Jedro

Dolžnica si napačno razlaga, da zadošča v ugovoru samo zapis, da gre za pasivno družbenico. To trditev bi morala dolžnica utemeljiti s konkretnimi dejstvi, ki bi to njeno trditev utemeljevali in za ta dejstva predložiti dokaze. Le v takem primeru bi sodišče po potrebi razpisalo narok po 2. odst. 58. čl. ZIZ. Narok pa ni predviden za dopolnjevanje nepopolnih navedb v ugovoru.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnice I. S. kot neutemeljen. Prav tako je zavrnilo predlog dolžnice za odlog izvršbe in dolžnici naložilo, da je dolžna upnici povrniti stroške v zvezi z ugovorom v višini 2.200,00 SIT.

Proti temu sklepu je vložila dolžnica pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje samo ponovilo svojo prvotno odločitev, ki pa je bila v prejšnjem pritožbenem postopku razveljavljena. Tudi v ponovnem postopku sodišče prve stopnje ni rešilo vprašanja ali je obveznost, ki je predmet izvršbe, prešla na drugo toženo stranko, saj tega vprašanja ni vsebinsko ocenilo. Brez razpisa naroka za obravnavo o tem vprašanju tudi ne more meritorno odločiti. Vsebinsko vprašanje prehoda obveznosti na družbenika, to je dolžnico v tem postopku, namreč lahko presodi samo na glavni obravnavi, kjer bi dolžnica imela možnost navesti vsa dejstva in ponuditi dokaze, ki so potrebni za utemeljitev njenega ugovora, v katerem je zatrjevala, da je bila pasivna družbenica. Sodišče bi vsestransko ugotovilo dejansko stanje samo, če bi izvedlo ponujene dokaze in na tej osnovi odločilo ali je dolžnica odgovorna za terjatev, ki je predmet izvršbe. Tu ne gre za vprašanje na čigavi strani je dokazno breme, da gre za pasivno družbenico, ampak gre za vprašanje, da se dolžnici sploh omogoči, da dokaže svoje navedbe. V izvršilnem postopku te možnosti nima. V konkretnem primeru, ker so okoliščine takšne, da bi bilo ugotavljanje položaja pasivne družbenice potrebno izvajati z dokazom, bi zato izvršilno sodišče moralo razpisati narok na podlagi 2. odst. 58. čl. ZIZ. Ker je podan zakonski razlog po 55. čl. ZIZ, ki preprečuje nadaljevanje izvršbe, dolžnica predlaga ponovno razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Pritožba ni utemeljena.

Niso točne pritožbene navedbe, da sodišče tudi v ponovni odločbi ni rešilo relevantnih vprašanj tega postopka, da gre za enako odločitev, kot je bila razveljavljena že s prejšnjim sklepom pritožbenega sodišča. Sklep prvostopenjskega sodišča z dne 21.9.2004 je bil razveljavljen iz povsem drugih razlogov, in sicer zato ker se je sodišče prve stopnje v tem sklepu postavilo na napačno stališče, da je vsebinsko obravnavalo ugovor že ko je odločalo o nadaljevanju postopka zoper dolžnico. V pritožbeni odločbi o razveljavitvi prejšnjega sklepa je bilo pojasnjeno, da se je obravnavalo v sklepu o nadaljevanju postopka proti družbenici samo formalno pravno nasledstvo, ne pa vprašanje prehoda obveznosti na družbenika, glede na različen položaj aktivnih in pasivnih družbenikov v zvezi z odločbo ustavnega sodišča. V izpodbijanem sklepu, ki ga je sodišče prve stopnje po razveljavitvi izdalo, pa je presodilo prav to vprašanje kot je bilo naročeno z razveljavitveno odločbo pritožbenega sodišča z dne 8.3.2005. Ko je obravnavalo (ne)utemeljenost ugovora, je sodišče prve stopnje moralo presoditi vsebino navedb v ugovoru. Ker mora biti po 2. odst. 53. čl. ZIZ ugovor obrazložen in mora dolžnik že v ugovoru navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predložiti dokaze, saj se sicer ugovor šteje za neutemeljen, je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ocenilo, ali so navedbe dolžnice v njenem ugovoru z dne 6.6.2003 takšne, da utemeljujejo njeno trditev, da gre za pasivno družbenico, na katero ni prešla obveznost izbrisane družbe. Stališče prvostopenjskega sodišča, da je ugovor dolžnice v tem delu bil povsem neobrazložen, ker ni vseboval nobenih pravno relevantnih dejstev glede teh okoliščin niti dokazov, je pravilno. Zato je sodišče prve stopnje, na podlagi zakonske domneve pravilno štelo dolžničin ugovor kot neutemeljen. Dolžnica si napačno razlaga, da zadošča v ugovoru samo zapis, da gre za pasivno družbenico. To trditev bi morala dolžnica utemeljiti s konkretnimi dejstvi, ki bi to njeno trditev utemeljevali in za ta dejstva predložiti dokaze. Le v takem primeru bi sodišče po potrebi razpisalo narok po 2. odst. 58. čl. ZIZ. Narok pa ni predviden za dopolnjevanje nepopolnih navedb v ugovoru. Narok pride vpoštev samo, ko je ugovor popoln, ko je torej prestal prvi preizkus, ki se opravi na podlagi pisnega gradiva v spisu. Če je ugovor povsem pavšalen, kot je bil v tem primeru, mora sodišče takšen ugovor zavrniti kot neutemeljen, ker tako določa zakon in v takem primeru razpis naroka sploh ne pride v poštev. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe ZIZ, ko je neobrazložen ugovor dolžnice štelo za neutemeljenega in ga zato zavrnilo. Tako se pokaže dolžničina pritožba kot neutemeljena.

Pravilna je tudi odločitev glede neutemeljenosti predloga za odlog izvršbe. To odločitev je sodišče druge stopnje preizkusilo samo v okviru uradnega preizkusa, saj dolžnica v pritožbi ne navaja kakšnih konkretnih razlogov proti zavrnitvi tega njenega predloga. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo dolžnice zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. odst. 365. čl. ZPP v zvezi s čl. 15. ZIZ).