Jedro

Ugotovljeno nezakonito ravnanje tožene stranke v zvezi s premestitvijo tožnice (napačna izbira oblike akta o premestitvi) ni hkrati protipravno ravnanje po splošnih pravilih civilnega prava, ki bi opravičevalo odškodninsko odgovornost tožene stranke za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnica utrpela po premestitvi, saj bi škoda nastala tudi v primeru, če bi tožena stranka ravnala v skladu z delovno pravno zakonodajo in izdala odločbo (in ne nalog) o premestitvi.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v I./1. točki izreka spremeni tako, da se z a v r n e tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 3.532,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: od 27,17 EUR od 25. 11. 2005 dalje do plačila, od 3.505,26 EUR od 20. 1. 2006 dalje do plačila,“ stroškovni sklep (II. točka izreka) pa se spremeni tako, da se na novo glasi: „Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.302,97 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.“ Pritožba tožeče stranke se zavrne in se točka I./2. izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 341,35 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je tožnici dolžna plačati znesek 3.532,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 27,17 EUR od 25. 11. 2005 dalje do plačila, od zneska 3.505,26 EUR pa od 20. 1. 2001 (pravilno 20. 1. 2006) dalje do plačila (točka I./1. izreka). Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek za znesek 3.809,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I./2. izreka). Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 64,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (toča II. izreka).

Zoper točki I./1. in II. izreka te sodbe se iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožena stranka in predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ter priglaša pritožbene stroške. Opozarja na vezanost sodišča na tožničino trditveno podlago, ki jo je sodišče prve stopnje glede obstoja nedopustnega škodljivega dejstva prekoračilo. Ob pravilni uporabi materialnega prava (17. člen ZTPDR) bi sodišče moralo ugotoviti, da razporeditev na dela in naloge pojmovno ni mogoča, ampak zakon pozna zgolj razporeditev na drugo ustrezno delovno mesto. Ponovno poudarja, da tožnice ni razporedila na nobeno drugo delovno mesto, kar naj bi potrdilo Višje delovno in socialno sodišče (VDSS) s sodbo opr. št. Pdp 1950/2003 z ugotovitvijo, da je tožnica pri toženi stranki razporejena na delovno mesto „računalniški vnašalec in koordinator podatkov v maloprodaji“. Zato meni, da je zmoten zaključek sodišča, da naj bi tožena stranka tožnico nezakonito razporedila na dela in naloge blagajničarke, posledično pa ni izkazan že prvi element odškodninskega delikta, to je nedopustno škodljivo dejstvo. Glede vzročne zveze povzema ugotovitve izvedenke in iz njih zaključuje, da so bile za ta spor upoštevne le psihične težave tožnice, prisotne v času od 31. 7. 2002 do aprila 2003 in da te niso v pretežni meri v vzročni zvezi s spornim nalogom, ampak kvečjemu v višini 30 %. Zdravljenje je bilo zaključeno aprila 2003, zato na podlagi določbe 352. člena Obligacijskega zakonika, za katero meni, da je „lex specialis“ odškodninskih terjatev v razmerju do določbe 206. člena ZDR, zaključuje, da je bil tožbeni zahtevek ob vložitvi tožbe že zastaran. Nasprotuje tudi višini prisojene odškodnine. V zvezi s tem sodišču očita, da je v nasprotju z ugotovitvami iz izvedenskega mnenja tožnici priznalo odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ker je sodišče te ugotovitve povzelo v obrazložitev sodbe, mu očita nasprotje v razlogih in s tem bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ugovarja tudi zmotno prisojenim zakonskim zamudnim obrestim od nepremoženjske škode za čas od 20. 1. 2001 dalje, razen če je v tem delu prišlo do očitne pisne pomote. V nasprotnem primeru gre za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe, saj je v obrazložitvi naveden datum 20. 1. 2006. Sodišču prve stopnje pa očita tudi napačen preračun vtoževanih zneskov v evrske.

Zoper zavrnilni del sodbe pa se iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožnica in predlaga njeno spremembo tako, da se ji prisodi vso zahtevano odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdne stroške ter priglaša stroške pritožbe. Ne strinja se z oceno njenega soprispevka k nastali škodi v višini 30 %, ker to ne izhaja niti iz izvedenskega mnenja niti iz izpovedi izvedenke. Sodišču glede tega očita tudi pomanjkljivo obrazložitev in s tem bistveno kršitev določb postopka. Glede višine prisojene odškodnine sodišču očita napačno uporabo materialnega prava in meni, da ji gre celotna vtoževana odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pri čemer se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 673/2004 z dne 19. 1. 2006. Glede odškodnine za premoženjsko škodo pa meni, da bi jo sodišče ob upoštevanju 100 % temelja moralo prisoditi v celoti. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka, saj meni, da bi sodišče pri presoji stroškov moralo upoštevati tako uspeh po temelju kot po višini, saj sta bila v pravdi oba sporna. Glede tega se sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi opr. št. II Ips 61/2002 z dne 21. 11. 2002. Tožena stranka v odgovoru na tožničino pritožbo opozarja na izvedenkine ugotovitve o predhodnih tožničinih težavah in o njeni osebnostni strukturi ter o tem, da občasna tesnobnost in strah tožnici ne zmanjšuje življenjskih aktivnosti in ne predstavlja trajnih posledic zaradi spornih dogodkov. V zvezi s tem ponovno poudarja, da bi bila pravilna ocena o najmanj 70 % tožničinem soprispevku k nastali škodi in da ni nikakršne osnove za odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Navaja, da tožnica ni pojasnila, kako je prišla do zaključka, da je po temelju uspela v celoti, ko ji je sodišče prisodilo 30 % soprispevka k nastali škodi.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožnice pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04 in 52/07) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne s pritožbama uveljavljane bistvene kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj niso podani razlogi, zaradi katerih bi bila sodba nerazumljiva in se je ne bi dalo preizkusiti. V izreku sodbe je v resnici prišlo do očitne pisne pomote, ko je pomotoma zapisano, da obresti od nepremoženjske škode tečejo od 20. 1. 2001 do plačila. Sodišče prve stopnje je namreč kar na dveh mestih obrazložitve sodbe zapisalo pravi datum (20. 1. 2006), od katerega dalje so zakonske zamudne obresti tudi zahtevane s tožbenim zahtevkom. To napako lahko kadarkoli odpravi prvostopenjsko sodišče samo s popravnim sklepom (328. člen ZPP). Izrek izpodbijane sodbe je drugače jasen in razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih (tudi glede soprispevka tožnice k nastali škodi), ki med seboj niso v nasprotju, jasni pa so tudi razlogi sodbe. To bistveno kršitev stranki uveljavljata v zvezi z dokazno oceno sodišča prve stopnje in ugotovljenim dejanskim stanjem, kar pa ne more biti bistvena kršitev določb postopka, temveč pomeni izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja.

Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja ugovor zastaranja, saj tudi v primeru zaključka zdravljenja aprila leta 2003 tožničina terjatev ob vložitvi tožbe (dne 9. 6. 2006) po pravilni odločitvi sodišča prve stopnje še ni zastarala. Terjatve iz delovnega razmerja namreč zastarajo v roku petih let, kot to določa specialna določba 206. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Podobno stališče je pritožbeno sodišče že zavzelo v sodbi opr. št. Pdp 458/2008 z dne 24. 9. 2008. Če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora po določbi 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Po teh pravilih je dolžnost tistega, ki je drugemu povzročil škodo, da jo povrne, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde - prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01, 32/04 in 28/06). Vsakdo lahko zahteva povračilo povzročene škode, če so kumulativno izpolnjeni 4 elementi odškodninske obveznosti: protipravno ravnanje, nastanek škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo ter odškodninska odgovornost (krivda ali malomarnost) na strani povzročitelja škode.

Tožnica vtožuje premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki ji je nastala kot posledica dne 31. 7. 2002 izdanega naloga z veljavnostjo od 1. 8. 2002, na podlagi katerega ji je bilo odrejeno, da zaradi nujnih potreb delovnega procesa v poslovalnici L. opravlja po potrebi tudi dela in naloge blagajničarke ter ostala dela v poslovalnici. Zoper izdani nalog je tožnica uveljavila pravna sredstva in Višje delovno in socialno sodišče ga je s sodbo opr. št. Pdp 1950/2003 z dne 6. 9. 2005 razveljavilo in ugotovilo, da je tožnica pri toženi stranki razporejena na delovno mesto „računalniški vnašalec in koordinator podatkov v maloprodaji“. Iz obrazložitve te sodbe izhaja, da tožena stranka tožnice ni mogla razporediti na dela in naloge blagajničarke z nalogom po odredbi del v okviru opisa del in nalog delovnega mesta, ki ga je sicer zasedala - „računalniški vnašalec in koordinator podatkov v maloprodaji“. Tožena stranka bi morala tožnici izdati odločbo o razporeditvi na drugo delovno mesto na podlagi 2. oziroma 5. odstavka 17. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 do 4/91). Iz obrazložitve citirane sodbe še izhaja, da je bil nalog izdan nezakonito, zaradi česar ga je sodišče razveljavilo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi takšnih ugotovitev zaključilo, da je nezakonito oziroma nedopustno ravnanje tožene stranke izkazano s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1950/2003 z dne 9. 6. 2006, ki je ugotovilo, da je dne 31. 7. 2002 izdani nalog nezakonit in ga je razveljavilo. Takšni materialnopravni zaključki sodišča prve stopnje niso pravilni. S sodbo delovnopravnega sodišča ugotovljena nezakonitost ravnanja delodajalca namreč ne pomeni v vsakem primeru tudi protipravnosti (nedopustnosti) v smislu odškodninske odgovornosti (sodba Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 472/2007), ki se tako po stari kot tudi po novi delovnopravni zakonodaji presoja po splošnih pravilih civilnega prava. Vrhovno sodišče je v podobni zadevi opr. št. VIII Ips 512/2007 zavzelo stališče, da samo (nepravilna) izbira disciplinskega ukrepa ne pomeni takega protipravnega ravnanja, ki bi imelo za posledico odgovornost tožene stranke za zatrjevano nepremoženjsko škodo.

Tudi v tem primeru gre za podobno situacijo, ko je po ugotovitvah sodišča v zadevi opr. št. Pdp 1950/2003 tožena stranka izdala nezakonit nalog namesto zakonite odločbe o razporeditvi na drugo delovno mesto. V tem primeru gre za nezakonito ravnanje tožene stranke z vidika delovnopravne zakonodaje, to pa po oceni pritožbenega sodišča ne pomeni tudi nedopustnega ravnanja v smislu odškodninske odgovornosti, ki se presoja po splošnih pravilih civilnega prava. Napačna izbira oblike akta, s katerim je tožena stranka želela doseči tožničino prerazporeditev, po prepričanju pritožbenega sodišča sama po sebi ne more pomeniti nedopustnega škodljivega dejstva, ki bi upravičevalo odškodninsko odgovornost tožene stranke za tožničine zdravstvene težave. Če bi namreč tožena stranka postopala pravilno in tožnici izdala odločbo o razporeditvi na delovno mesto blagajničarke, tako njeno ravnanje tudi po delovnopravni zakonodaji ne bi bilo nezakonito, posledice pa bi bile enake – tožnica bi morala opravljati delo blagajničarke, kar ji je nalagal tudi sporni nalog.

Z izdajo naloga z dne 31. 7. 2002 toženi stranki torej ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja, ki bi utemeljevalo njeno odškodninsko odgovornost, tožnica pa drugih vzrokov za nastalo škodo s tožbo ni uveljavljala. Ob pomanjkanju ene izmed temeljnih predpostavk za odškodninsko odgovornost tožnica torej ni upravičena do plačila odškodnine. Sodišče prve stopnje je zato ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja napačno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. /1. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrnilo.

O ostalih pritožbenih navedbah tožene stranke se pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno opredeljevati, ker je bilo potrebno izpodbijano sodbo že na podlagi zgoraj navedenih ugotovitev spremeniti v celoti v njeno korist. Tožnica se pritožuje zoper odločitev prvostopenjskega sodišča v zavrnilnem delu izpodbijane sodbe, s katero se pritožbeno sodišče strinja vendar iz drugih materialnopravnih razlogov. Kot je že obrazloženo zgoraj, je pritožbeno sodišče zaključilo, da iz v izpodbijani sodbi ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja protipravnost ravnanja tožene stranke, ki bi utemeljevala njeno odškodninsko odgovornost, zaradi česar je tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen. Glede na povedano je tožničino pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena, in v izpodbijanem delu (točka I. /2. izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, zato je moralo na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločiti o stroških celotnega postopka. Ker tožnica s svojim zahtevkom ni uspela, mora toženi stranki povrniti stroške (1. odstavek 154. člena ZPP), ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo skladno s 155. členom ZPP, Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003) in Zakonom o sodnih taksah (ZST, Ur. l. RS, št. 1/90 do 121/2003). Toženi stranki je priznalo naslednje stroške: 400 točk za sestavo odgovora na tožbo, 300 točk za sestavo prve pripravljalne vloge, 400 točk za poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo, 100 točk za njegovo trajanje, 40 točk za odsotnost iz pisarne, 300 točk za sestavo druge pripravljalne vloge, 200 točk za narok dne 7. 11. 2007, 50 točk za čakanje na narok, 100 točk za njegovo trajanje, 40 točk za odsotnost iz pisarne, 200 točk za narok dne 12. 12. 2007, 50 točk za njegovo trajanje, 40 točk za odsotnost iz pisarne, skupaj torej 2.220 odvetniških točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR in skupaj z 20 % DDV znese 1.222,78 EUR, ter 2 % materialnih stroškov, ki znašajo 20,38 EUR, potne stroške pooblaščenca (3 x kilometrina) v višini 24,13 EUR in stroške sodne takse za odgovor na tožbo v višini 35,68 EUR. Priznani pravdni stroški, ki jih je tožnica dolžna povrniti toženi stranki, torej znašajo 1.302,97 EUR.

Tožena stranka je s svojo pritožbo v celoti uspela, zato ji je tožnica na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP dolžna povrniti pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je le-te odmerilo v skladu z OT in 155. členom ZPP tako, da ji je za pritožbo priznalo 375 odvetniških točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR in z 20 % DDV na odvetniške storitve znaša 206,55 EUR, poleg tega pa še 2 % materialnih stroškov v višini 3,44 EUR ter stroške sodne takse za pritožbo v višini 131,36 EUR, tako da skupni pritožbeni stroški, ki jih je tožnica dolžna povrniti toženi stranki, znašajo 341,35 EUR. Višjih priglašenih stroškov pritožbeno sodišče ni priznalo, ker so zajeti v nagradi za sestavo pritožbe, odgovor na pritožbo pa ne predstavlja potrebnega stroška, ker ne vsebuje ničesar novega, kar bi pripomoglo k razjasnitvi zadeve oziroma k rešitvi pritožbe.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato pritožbene stroške na podlagi 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP krije sama.