Jedro

Temeljno izhodišče pri odločanju o tem, kateremu od razvezanih staršev naj se dodelijo otroci v varstvo in vzgojo, je pričakovano udejanjenje koristi otrok. To izhaja predvsem iz določb drugega in četrtega odstavka 78. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Pravilna uporaba tega določila zahteva, da sodišče odloča v skladu s koristmi otrok, kar mora upoštevati celo v primerih, kadar se razvezana starša sicer sporazumeta o tem, pri katerem od njiju naj bodo otroci, pa to ne bi bilo v skladu s koristmi otrok. Iz povedanega izhaja, da je odločitev o dodelitvi otroka enemu od staršev ob njuni razvezi, odvisna od ugotovljenega spleta vseh življenjsko pomembnih okoliščin, ki so nastale zaradi razpada zakonske skupnosti staršev.

Okolnost, ki je za toženca predvsem moteča, to je da živi sedaj tožnica z otrokoma v svojem domačem okolju, ki se nahaja v sosednji Republiki Hrvaški, ne more vplivati na drugačno odločitev. Navedeno dejstvo pa tudi ne more vplivati na obseg toženčevih roditeljskih pravic, čeprav lahko meja, ki razmejuje življenjsko območje obeh pravdnih strank, do določene mere otežuje medsebojne stike. Toda ne glede na povsem razumljivo toženčevo človeško stisko, ki je nastala zaradi ločitve od otrok, se sprejeta odločba o varstvu in vzgoji otrok pokaže kot edino sprejemljiva, ker je zanju optimalna.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, oba njuna ml. otroka - hčerko M., roj. 27.10.1988 in sina M., roj. 23.10.1989 - pa dodelilo v varstvo in vzgojo tožnici, medtem ko je tožencu naložilo, da za vsakega od otrok plačuje po 15.000,00 SIT preživnine mesečno od 1.7.1996 dalje. Toženčev nasprotni zahtevek, ki se je nanašal na dodelitev otrok njemu in na preživninsko obveznost tožnice do otrok, pa je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zoper tako sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec, ki je uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da naj se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita. V reviziji poudarja, da se z odločitvijo o tem, da se otroka dodelita v varstvo in vzgojo tožnice, ne more strinjati. Pri tem opozarja na pomen osebnih stikov med roditeljem in otroki, da pravica do osebnih stikov z otrokom gre tudi roditelju, ki otrok nima pri sebi in da so njegove take pravice sedaj kršene, ker je tožnica odpeljala oba otroka v Republiko Hrvaško to je v drugo državo. Tožnica ni pripravljena omogočiti tožencu izpolnjevanje njegove roditeljske pravice in sploh preprečuje njegove stike z otrokoma. Glede na taka dejstva bi moralo sodišče dodeliti oba otroka v vzgojo in varstvo tožencu, ki ne bi oviral tožnici stikov z otrokoma.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ker toženec v reviziji ni uveljavljal bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti formalno opredeljeno in ne vsebinsko opisno, je revizijsko sodišče glede postopkovnih kršitev preizkusilo pobijano sodbo le v okviru določila 386. člena ZPP, ki nalaga sodišču, da po uradni dolžnosti pazi na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Take kršitve revizijsko sodišče v postopkih na drugi in prvi stopnji ni ugotovilo.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava pa toženec izrecno uveljavlja. Ta je po njegovih izvajanjih podana zato, ker zaradi sprejete odločitve o vzgoji in varstvu otrok, ne bo mogel izvrševati svoje najpomembnejše roditeljske pravice kot očeta, da bi vplival na vzgojo svojih otrok. Njegove roditeljske pravice so namreč grobo kršene, ker je tožnica oba otroka odpeljala v Republiko Hrvaško.

Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči druge in prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilno ocenili in pravilno odločili o varstvu in vzgoji otrok pravdnih strank.

Revizijsko sodišče je smelo v revizijskem postopku presojati pravilnost odločitve sodišč druge in prve stopnje le na podlagi tistega dejanskega stanja, ki sta ga v postopkih ugotovili navedeni sodišči, ker sta pri ugotavljanju upoštevali pravilna materialnopravna izhodišča. Temeljno izhodišče pri odločanju o tem, kateremu od razvezanih staršev naj se dodelijo otroci v varstvo in vzgojo, je pričakovano udejanjenje koristi otrok. To izhaja predvsem iz določb drugega in četrtega odstavka 78. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Pravilna uporaba tega določila zahteva, da sodišče odloča v skladu s koristmi otrok, kar mora upoštevati celo v primerih, kadar se razvezana starša sicer sporazumeta o tem, pri katerem od njiju naj bodo otroci, pa to ne bi bilo v skladu s koristmi otrok. Iz povedanega izhaja, da je odločitev o dodelitvi otroka enemu od staršev ob njuni razvezi, odvisna od ugotovljenega spleta vseh življenjsko pomembnih okoliščin, ki so nastale zaradi razpada zakonske skupnosti staršev.

V tem primeru ugotovljeno dejansko stanje je utemeljevalo odločitev, da se oba mladoletna otroka dodelita v varstvo in vzgojo materi, to je tožnici. Taka odločitev je glede na obstoječe stanje v skladu z že citiranim določilom drugega odstavka 78. člena ZZZDR. Okolnost, ki je za toženca predvsem moteča, to je da živi sedaj tožnica z otrokoma v svojem domačem okolju, ki se nahaja v sosednji Republiki Hrvaški, ne more vplivati na drugačno odločitev. Navedeno dejstvo pa tudi ne more vplivati na obseg toženčevih roditeljskih pravic, čeprav lahko meja, ki razmejuje življenjsko območje obeh pravdnih strank, do določene mere otežuje medsebojne stike. Toda ne glede na povsem razumljivo toženčevo človeško stisko, ki je nastala zaradi ločitve od otrok, se sprejeta odločba o varstvu in vzgoji otrok pokaže kot edino sprejemljiva, ker je zanju optimalna. Revizijsko sodišče je zato v skladu z navedenimi razlogi zavrnilo toženčevo revizijo, ker ni utemeljena (člen 393 ZPP).