Jedro

Dokazni predlog z zaslišanjem tožene stranke in prič ob dejstvu, da toženec ni zatrjeval, v kakšni funkciji so navedene priče na sestanku solastnikov dne 11.12.1998 nastopale, niti tega, koliko je znašal njihov solastniški delež, je očitno neprimeren dokaz za ugotavljanje dejstva, ali je bila pogodba o upravljanju dne 11.12.1998 odpovedana z zadostno večino solastnikov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani I 00/06861 z dne 5.5.2000 vzdržalo v veljavi v 1. in 3. točki izreka glede glavnice in zakonskih zamudnih obresti od zneska 6.993,73 od 16.4.1999 do plačila, od 7.878,81 SIT od 15.5.1999 do plačila, od 7.880,06 SIT od 15.6.1999 do plačila, od 7.949,48 SIT od 31.7.1999 do plačila, od 8.248,22 SIT od 23.8.1999 do plačila, od 8.031,65 SIT od 20.9.1999 do plačila, od 15.415,35 SIT od 18.10.1999 do plačila, od 8.044,33 SIT od 18.11.1999 do plačila, od 8.328,82 SIT od 18.12.1999 do plačila in od zneska 8.116,20 SIT od 19.1.2000 do plačila, vse dokler ne dosežejo glavnice. Višji tožbeni zahtevek glede zamudnih obresti je zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 659,27 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Proti sodbi se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje oziroma podrejeno, da tožbeni zahtevek zavrne. Tožena stranka je predlagala zaslišanje prič in tožene stranke, ki bi izpovedale kakšen sklep in v kolikšnih solastniških deležih je bil sprejet na sestanku solastnikov dne 11.12.1998. Ta dokaz je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo. Tožena stranka tega, glede na dejstvo, da gre za stanovanjsko hišo v solasti, kjer deleži posameznih lastnikov niso vpisani v zemljiško knjigo, ne more dokazovati na drugačen način. Ker je sodišče prve stopnje dokaz, s katerim bi toženec dokazoval, da je bila pogodba o upravljanju odpovedana z ustreznim soglasjem solastnikov, neutemeljeno zavrnilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

3. Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR – prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus. Sodba v takšnem sporu se izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja odločitve oziroma, da je ugotovljeno dejansko stanje neizpodbojna podlaga tudi pritožbene odločitve.

6. Dokazni predlog z zaslišanjem tožene stranke in prič ob dejstvu, da toženec ni zatrjeval, v kakšni vlogi (lastnik, najemnik...) so navedene priče na sestanku solastnikov dne 11.12.1998 nastopale, niti tega, koliko je znašal njihov solastniški delež, je očitno neprimeren dokaz za ugotavljanje dejstva, da je bila pogodba o upravljanju dne 11.12.1998 odpovedana z zadostno večino solastnikov (15. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – ZTLR). Sodišče prve stopnje ga je utemeljeno zavrnilo, kar je tudi ustrezno obrazložilo. Ne drži pritožbena trditev, da na drug način toženec ne bi mogel dokazati, da je več kot polovica stanovalcev stanovanjske hiše M. 18 odpovedala pogodbo o upravljanju. Toženec bi se moral pozanimati, v kakšni vlogi so nastopale osebe, ki so bile prisotne na sestanku lastnikov hiše 11.12.1998 (listina B2), saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil od lastnikov, ki so podpisali Pogodbo o upravljanju (listina A2) prisoten le A.P. (njegov delež znaša 12.143,57). Povedano drugače, toženec bi moral ponuditi ustrezno trditveno podlago. Izvedba dokazov namreč ni namenjena ugotavljanju dejstev (informativni dokaz), temveč potrjevanju že zatrjevanih dejstev. Ker sodišče prve stopnje pravice tožene stranke do dokaza ni kršilo, je pritožbeni očitek o zagrešeni absolutni bistveni kršitvi pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen. Ob tem ni odveč dodati, da se je toženec, na poziv sodišča prve stopnje, z dopisom z dne 8.5.2009, izvedbi naroka izrecno odpovedal. 7. Na ugotovljeno dejansko stanje, da pogodba o upravljanju storitev večstanovanjske hiše št. 94/C z dne 20.6.1997, ki sta jo sklenili pravdni stranki, ni bila veljavno odpovedana, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (določilo 6. in 7. člena pogodbe ).

8. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. V zavrnitvi pritožbe je že vsebovana tudi odločitev o priglašenih pritožbenih stroških. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, do povračila teh stroškov ni upravičen (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

10. Na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP je o pritožbi odločala sodnica posameznica.