrazložitve sklepa Okrožnega sodišča v Celju z dne 24. 12. 2020, s katerim je bil podaljšan pripor zoper obtoženega ob vložitvi obtožnice, v katerem je na straneh 13 do 17 podrobneje predstavljena vsebina izpovedb določenih prič glede obtoženčevega ravnanja po izvršenem kaznivem dejanju, med hospitalizacijo v PB Vojnik in na pogrebu oškodovanke. Ker smisel presojanja, ali so še podani pogoji za pripor zoper obtoženega po vložitvi obtožnice, ni dobesedno ponavljanje ugotovitev sodišča prve stopnje glede pogojev za odreditev pripora iz prejšnjih sklepov, temveč predvsem presoja, ali so se tekom postopka spremenile okoliščine, ki kažejo na potrebo po drugačni presoji glede utemeljenega suma, ponovitvene nevarnosti ali neogibne potrebnosti in sorazmernosti, sodišču prve stopnje ni potrebno dobesedno ponavljati vseh ugotovitev iz prejšnjih sklepov, da bi zadostilo standardu obrazloženosti sodne odločbe. Razumna je utemeljitev, da se citirane okoliščine niso spremenile. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da sodišče v obrazložitvi ne podaja dokaznega sklepa, zakaj verjame samo določenim pričam in da ne presodi izvedenskega mnenja kliničnega psihologa, pa je potrebno poudariti, da v okviru odločanja o tem, ali so razlogi za pripor zoper obtoženega še vedno podani, ne sme spuščati v ocenjevanje dokazov in sprejemati dokazne ocene. To je namreč pridržano razpravnemu senatu, v postopku izdaje izpodbijanega sklepa pa sodišče le presoja, ali je glede na vsebino izvedenih dokazov mogoče utemeljeno sklepati na objektivne in subjektivne okoliščine ponovitvene nevarnosti. Tako je kljub dejstvu, da sodišče prve stopnje ni ponovno povzemalo vsebine dokazov, ki kažejo na navedene osebnostne lastnosti obtoženca, neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, da ni zadostilo kriterijem iz 19. in 22. člena Ustave RS ter da zato ni mogoče preveriti, ali je sodišče o posegu v obtoženčevo pravico do osebne svobode poseglo v skladu z ustavnimi pogoji.

10. Pri presoji subjektivnih okoliščin, ki kažejo na ponovitveno nevarnost, je sodišče prve stopnje izpostavilo tudi, da je bil obtoženec že večkrat obsojen, in sicer s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 19373/2017 z dne 4. 9. 2018, ki je postala pravnomočna dne 7. 2. 2019, zaradi kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, s katero mu je bila izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo 6 mesecev zapora in preizkusno dobo 2 let ter posebnim pogojem, da v 1 letu in 8 mesecih po pravnomočnosti sodbe oškodovancu J. H. povrne 4.000,00 EUR; s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 23031/2020 z dne 27. 5. 2021, ki je postala pravnomočna dne 5. 6. 2021, zaradi kaznivega dejanja oškodovanje tujih pravic po drugem odstavku 223. člena KZ-1, s sodbo Okrajnega sodišča v Žalcu I K 3725/2019 z dne 20. 8. 2020, ki je postala pravnomočna dne 16. 8. 2021, pa mu je zaradi kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 bila izrečena kazen 1 leto zapora, ter da se nahaja še v enem kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani III K 12195/2019 zaradi kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1, kjer je sicer bila izrečena obsodilna sodba, ki pa je bila s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 28. 5. 2021 razveljavljena in vrnjena v ponovno sojenje in kjer je bil obdolženec tudi v priporu do dne 31. 7. 2021. Zagovornik sicer priznava kot nesporno ugotovitev, da je obtoženec bil večkrat obsojen, vendar izpostavlja, da je šlo za povsem drugačna kazniva dejanja ter da obtoženec ni bil nikoli obravnavan za nobeno kaznivo dejanje, niti prekršek, ki bi bilo usmerjeno zoper življenje ali telo kogarkoli, niti ni nikoli nikomur grozil, temveč ga nasprotno vsi opisujejo kot prijetnega in komunikativnega. Ne glede na okoliščine, ki jih izpostavlja zagovornik, je tudi na podlagi takih podatkov iz kazenske evidence, ob ostalih po sodišču prve stopnje izpostavljenih subjektivnih okoliščinah, mogoče utemeljeno sklepati na ponovitveno nevarnost, saj ni pomembna le vrsta kaznivih dejanj, temveč tudi kontinuiteta izvrševanja prepovedanih ravnanj in pripravljenost obtoženca, da svoje cilje dosega na zakonsko predviden način, pri čemer pa mu glede na izvedenska mnenja, ki so bila pridobljena tekom tega postopka, prijaznost in komunikativnost služijo kot orodji pri izvrševanju kaznivih dejanj.

11. Glede na način, na kakršnega naj bi izvršil v tem postopku očitano mu kaznivo dejanje, prepričljivosti zaključka o obstoju ponovitvene nevarnosti ne morejo omajati niti pritožbene navedbe, da je pripor zoper obtoženega bil odrejen šele 4 leta in 3 mesece po domnevni storitvi kaznivega dejanja, da je vmes potekala intenzivna policijska preiskava, pa kljub temu ni bilo zaznano, da bi obtoženec načrtoval, poskušal ali storil kakšno tovrstno ali enako hudo kaznivo dejanje. Časovni zamik pri odreditvi pripora je lahko posledica zbiranja dokazov, ki so potrebni, da se doseže dokazni standard utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja, saj je to osnovni pogoj za odreditev pripora. Prav tako za sklepanje o realni in konkretni ponovitveni nevarnosti ni nujno, da bi bila zaznana kakšna obtoženčeva ravnanja, ki bi kazala na možnost ponovitve istovrstnega kaznivega dejanja, kot zmotno meni zagovornik. Res je sicer, da je Ustavno sodišče v odločbi Up-984/19-15 z dne 13. 2. 2020 zavzelo stališče, da je lahko čas, ki je pretekel od domnevne storitve kaznivega dejanja pa do odločanja o odreditvi pripora, odločilen za presojo ponovitvene nevarnosti, zlasti če je ta časovni razpon daljši in če v njem niso bile zaznane dodatne okoliščine, ki bi kazale, da je oziroma da bo osumljenec kaznivo dejanje ponovil, kar velja še zlasti takrat, če so se v tem časovnem obdobju izvajali prikriti preiskovalni ukrepi, ki bi lahko razkrili osumljenčevo nadaljnjo kriminalno dejavnost, če bi ta obstajala. V obravnavani zadevi se prikriti ukrepi niso izvajali, zato tudi njihovi morebitni izsledki ne morejo biti relevantni in tako izpostavljena zadeva ni v celoti primerljiva z obravnavano zadevo. Dejstvo pa je, da je bilo tudi to daljše obdobje zaznamovano z obtoženčevo kriminalno udeležbo. Te okoliščine pa vendarle kažejo na to, da obtožencu izvrševanje kaznivih dejanj, s katerimi povzroča škodo drugim, ni tuje . Upoštevajoč navedeno ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je povsem prazna in pavšalna ugotovitev sodišča prve stopnje, da obstaja konkretna nevarnost, da bo obtoženi ponovil kaznivo dejanje, ker v vseh letih do odreditve pripora ni storil niti prekrška zoper javni red in mir, nikogar ni poškodoval in tudi med izvrševanjem pripora ni storil nobene kršitve reda, ki bi kazala na njegovo nasilno naravo.

12. Ob pravilnem zaključku, da so izkazane objektivne in subjektivne okoliščine, ki kažejo na resno in konkretno ponovitveno nevarnost, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je pripor še vedno neogibno potreben in sorazmeren ukrep, kar je tudi ustrezno obrazložilo v 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, teh zaključkov pa tudi zagovornik pritožbeno ne izpodbija.

13. Ker glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

14. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o ugotovitvi razlogov za pripor, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.