Jedro

Pravna oseba, ki sprejema turiste na prenočevanje, mora hkrati s plačilom storitev za prenočevanje ali zadnji dan prenočevanja pobrati turistično takso in jo nakazati na poseben račun občine.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo po opravljeni glavni obravnavi na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 28. 2. 2006, ter na podlagi 25. člena ZUS-1 zavrnilo njeno zahtevo za povrnitev stroškov postopka v upravnem sporu. Z navedeno odločbo je tožena stranka pritožbi tožeče stranke delno ugodila ter odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Koper z dne 17. 8. 2001, odpravila v točkah od II/10 do II/26 izreka glede obračuna zamudnih obresti ter odločila, da te tečejo od dneva izvršljivosti prvostopenjske upravne odločbe (23. 9. 2001) do dneva plačila obveznosti, v preostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnila. S prvostopenjsko upravno odločbo pa je bilo (med drugim) v točkah II/25 in II/26 (kar je predmet revizije) odločeno, da mora tožeča stranka odvesti turistično takso s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, in sicer za leto 1999 v znesku 22,150.214,00 SIT ter za leto 2000 v znesku 8,597.746,00 SIT.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe, v delu, ki je izpodbijan z revizijo (točki II/25 in II/26 izreka prvostopenjske upravne odločbe), pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), ter navaja, da je bila razlika med pobrano in odvedeno turistično takso v obravnavanem obdobju pravilno ugotovljena na podlagi evidence tožene stranke (poročila „revenue analysis report“), iz katere so razvidni število prenočitev posameznega turista in zneski plačane turistične takse.

3. Tožeča stranka – revidentka vlaga revizijo zoper prvostopenjsko sodbo v delu, ki se nanaša na pobrano turistično takso (točki II/25 in II/26 prvostopenjske upravne odločbe). Dovoljenost revizije utemeljuje z vrednostnim kriterijem (sporna višina pobrane in nenakazane turistične takse znaša 128.308,95 EUR). Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ter zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma podrejeno, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt v točkah II/25 in II/26. Priglaša stroške revizijskega postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revident uveljavlja dovoljenost revizije na podlagi vrednosti izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta, ki presega 20.000 EUR. Po presoji revizijskega sodišča je uveljavljana podlaga za dovoljenost revizije podana, saj je po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 revizija med drugim dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta v zadevah, v katerih je obveznost izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. Sporna višina revidentove obveznosti iz naslova pobrane turistične takse, ki ni bila nakazana na račun občine, znaša 128.308,95 EUR ter torej omenjeni znesek presega.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Glede na relevantno dejansko stanje, ki sta ga ugotavljala prvostopenjski davčni organ v davčnem postopku ter prvostopenjsko sodišče na glavni obravnavi in na katerega je Vrhovno sodišče vezano, je bilo po presoji Vrhovnega sodišča materialno pravo pravilno uporabljeno.

9. Revidentka je pravna oseba, ki sprejema turiste na prenočevanje, zato mora po določbi prvega odstavka 25. člena Zakona o pospeševanju turizma – ZPT (Ur. l. RS, št. 57/98) pobirati turistično takso, hkrati s plačilom storitev za prenočevanje ali najpozneje zadnji dan prenočevanja; pobrano turistično takso pa mora po določbah 27. člena ZPT nakazati do 25. dne v mesecu za pretekli mesec na poseben račun občine ter v istem roku občini in pristojnemu davčnemu organu predložiti mesečno poročilo, iz katerega mora biti razvidno število prenočitev in znesek turistične takse.

10. V obravnavanem primeru je bila ugotovljena razlika med pobrano in odvedeno turistično takso v višini 22,150.214,00 SIT za leto 1999 ter v višini 8,597.746,00 SIT za leto 2000. Revidentka evidence o plačani taksi v knjigi oziroma drugi ustrezni evidenci turistov, iz katere bi bilo razvidno število prenočitev posameznega turista in znesek plačane takse, ni vodila, čeprav jo k temu zavezuje določba prvega odstavka 28. člena ZST. Zato temelji ugotovljena višina pobrane turistične takse na poročilih „revenue analysis report“, ki v obravnavanem primeru predstavljajo edino relevantno evidenco, iz katere so razvidni število prenočitev posameznega turista in zneski plačane takse. Dokazno vrednost omenjenih poročil je v izpodbijani sodbi pravilno presodilo tudi prvostopenjsko sodišče, ki je pritrdilo presoji prvostopenjskega davčnega organa. Ta je namreč že v dopolnilnem zapisniku (dopolnilni zapisnik z dne 24. 7. 2001) pojasnil, da je po opravljeni primerjavi posameznih inspiciranih računov z navedeno evidenco ugotovil, da so v njej zajete nočitve in obračuni turistične takse na podlagi dejanskega stanja, in za takšno presojo navedel konkretne primere. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da gre za izven-knjigovodsko evidenco, s katero se zagotavljajo v določbi prvega odstavka 28. člena ZPT določeni obvezni podatki.

11. Revidentka neutemeljeno ugovarja, da se ji nezakonito nalaga, da mora odvesti turistično takso v višini, ki presega z Odlokom o turistični taksi Občine Piran z dne 23. 10. 1998 določene zneske turistične takse (250,00 SIT namesto 154,00 SIT). Revidentka namreč ni zavezanka za plačilo turistične takse. Po določbi prvega odstavka 21. člena ZPT je turistična taksa pavšalni denarni znesek, ki ga plačuje turist za vsak dan bivanja v kraju zunaj stalnega bivališča, po določbi 22. člena ZPT pa predstavlja prihodek občine. Pravna oseba, ki sprejema turiste na prenočevanje, po že navedeni določbi prvega odstavka 25. člena turistično takso zgolj pobira in jo na način in v rokih, določenih v 27. členu ZPT, nakazuje na poseben račun občine.

12. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je v obravnavanem primeru odločitev glede naložitve plačila zamudnih obresti od turistične takse, ki ni bila pravočasno odvedena na poseben račun občine, pravilna. Gre namreč za obvezno dajatev po 1. členu Zakona o davčnem postopku – ZDavP, ki jo revidentka kot pravna oseba, ki sprejema turiste na prenočevanje, pobira in mesečno nakazuje na poseben račun občine. Zato je treba uporabiti določbe 100. člena ZDavP, ki predpisuje plačilo zamudnih obresti od obveznosti, ki jih zavezanec ni plačal v predpisanem roku, in sicer v skladu z zakonom, ki ureja obrestno mero zamudnih obresti.

13. Revidentka neutemeljeno ugovarja, da ima prvostopenjska sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ker v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje se je namreč v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicevalo na določbo drugega odstavka 71. člena ZUS-1, po kateri mu ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi.

14. Z revizijskimi ugovori, ki se nanašajo na nepravilno ugotovljeno razliko med pobrano in odvedeno turistično takso ter pomanjkljivost poročil „revenue analysis report“, revidentka uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi tega razloga pa revizije ni dopustno vložiti (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Če pa zatrjevane nepravilnosti po njeni presoji predstavljajo kršitve postopka izdaje upravnega akta, so ti ugovori neupoštevni. Revizije, drugače kot pritožbo, ni mogoče vložiti zaradi zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta.

15. Vrhovno sodišče se je na podlagi prvega odstavka 360. člena v zvezi s 383. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 opredelilo do revizijskih navedb, ki so po njegovi presoji odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi, ostale revizijske navedbe pa ocenjuje kot nebistvene in se zato do njih ne opredeljuje.

16. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1. 17. Ker revidentka z revizijo ni uspela, sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (175. člen v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).