Jedro

Program razreševanja presežnih delavcev ni v celoti nezakonit, če so v njem navedeni kriteriji o razreševanju presežnih delavcev drugačni od tistih določenih v splošnem aktu. V takem primeru se pač uporabi splošni akt.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Delovno sodišče je s sodbo ugodilo zahtevku tožnika in razveljavilo sklep direktorja tožene stranke z dne 13.7.1993 o prenehanju delovnega razmerja tožniku kot trajno presežnemu delavcu in sklep komisije za pritožbe z dne 26.8.1993, v delu, s katerim je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper sklep direktorja. Posledično je sodišče toženi stranki naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo in mu izplača pripadajoče nadomestilo plače z zamudnimi obrestmi in mu prizna delovno dobo ter uredi pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka v programu razreševanja presežnih delavcev ni upoštevala osnovnega kriterija delovne uspešnosti, zato je program nezakonit. Na podlagi takega programa za nobenega delavca ne morejo nastati pravne posledice, tudi za tožnika ne, čeprav je njegovo delo postalo nepotrebno zaradi ukinitve delovnega mesta.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče s sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Sodišče ugotavlja, da je za toženo stranka veljala kolektivna pogodba za tekstilno industrijo (Uradni list RS, št. 19/91), ki glede uporabe kriterijev ni imela posebnih določb, zato se uporabljajo določbe splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo, po kateri je temeljni kriterij za ohranitev zaposlitve delovna uspešnost. Enako je določila tožena stranka v svojem pravilniku o postopku in kriterijih določanja presežnih delavcev z dne 13.8.1991. Sodišče druge stopnje zato ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni napačno uporabilo materialnega prava.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka pravočasno vložila revizijo, v kateri uveljavlja oba revizijska razloga, bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 2. točke 1. odstavka 385. člena zakona o pravdnem postopku in zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji navaja, da je bil program razreševanja presežnih delavcev sprejet kot rezultat soglasja med toženo stranko in delavci. Iz določb 36.b člena zakona o delovnih razmerjih ni mogoče zaključiti, da so vsi ostali kriteriji zgolj korekcijski, še manj pa, da z dogovorom ne bi bilo mogoče kot temeljni kriterij določiti kateri drugi kriterij. Sindikat je predlagal, da se ne upošteva delovna uspešnost, tožena stranka pa je to upoštevala, saj je morala sprejeti pripombe sindikata. Iz splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo tudi ni razvidno, da je uporaba temeljnega selektivnega kriterija delovne uspešnosti obvezujoča v vsakem primeru. V poštev pride le, če ni drugačnega sporazuma med delodajalci in delavci. Revident predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi sodbi sodišča druge in prve stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaznamoval je stroške revizije.

Skladno z določbami 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o jej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Obe nižji sodišči ugotavljata, da je sklep o prenehanju delovnega razmerja tožniku nezakonit, ker je sprejet na podlagi nezakonitega programa razreševanja presežnih delavcev. Program bi naj bil nezakonit, ker ne upošteva kot osnovnega kriterija za ohranitev zaposlitve delovne uspešnosti. Po določbi 35. člena zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93) so obvezne sestavine programa razreševanja presežkov delavcev ukrepi za preprečitev ali kar največjo omejitev prenehanja delovnega razmerja delavcev, seznam nepotrebnih delavcev, ter ukrepi in kriteriji za izbiro ukrepov za omilitev škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja. Kriteriji za ugotavljanje nepotrebnih delavcev niso obvezna sestavina programa razreševanja presežkov delavcev. Kateri delavci so presežni mora biti ugotovljeno že pred sprejemom programa, saj je seznam nepotrebnih delavcev obvezni sestavni del programa, in program je namenjen prav takim delavcem. Kriteriji za ugotavljanje nepotrebnih delavcev so določeni v 36.b členu zakona o delovnih razmerjih, podrobneje pa se uredijo s kolektivno pogodbo oziroma s splošnim aktom. Zato program razreševanja presežnih delavcev ni nezakonit, če so v njem navedeni kriteriji za ugotavljanje presežnih delavcev drugačni oziroma v programu niso povzeti tako, kot so v aktih, ki jih urejajo. V takem primeru se pač ne uporabijo kriteriji iz programa, ampak iz akta, ki jih ureja. Pravna podlaga za posamično odločitev je splošni pravni akt. Pri presoji zakonitosti izpodbijanega sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožniku je treba ugotavljati le, ali je tožniku sklep izdan na podlagi zakonitega razloga in v zakonitem postopku. Ni nujno, da je tudi izpodbijani sklep nezakonit, če so eventuelno nezakoniti sklepi o prenehanju delovnega razmerja drugih delavcev tožene stranke. Treba je presojati zakonitost vsakega posameznega sklepa. Na zakonitost izpodbijanega sklepa, če je bil tožnik sam na delovnem mestu in ni drugega primerljivega delovnega mesta, ne more vplivati eventuelna nezakonita uporaba kriterijev za določitev delavcev, katerih delo postane trajno nepotrebno pri drugih delovnih mestih oziroma delavcih.

Iz obrazloženega izhaja, da sta nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo, zato je revizijsko sodišče ugodilo reviziji in na podlagi 2. odstavka 395. člena ZPP razveljavilo sodbi sodišča druge in prve stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).