Jedro

Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je treba upoštevati tudi, da se zaradi trajnih posledic poškodb tožnik počuti manj vrednega in manj sposobnega od vrstnikov, kar v njegovih (najstniških) letih slabo vpliva na identiteto, samozavest in sploh ne dojemanje sebe v razmerju do socialnega okolja.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki zavezalo, da morata tožniku plačati odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v skupnem znesku 5,093.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 43.000 SIT od 1.2.2000 dalje, od zneska 5,050.000 SIT pa od 2.4.2000 dalje. Višji tožbeni zahtevek (tožnik je zahteval 7,048.000 SIT) je zavrnilo. Toženima strankama je naložilo, da morata tožniku povrniti 375.312 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.4.2001 dalje.

Zoper to sodbo so se pritožili tako tožnik kot toženi stranki, a je pritožbeno sodišče njihove pritožbe zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlagajo revizijo tako tožnik kot obe toženi stranki, pri čemer uveljavljajo zmotno uporabo materialnega prava. Tožnik meni, da je upravičen do višjega zneska zadoščenja, zlasti glede na sodno prakso v podobnih primerih ter glede na to, da je bil njegov strah (tako primaren kot sekundaren) izjemno intenziven. Meni tudi, da je upravičen do zamudnih obresti za čas od vložitve zahtevka.

Odškodnine za nepremoženjsko škodo namreč ne rastejo sorazmerno z inflacijo. Čeprav je res, da je zakon z določitvijo temeljne obrestne mere dajal zamudnim obrestim tudi valorizacijski značaj, je v njih upoštevana tudi realna obrestna mera. Vsaj te bi moralo sodišče tožniku priznati. Zaradi enakosti pred zakonom bi mu tako morale biti priznane zamudne obresti za čas od zamude dalje, saj (ne)primernost zakonodaje ne more biti razlog za njeno (ne)uporabo.

Toženi stranki se v reviziji sicer strinjata s pravnim stališčem pritožbenega sodišča, da je treba pri odškodnini za strah upoštevati le strah zaradi samega škodnega dogodka in zaradi izida zdravljenja, ne pa tudi strah za bodoče nove škodne posledice in morebitne življenjske omejitve (z nevarnostjo katerih je bil oškodovanec seznanjen že ob zaključku zdravljenja ter se z njimi tudi sprijaznil). To pa pomeni, da bi moralo zato pritožbeno sodišče odškodnino za strah znižati na 300.000 SIT. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je tožnik upravičen le do zadoščenja v znesku 3,000.000 SIT, saj iz listinske dokumentacije izhaja, da ni bil ravno zgleden najstnik. V družbi svojega brata je popival in ponočeval ter se zato ni intenzivneje ukvarjal s športi. Občutek trdote v poškodovani nogi kot tudi občasni krči v zdravi nogi pa bodo sčasoma popustili, saj se bo tožnik na nenavadne občutke privadil (in zato ne bo pretirano obremenjeval zdrave noge).

Previsoka je tudi odškodnina za telesne bolečine. Glede na trajanje in intenzivnost te oblike negmotne škode je namreč upravičen le do zadoščenja v znesku 600.000 SIT.

Reviziji sta bili vročeni Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavilo ter nasprotnim strankam, ki nanju niso odgovorile.

Reviziji nista utemeljeni.

Telesne bolečine (5 dni so bile hude, 4 tedne srednje intenzivne, 6 tednov manj intenzivne, ob obremenitvah in spremembi vremena pa bodo trajale tudi v prihodnje) in nevšečnosti med zdravljenjem (operacija v splošni anasteziji, mesec dni trajajoča hospitalizacija in 14-dnevno zdraviliško zdravljenje, uporaba opornic, izguba razreda, itd.) tožnika tudi po mnenju revizijskega sodišča upravičujejo do dosojenega zneska zadoščenja. Znesek 900.000 SIT pravično odseva trajanje in intenzivnost te oblike nepremoženjske škode in sodno prakso v podobnih primerih (200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78, 57/89, v nadaljevanju ZOR).

Enako velja za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik, katerega desno stegno je zaradi nepopravljive prizadetosti živčevja desne goleni neobčutljivo na dotik, izpadla pa je tudi funkcija golenskih mišic, ki dviguje stopalo, in ki ima prizadete mišice stopala ter skrčen tretji in četrti prst (kar se kaže s skrajšanim desnega stopala), je in bo prikrajšan na vseh področjih življenjske aktivnosti (družabnem, športnem in poklicnem udejstvovanju). Oviran je pri teku, kolesarjenju, ne zmore globokega počepa in daljše stoje (mišičje desne goleni je stanjšano in po moči oslabljeno), zaradi česar se počuti manjvrednega in manj sposobnega od vrstnikov, kar v njegovih (najstniških) letih slabo vpliva na identiteto, samozavest in sploh na dojemanje sebe v razmerju do socialnega okolja. V dobi odraščanja in zorenja, ko je potreba po dokazovanju (tudi telesnih moči) še posebej pomembna, omenjena prikrajšanja tožnika toliko bolj prizadevajo. Upoštevaje tudi te posebnosti konkretnega primera se pokaže, da je odškodnina v znesku 3,500.000 SIT v skladu s standardom pravične denarne odškodnine.

Tožnik je ob dogodku utrpel intenziven primarni strah, saj je videl, da hudo krvavi iz življenjsko pomembne stegenske arterije. Kasneje (od operacije pa vse do zaključka zdravljenja) ga je bilo strah zaradi telesnih omejitev oziroma zdravstvenih posledic, ki jih zaradi hude poškodbe tudi zdravljenje ne bi moglo odpraviti. Upoštevaje stopnjo strahu in njegovo trajanje ter druge okoliščine primera (med katerimi izstopa zlasti smrtni strah ob samem škodnem dogodku, ki ga ilustrira tožnikovo brezglavo tekanje po parkirišču, ko je videl, da zaradi vboda z nožem v dimeljski predel močno krvavi iz stegenske arterije) se pokaže, da je tožnik upravičen do dosojene odškodnine.

Revizijsko sodišče sprejema tudi odločitev sodišč prve in druge stopnje glede zamudnih obresti, ki tečejo šele od dneva izdaje odločbe sodišča prve stopnje. ZOR v 186. členu določa, da se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, kar velja za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Plačilo zamudnih obresti za denarne obveznosti predvideva 277. člen ZOR in tudi tu ni predvidena različna ureditev. Vendar pa je nekoliko drugačna ureditev za odškodninske terjatve določena zaradi tega, ker je za denarne obveznosti v 394. členu ZOR uzakonjeno splošno načelo monetarnega numinalizma, po 189. členu ZOR pa se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Le tedaj namreč lahko sodišče določi vsebino pravnega standarda pravične odškodnine. Tako pride do časovnega zamika med nastankom škode in med trenutkom, ko sodišče prve stopnje določi pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Zamudne obresti po Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temelji obrestni meri (Uradni list RS, št. 45/95 - v nadaljevanju ZPOMZO) so imele dvojen pomen. Poleg sankcije za dolžnikovo zamudo so prevzele tudi valorizacijsko funkcijo. Če bi sodišče tožniku prisodilo obresti po tem zakonu, bi bila valorizirana odškodnina, ki jo je sodišče prisodilo po razmerah v času sojenja, tako da bi šlo v bistvu za dvojno valorizacijo.

Sodna praksa sicer ni formalni pravni vir. Kljub temu pa določa splošna in abstraktna pravila na ravni uporabe prava. Zato Vrhovno sodišče Republike Slovenije s tem, da vodi evidenco sodne prakse in skrbi za njeno enotno uporabo, skrbi za pravno varnost in enakost v obravnavanju pred sodišči. Od leta 1991 dalje se je izoblikovala enotna sodna praksa, po kateri so sodišča priznavala zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe. Razlog za takšno prakso je bil v visoki inflaciji v Republiki Sloveniji v tistem času. Za spremembo sodne prakse mora biti podan evidenten in utemeljen razlog, sicer lahko pride do neenakega obravnavanja oškodovancev.

Vrhovno sodišče veže ustaljena sodna praksa. Priznavanje zamudnih obresti za posamezne konkretne primere pred 1.1.2002, kljub stabiliziranim gospodarskim razmeram ni mogoče, ker bi to porušilo ustaljeno sodno prakso, enakost oškodovancev pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije - Uradni list RS, št. 33/91-I) ter enako varstvo pravic pred sodiščem (22. člen Ustave Republike Slovenije). Sodišče mora enake primere obravnavati enako, različne pa različno. Dolgoletna sodna praksa, po kateri so bili enaki primeri obravnavani enako in so bile oškodovancem prisojene zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, se lahko spremeni. Na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.6.2002 je bilo sprejeto načelno pravno mnenje, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1.1.2002, ko sta stopila v veljavo Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 83/2001) in novela ZPOMZO (Uradni list RS, št. 109/2001). Vendar pa dolgoletne ustaljene sodne prakse pred 1.1.2002 ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, temveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati.

Ker tako ni podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, je revizijsko sodišče reviziji zavrnilo.