Jedro

V obravnavani zadevi ni relevantno le, kdaj je potekel enoletni rok za vložitev izpodbojne tožbe, ampak tudi, če je odvetnik o tem in o pravnih posledicah za tožečo stranko le-to o tem tudi obvestil. Tožnika sta laika, ki sta pooblastila odvetnika, ki pa jima ni podal popolnega poročila oziroma jima ni povedal vseh dejstev ter tako tožnika s stanjem stvari niti nista mogla biti seznanjena pred prejemom sodbe pritožbenega sodišča z dne 5.1.2005, ko je pooblastilno razmerje med njima in odvetnikom tudi prenehalo. Ali je odvetnik odgovoren, je treba presojati po pravilih, ki urejajo razmerje med njim in oškodovancem. V poštev pridejo pravila, ki urejajo kršitev pogodbene obveznosti, pravila, ki urejajo mandatno pogodbo, in predpisi, ki urejajo delo odvetnikov.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na plačilo odškodnine, ki naj bi mu nastala zaradi odškodninske odgovornosti njegovega nekdanjega odvetnika.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik in uveljavlja pritožbena razloga zmotnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo obravnavo. Navaja, da je tožena stranka podala ugovor zastaranja brez posebne obrazložitve, sodišče pa se do tega ugovora ni opredelilo, ampak je nadaljevalo s postopkom za imenovanje izvedenca in tožnikoma po nepotrebnem povzročilo dodatne stroške. Tožnika sta prava neuka in svojih pravic nista poznala. Odvetnika sta pooblastila, da uredi zadevo in mu predala vso potrebno dokumentacijo. Od dneva pooblastila bi odvetnik moral ravnati kot dober strokovnjak. Nesporno je, da je ravnal hudo malomarno, če ne naklepno, saj tožbe ni vložil v zakonskem roku, ampak 10 mesecev po preteku roka. Ves čas postopka je tožnikoma zagotavljal, da je s postopkom vse v redu in ni razloga za skrb. Tožnikoma tako ni mogoče očitati običajne skrbnosti, saj sta za posledice prepozne vložitve izvedela šele 1. 7. 2003, ko jima je bila posredovana zavrnilna sodba. Odvetnik je tožbo vložil 22 mesecev po pooblastitvi in 18 mesecev po plačilu akontacije. Tožnika odvetnika nista pooblastila izrecno zato, da s tožbo izpodbija pogodbo, ampak, da uredi zadevo. Odvetnik bi lahko tik pred obravnavo spremenil tožbeni zahtevek, še posebej, ker se je moral zavedati, da je prekoračil rok za vložitev tožbe, kakršno je vložil. Zastaranje tudi ne more teči ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti. Odvetnik tožnikoma ni vročil kopije tožbe in tožnika vse do prve obravnave nista vedela, kdaj in kako je odvetnik tožil. V konkretnem primeru je odvetnik priznal svojo malomarnost. Stroške sestave pritožbe pa je prevzel sam odvetnik. S tem je prišlo do priznanja odgovornosti in posledično do pretrganja zastaranja.

Pritožba je utemeljena.

Tožnik je vložil tožbo, v kateri terja neposredno od tožene stranke na podlagi pogodbe o zavarovanju poklicne odgovornosti odvetnikov povrnitev škode, ki naj bi mu nastala zaradi grobe napake njegovega tedanjega odvetnika v pravdnem postopku, opr. št. P 648/2001, pred Okrožnim sodiščem v Celju. Gre za pogodbeno (poslovno) odškodninsko terjatev, tožnik pa zahteva plačilo odškodnine zaradi kršitve mandatnega razmerja. Kršitev pogodbe (in s tem nedopustno ravnanje) je podana, če odvetnik ne izpolni svoje obveznosti, je ne izpolni pravilno ali jo izpolni z zamudo. Prvostopno sodišče je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo zaradi zastaranja. Ugotovilo je, da sta tožnika odškodninsko tožbo zaradi kršitve pogodbe vložila prepozno, saj je že potekel splošni petletni zastaralni rok in je njuna terjatev zastarala. Štelo je, da je enoletni rok za vložitev izpodbojne tožbe potekel 13. 11. 2000, s tem pa je tudi pričel teči zastaralni rok za vložitev tožbe zaradi kršitve pogodbene obveznosti. Terjatev tožečih strank je zastarala najkasneje 13. 11. 2005 (5-letni rok), ker pa sta tožnika tožbo vložila 30. 3. 2006, je njuna terjatev zastarala.

Pritožnika upravičeno opozarjata na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Nista trdila le, da odvetnik ni pravočasno vložil tožbe, pač pa tudi, da ju odvetnik ni seznanil z dejstvom, da je bila tožba vložena šele 9. 8. 2001, da tožnika odvetnika nista pooblastila izrecno za vložitev izpodbojne pogodbe, ampak „da uredi zadevo in jima priskrbi vodo in elektriko“, da bi odvetnik lahko vložil ničnostno tožbo oziroma tožbeni zahtevek spremenil in pa, da do dneva, ko je bila tožba vložena (s čimer tožnika nista bila seznanjena) vsebina tožbe sploh še ni bila znana in ni bilo možno ugotoviti, kakšne razloge in pravne institute je uporabil odvetnik.

Prevzemnik naročila mora izvršiti naročilo po prejetih navodilih kot dober gospodarstvenik oziroma dober gospodar. Pri tem mora ostati v njegovih mejah in paziti na naročiteljeve interese, ki mu morajo biti vodilo (1. odstavek 768. člena Obligacijskega zakonika; Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ). Na naročiteljevo zahtevo mu mora o stanju poslov tudi poročati (772. člen OZ). Za pomanjkljivo poročilo, kakor tudi za zamolčanje okoliščin, ki so pomembne za mandanta, je odškodninsko odgovoren. Zato v obravnavani zadevi ni relevantno le, kdaj je potekel enoletni rok za vložitev izpodbojne tožbe, ampak tudi, če je odvetnik o tem in o pravnih posledicah za tožečo stranko le-to o tem tudi obvestil. Tožnika sta laika, ki sta pooblastila odvetnika, ki pa, kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, jima ni podal popolnega poročila oziroma jima ni povedal vseh dejstev ter tako tožnika s stanjem stvari niti nista mogla biti seznanjena pred prejemom sodbe Višjega sodišča v Celju z dne 5.1.2005, ko je, kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, pooblastilno razmerje med njima in odvetnikom tudi prenehalo. Ali je odvetnik odgovoren, je treba presojati po pravilih, ki urejajo razmerje med njim in oškodovancem. V poštev pridejo pravila, ki urejajo kršitev pogodbene obveznosti, pravila, ki urejajo mandatno pogodbo, in predpisi, ki urejajo delo odvetnikov. Zastaralni rok za škodo, nastalo zaradi kršitve pogodbene obveznosti, pa je določen v 3. odstavku 352. člena OZ-a. Zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč, ko sodišče ni upoštevalo vseh navedenih pravil in je glede vprašanja, kdaj je pričel teči zastaralni rok, zmotno uporabilo določbo 3. odstavka 352. člena OZ, so zaradi zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z zastaranjem terjatve ostale dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje nepopolne. Sodišče je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).