Jedro

Ne gre za javni prevoz oseb v prostem cestnem prometu, če ima ta enega ali več elementov javnega prevoza oseb v linijskem cestnem prometu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 2562/97-6 z dne 7.3.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 10.9.1997, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo prometnega inšpektorja Prometnega inšpektorata Republike Slovenije z dne 11.3.1997. Z navedeno odločbo je prvostopni organ tožniku prepovedal izvajanje javnega prevoza oseb v prostem cestnem prometu, katerega naročnik je bila Gimnazija F.M., L., na relaciji G.R. - Š. - R. - H.-M. - K. - L. in nazaj. Vsebina in način prevozov se po ugotovitvah inšpektorja ne skladata z določbami 14. člena Zakona o prevozih v cestnem prometu (ZPCP, Uradni list RS, št. 72/94 in 54/96) ker prevoz vsebuje elemente linijskega prevoza.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje med drugim povzema vsebino 14. in 9. člena ZPCP, ki urejata vsebino javnega prevoza oseb v prostem cestnem prometu in vsebino javnega prevoza oseb v linijskem cestnem prometu. Iz ugotovitev prvostopnega organa in tožene stranke nesporno izhaja, da je tožnik opravljal prevoz dijakov Gimnazije L. na podlagi pogodbe o javnem prevozu oseb v prostem cestnem prometu, sklenjene dne 3.1.1997 z navedeno gimnazijo kot naročnikom prevozov, na določeni relaciji, in sicer k pouku in nazaj. Elementi linijskega prevoza pri opravljanju storitev tožnika so bili naslednji: čas voženj je bil odvisen od šolskega urnika, ki ga šola običajno določi za celo šolsko leto. Gre za torej za element stalnosti, kakor tudi za vnaprej določeno frekventnost voženj, kar pa je bistvo voznega reda. Prav tako se je prevoz opravljal na določeni relaciji z vmesnimi postajami, kjer sicer poteka linijski prevoz potnikov. Iz načina vožnje je torej mogoče povzeti, da je prevoz, ki ga je opravljal tožnik, vseboval elemente linijskega prevoza, kar pa ni v skladu s 14. členom ZPCP. Ker v obravnavanem primeru ne gre za izjemo po 2. in 3. odstavku 14. člena ZPCP, je sodišče prve stopnje pritrdilo stališču tožene stranke, da za kršitev 14. člena ZPCP zadošča, da je pri prevozu v prostem prometu vključen en sam element linijskega prevoza iz 9. člena ZPCP in ni potrebno, da so kumulativno izpolnjeni vsi elementi linijskega prevoza. Glede na to je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožnik se pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter predlaga, da se pritožbi ugodi ter da pritožbeno sodišče spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Ponavlja tožbene navedbe in meni, da je tolmačenje 14. člena ZPCP, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje in pred njim tožena stranka in prvostopni organ, zmotno ter da predstavlja neupravičeno favoriziranje močnih linijskih prevoznikov (bivših družbenih podjetij) ter podpiranje njihovega monopola. Po njegovem mnenju to predstavlja tudi kršitev ustavnih pravic, enakosti, svobode, konkurence in svobode do podjetništva ter posega v lastnino (izguba dohodka), o čemer prvostopno sodišče ni razmišljalo in ni s tega vidika ocenilo sporne določbe ZPCP, čeprav je tožba na ta aspekt opozarjala. Navaja, da je sam in tudi drugi zasebni avtoprevozniki nudil kakovostnejše in cenejše prevoze od velikih monopolnih linijskih prevoznikov in se tudi prilagajal potrebam dijakov. Prav zaradi tega pa je prišlo do kolizije interesov med obema vrstama prevoznikov. Meni, da je v upravnih spisih dovolj dokaznega gradiva, da se na njegovi podlagi ob pravilni dokazni oceni pravilno uporabi materialno pravo. Tožnik ni opravljal javnega prevoza v linijskem cestnem prometu, temveč le javni prevoz v prostem cestnem prometu, kar dokazuje pogodba z Gimnazijo L., poleg tega pa so za označevanje njegovih prevozov za linijske prevoze manjkali naslednji elementi: objavljen in vnaprej določen vozni red, splošni prevozni pogoji ter vnaprej trdno določena relacija. Meni, da se lahko 14. člen ZPCP razlaga le tako, da prosti cestni promet ne sme vsebovati vseh elementov linijskega prometa. Sklicuje se tudi na 2. odstavek 10. člena ZPCP, saj obstoj linije zahteva, da vsak zainteresirani potnik lahko koristi prevoz, medtem ko je tožnik opravljal prevoze zgolj za skupino dijakov, ki je bila stalna in vnaprej določena. Vozni red in cena nista bila objavljena in znana tretjim osebam, ampak le pogodbenim strankam. Tožnikovi avtobusi tudi niso ustavljali na vseh postajališčih, kjer so postajališča rednih linijskih prevoznikov. Dijaki se niso vozili z vozovnicami, ampak z identifikacijskimi kartoni. Sodišče prve stopnje je torej jasne elemente prostega cestnega prevoza po 14. členu ZPCP enačilo z elementi in kvalifikacijo linijskega prevoza iz 9. člena ZPCP. Pri tem prvostopno sodišče tudi ni podalo pravne obrazložitve, saj ni napravilo analize in primerjave obeh spornih določb in ni povedalo, iz katerih elementov iz 9. člena ZPCP izhaja, da je tožnikov prevoz šteti za linijskega. Ob takšni zmotni presoji in ugotovitvi dejanskega stanja je sodišče tudi nepravilno uporabilo določbo 2. odstavka 14. člena ZPCP, namesto da bi uporabilo določbo 1. odstavka 14. člena ZPCP in odločilo v korist tožnika.

Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo strinja z sodbo prvostopnega sodišča in njeno obrazložitvijo ter vztraja pri stališču, ki ga je posredovala že v odgovoru na tožbo 23.8.1999. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče meni, da je prvostopno sodišče v obravnavanem primeru odločilo pravilno ter da je za svojo odločitev navedlo tudi utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

Ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, v čem so elementi linijskega prevoza. Sodišče prve stopnje je namreč najprej pravilno povzelo vsebino obeh zakonskih določb, namreč 14. člena ZPCP, ki opredeljuje javni prevoz v prostem cestnem prometu, in 9. člena, ki opredeljuje javni prevoz v linijskem cestnem prometu. Pravilno je povzelo tudi ugotovljeno dejansko stanje, ki izhaja iz izpodbijanih upravnih odločb in ga potrjujejo tudi upravni spisi, in o katerem tudi pritožbeno sodišče ne dvomi. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja in s po presoji pritožbenega sodišča pravilno uporabo materialnih predpisov, to je ZPCP, je sodišče prve stopnje tudi pravilno presodilo, da je prevoz dijakov, ki ga je opravljal tožnik, vseboval elemente linijskega prevoza. Imel je namreč element stalnosti, saj je bil čas voženj odvisen od šolskega urnika, ki ga šola določi za celo šolsko leto vnaprej, določena pa je bila tudi frekventnost voženj, kar pa je bistvo voznega reda. Zato po presoji pritožbenega sodišča niti ni pomembno, ali je bil ta vozni red javno objavljen, dovolj je že dejstvo, da je obstojal. Prevoz se je opravljal na določeni relaciji z vmesnimi postajami, kjer poteka tudi linijski prevoz potnikov. To pa sta dve značilnosti linijskega prevoza, kot ga opredeljuje 9. člen ZPCP.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bi moral prevoz oseb v prostem cestnem prometu vsebovati vse elemente linijskega prevoza ne pa le posameznega od teh elementov, da bi se take vrste prevoz ne štel za prost prevoz. Takšna razlaga namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča ne izhaja iz 2. odstavka 14. člena ZPCP. Za presojo, ali gre za javni prevoz oseb v prostem cestnem prometu z elementi javnega prevoza oseb v linijskem prometu torej tudi po presoji pritožbenega sodišča zadošča, da je podan le en element linijskega prevoza, da se to šteje za kršitev določb ZPCP, zaradi katere mora ukrepati prometni inšpektor (54. člena ZPCP). V obravnavanem primeru pa sta tudi po presoji pritožbenega sodišča ugotovljena kar dva elementa linijskega prevoza.

V 125. členu Ustave RS je določeno, da so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani na ustavo in zakon. Tako prvostopno kot tudi pritožbeno sodišče sta odločala po ZPCP, ki loči dve vrsti prevoza v cestnem prometu in daje izvajalcem teh prevozov tudi ustrezno varstvo. Ker je torej sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru pravilno uporabilo ZPCP, s tem ni kršilo določb Ustave RS. Ni pa predmet presoje v upravnem sporu, ali so zakoni oziroma njihove določbe v skladu z Ustavo RS.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je spoznalo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, ter da tudi ne obstojijo razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.