Up-58/04 - 6

20. 9. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A., d.o.o., Ž., ki jo zastopa B. B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 31. avgusta 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba družbe A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 32/03 z dne 4. 11. 2003 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 586/01 z dne 10. 10. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za razveljavitev sklepa pritožnice o prenehanju delovnega razmerja delavcu zaradi neupravičenega izostanka z dela. Na pritožbo delavca je Višje delovno in socialno sodišče spremenilo sodbo prve stopnje tako, da je razveljavilo sklepa pritožnice o prenehanju delovnega razmerja ter posledično ugodilo delavčevemu zahtevku za vrnitev na delo. Zaključilo je, da pritožnica o ugovoru zoper sklep o razporeditvi ni odločila, zato ni postal dokončen, dela, ki ga je opravljal prej, pa delavec ni mogel več opravljati. Zato se ni bil dolžan javljati na delo oziroma delati pred dokončnostjo sklepa o razporeditvi in do takrat pritožnica ni smela izvajati sankcije. Zoper odločitev druge stopnje je pritožnica vložila revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo in v celoti pritrdilo odločitvi sodišča druge stopnje.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi navaja, da je sodišče zakonske predpise v obravnavanem primeru uporabljalo drugače, kot jih uporablja v enakih dejanskih okoliščinah, ko gre za obravnavanje spornih razmerij med delodajalci in delavci, ki nimajo statusa razrešenega poslovodnega delavca in s tem ustvarilo neupravičeno razliko v enakih oziroma istovrstnih pravnih situacijah. Meni, da je sodba Vrhovnega sodišča očitno napačna, arbitrarna, brez razumne pravne obrazložitve ter z vidika varstva človekovih pravic temelji na nesprejemljivem pravnem stališču. Zatrjuje kršitev 14. in 22. člena Ustave.

B.

3.Ustavna pritožnica s tem, ko navaja, da sta sodišči napačno razlagali določbe delovnopravne zakonodaje v zvezi z razporeditvijo poslovodnega delavca po razrešitvi funkcije, zatrjuje napačno uporabo prava. Ustavno sodišče pa ni instanca sodiščem, ki odločajo v rednem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS)

Ustavno sodišče izpodbijani sodbi preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njima kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

4.Pritožnica zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom po drugem odstavku 14. člena Ustave.

5.Dejstvo, da sta sodišči v obravnavani zadevi zavzeli drugačno pravno stališče, kot ga ima pritožnica, še ne pomeni kršitve omenjene ustavne pravice. Za kršitev te pravice bi lahko šlo (kar pritožnica sicer pavšalno zatrjuje, vendar ne izkaže), če bi bilo v izpodbijani sodbi zavzeto pravno stališče tako očitno napačno in brez razumne pravne obrazložitve, da bi ga bilo mogoče oceniti za arbitrarno ali samovoljno, česar pa Ustavno sodišče v konkretnem primeru ni ugotovilo. Sodišči sta namreč svoje pravno stališče, zakaj delavcu ni prenehalo delovno razmerje, obširno in razumljivo obrazložili. Tako je Vrhovno sodišče pritožnici še enkrat pojasnilo, da delavčev primer ni primerljiv s tistimi, ko delavec lahko in mora delati na prejšnjem delovnem mestu do dokončne odločitve o razporeditvi na novo delovno mesto. Pojasnilo je, da je akt razrešitve poslovodnega delavca statusnopravno vprašanje, ločeno od delovnopravnega položaja takšne osebe. Če pa je ta oseba v delovnem razmerju (razrešitev namreč hkrati ne pomeni avtomatičnega prenehanja delovnega razmerja), ima kot vsak drug delavec pravico do razporeditve na drugo ustrezno delovno mesto in, dokler ni dokončno razporejena, pravico do plače, ki bi jo prejemala, če bi še opravljala svoje prejšnje delo. Zato je tudi neutemeljen očitek pritožnice, da je Vrhovno sodišče delavca v tem primeru drugače obravnavalo, kot bi ga sicer, če ne bi imel pred tem vodstvenega statusa.

Ker z izpodbijanima sodnima odločbama očitno ni bila kršena človekova pravica, ki jo zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 - popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan