Jedro

Dela so bila izvedena in s strani investitorja toženi stranki tudi plačana. To, da naj investitor ne bi plačal celotne postavke v obračunu, ki se je nanašal na izdelavo vrtine, tožena stranka ni dokazala. Pritožbeno sodišče se v tem delu v celoti sklicuje na dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (8. člen ZPP).

Tožeča stranka je dokazala, da je sporna dela izvedla oziroma vrtino izdelala, tožena stranka pa ji za opravljeno delo neutemeljeno ni v celoti plačala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 120392/2016 z dne 22.11.2017 v 1. in 3. odstavku izreka v veljavi (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora v roku 15 dni tožeči stranki povrniti 957,85 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Smiselno je predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbi odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka je kot glavni izvajalec naročila tožeči stranki izvedbo vrtine na objektu „Gradnja hleva G.“, za kar ji je tožeča stranka izdala račun v višini 9.000,00 EUR, ki ga je tožena stranka delno (v znesku 1.500,00 EUR) plačala. S tožbo je zahtevala plačilo preostanka v višini 7.500,00 EUR. Tožena stranka je ugovarjala, da dela niso bila izvedena v celoti in da ji tožeča stranka ni izročila predpisane dokumentacije, t. j. atestov in garancij. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bil ugovor tožene stranke, da dela niso bila dokončana, pavšalen in nekonkretiziran, tožeča stranka pa je z listinami (A6, A7) dokazala, da je vrtino v celoti izdelala v skladu s ponudbo, zato je tožbenemu zahtevku ugodilo.

6. V pritožbi je tožena stranka navajala, da ni sporno, da je ponudbo za izdelavo vrtine sprejela. Sporno pa je v kakšni globini je bila vrtina izdelana in po kakšni ceni. V zvezi s tem je grajala dokazno oceno sodišča prve stopnje. Navajala je namreč, da obračun dodatno naročenih del hlev G. z dne 15. 11. 2014 (A7) ni dokaz, da so bila dela izvedena in po kakšni ceni. Trdila je, da ta dokument predstavlja zgolj predlog obračuna dodatnih del. Iz računa št. 13 namreč izhaja, da je bila storitev opravljena 5. 12. 2014, torej po izdaji obračuna. Po oceni pritožbenega sodišča ni ključno, da je bil obračun dodatno naročenih del Hlev G. z dne 15. 11. 2014 (A7) izdelan pred dnevom izvedbe storitve, ki je naveden v spornem računu. Ključno je, da je bila vrtina izdelana, da tožena stranka ni ugovarjala napak v izvedbi, ugovori o manjši globini vrtine pa so ostali nekonkretizirani in dokazno nepodprti. V zvezi s tem ne držijo navedbe tožene stranke, da je sprejela ponudbo za vrtino globine od 40 do 50 m. Iz ponudbe namreč jasno izhaja, da je globina črpalne vrtine in moč vodonosnika neznana, zgolj predvideno vrtanje pa je 40 do 50 m. Prav tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je investitor toženi stranki izvedbo vrtine plačal, kar v pritožbi ni konkretno izpodbijano. Zato trditev, da obračun dodatno izvedenih del predstavlja zgolj predlog obračuna za dela, ki še niso bila izvedena, ne more spremeniti odločitve sodišča prve stopnje. Dela so bila namreč izvedena in s strani investitorja toženi stranki tudi plačana. To, da naj investitor ne bi plačal celotne postavke v obračunu, ki se je nanašal na izdelavo vrtine, pa kot že rečeno tožena stranka ni dokazala. Pritožbeno sodišče se v tem delu v celoti sklicuje na dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (8. člen ZPP).

7. Nadalje je tožena stranka v pritožbi navajala, da tudi zapis sestanka z dne 27. 1. 2015 (A6) ni dokaz, da so bila dela izvedena po zaračunani ceni in količini. Iz zapisnika naj bi namreč izhajalo le, da tožeča stranka ni izvedla povezave vrtine s hišo, kar je predmet ločene ponudbe in ni del tega postopka. To pa je po njenem dokaz za trditev tožene stranke, da je imela tožeča stranka glede izvedbe vrtine neposreden dogovor z investitorjem. Tudi te pritožbene navedbe niso utemeljene. Tožena stranka je namreč ves čas (tudi v pritožbi) trdila, da ji je tožeča stranka za izdelavo vrtine 10. 10. 2014 dala ponudbo (A1), ki jo je tožena stranka sprejela, kar ni sporno. V zvezi z izdelavo vrtine sta bili torej v pogodbenem razmerju tožeča stranka in tožena stranka, zato ne držijo pritožbene navedbe, da je bila tožeča stranka glede izdelave vrtine v pogodbenem razmerju z glavnim investitorjem. Tožena stranka pa ni izkazala, da bi bila del ponudbe tožeče stranke tudi potopna črpalka oziroma oprema vrtine.

8. Tožeča stranka je trdila, da je vrtino izdelala in za to izdala račun. Tožena stranka je sicer račun le delno plačala, vendar pa sami izvedbi pravočasno ni ugovarjala. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da zapis sestanka z dne 27. 1. 2015 (A6) potrjuje, da pripomb na izvedbo vrtine (nedokončanost ali napačna izvedba) ni bilo, temveč je bilo navedeno le, da je treba izdelati še povezavo vrtine v hišo, kar pa po neizpodbitih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni sodilo v dela, ki se jih je toženi stranki zavezala izvesti tožeča stranka na podlagi ponudbe z dne 10. 10. 2014, in ki bi bila predmet spornega računa.

9. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka dokazala, da je sporna dela izvedla oziroma vrtino izdelala, tožena stranka pa ji za opravljeno delo neutemeljeno ni v celoti plačala. Ker je odločitev sodišča prve stopnje tudi materialno pravilna in ni obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča, zaradi česar ti stroški niso bili potrebni za postopek (prvi odstavek 154. člena in 155. člen v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).