Jedro

Iz Ustave ne izhaja zahteva, da bi morala biti način in obseg taksne oprostitve za pravne osebe urejena povsem enako kot za fizične. Načelo enakosti pred zakonom po ustaljeni ustavno sodni presoji ne pomeni, da zakon (če ne gre za okoliščine iz prvega odstavka 14. člena URS) ne bi smel različno urejati položajev pravnih subjektov, temveč tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. Strožjo omejitev za pravne osebe, ki jim za razliko od fizičnih oseb po veljavni zakonodaji ni omogočena oprostitev plačila sodnih taks v celoti (omogočena pa so jim tako delna oprostitev plačila sodnih taks kot njen odlog in obročno plačilo) utemeljuje okoliščina, da se v primeru fizičnih oseb z institutom oprostitve plačila sodnih taks varuje (tudi) sam obstoj, eksistenca predlagatelja, ki zaradi poplačila obveznosti ne sme biti ogrožena, medtem kot obstoj pravne osebe takega varstva ne zahteva. V primeru, ko pravna oseba ni sposobna poravnati svojih obveznosti, se namreč nad njo lahko izvede postopek insolventnosti, ki nenazadnje lahko vodi v njeno prenehanje. Razlikovanje med zakonsko predvidenima obsegoma dopustne taksne ureditve je glede na navedeno po presoji pritožbenega sodišča objektivno utemeljeno, zato kršitev načela enakosti iz 14. člena URS, ki se v postopku kaže kot pravica do enakega varstva pravic (22. člen URS), v tem primeru ni podana.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo dolžnikov predlog za oprostitev plačila sodne takse.

2.Zoper sklep se pravočasno pritožuje dolžnik, ki meni, da je določba četrtega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) protiustavna, zaradi česar bi moralo sodišče prekiniti postopek odločanja o oprostitvi plačila sodne takse in z zahtevo začeti postopek za oceno ustavnosti omenjene določbe (prvi odstavek 23. člena Zakona o ustavnem sodišču - ZustS). Po prepričanju dolžnika določba protiustavno razlikuje med položajem fizičnih oseb in pravnih oseb ter samostojnih podjetnikov posameznikov. Tako kot za fizično osebo lahko tudi za pravno osebo že znesek 44 EUR predstavlja (začasno) previsok strošek, saj ne razpolaga z zadostnimi sredstvi za njegovo kritje. Zaradi neplačila 44 EUR sodne takse lahko pride do nastanka nesorazmerne škode, saj se ugovor šteje za umaknjen, zoper pravno osebo pa nastopi izvršba, kar ji močno oteži poslovanje in s tem še dodatno onemogoča pridobivanje sredstev za poplačilo upnikov. Dolžnik meni, da se tako neutemeljeno posega v pravici do enakega varstva pravic (22. člen URS) in do sodnega varstva (23. člen URS), obenem pa je kršeno načelo enakosti pred zakonom (14. člen URS) in krnjena svobodna gospodarska pobuda (74. člen URS) pravne osebe oz. samostojnega podjetnika.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na določbo četrtega odstavka 11. člena ZST-1, ki določa, da lahko sodišče samostojnega podjetnika posameznika v postopkih v zvezi z njegovo dejavnostjo in pravno osebo le delno (nad zneskom 44,00 EUR) oprosti plačila taks za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka.

5.Glede na navedeno in upoštevaje podatke iz predloga za oprostitev je sodišče prve stopnje predlog dolžnika za oprostitev plačila sodne takse za ugovor, ki znaša 44,00 EUR zavrnilo iz razloga, ker po tar. št. 4021 v zvezi s tar. št. 4041, znaša višina sodne takse 44,00 EUR, kar pomeni, da dolžnik, skladno s četrtim odstavkom 11. člena ZST-1, plačila sodne takse za vložen ugovor zoper sklep o izvršbi ne more biti oproščen. Ker pa sodna taksa za ugovor zoper sklep o izvršbi, ki ga je dolžnik vložil po elektronski poti, znaša 44,00 EUR sodišče prve stopnje niti ni odločalo o oprostitvi plačila sodne takse nad zneskom 44,00 EUR, saj to v obravnavani situaciji ni bilo potrebno.

6.Po prepričanju pritožbenega sodišča ni utemeljen pritožbeni očitek, da je določba četrtega odstavka 11. člena ZST-1 protiustavna, ker naj bi protiustavno razlikovala med položajem fizičnih in pravnih oseb. Presoja ustavnosti zakonov je v pristojnosti Ustavnega sodišča (prva alineja prvega odstavka 21. člena ZustS), zato skladno z določbo prvega odstavka 23. člena ZustS sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti. Dolžnikove pritožbene očitke, da je zakonsko razlikovanje med predlogi za oprostitev plačila sodnih taks na podlagi okoliščine, ali gre z fizično ali pravno osebo, v nasprotju z 2. točki te obrazložitve navedenimi ustavnimi pravicami je zato treba razumeti kot pobudo za prekinitev postopka in vložitev zahteve za presojo ustavnosti četrtega odstavka 11. člena ZST-1, ki sodišču v obravnavanem primeru onemogoča, da bi dolžnika kot pravno osebo v celoti oprostilo plačila sodne takse za pritožbo. Vendar pa na tak predlog stranke sodišče ni vezano, če meni, da je zakon ustavno skladen. Po prepričanju pritožbenega sodišča v pritožbi zatrjevana neustavnost ZST-1 ni podana.

7.Oprostitev plačila sodnih taks je namenjena uresničevanju ustavne pravice do sodnega varstva (23. člen URS). Ustavno sodišče RS je že odločilo, da država lahko dostop do sodišč pogojuje s plačilom sodnih taks, vendar pa mora biti obenem tudi revnim strankam omogočeno sodno varstvo njihovih pravic tako, da zaradi stroškov sojenja ni prizadet njihov eksistenčni minimum. Temu je med drugim namenjen prav institut oprostitve, odloga in obročnega plačila sodnih taks, ki vzpostavlja načelo enakosti med premožnejšimi in manj premožnimi osebami.

Nosilci pravice do sodnega varstva so poleg fizičnih tudi pravne osebe, zato je zakonodajalčeva dolžnost, da tudi njim zagotovi dejansko dostopnost te pravice.

Iz Ustave pri tem ne izhaja zahteva, da bi morala biti način in obseg taksne oprostitve za pravne osebe urejena povsem enako kot za fizične. Načelo enakosti pred zakonom po ustaljeni ustavno sodni presoji ne pomeni, da zakon (če ne gre za okoliščine iz prvega odstavka 14. člena URS) ne bi smel različno urejati položajev pravnih subjektov, temveč tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga.

Strožjo omejitev za pravne osebe, ki jim za razliko od fizičnih oseb po veljavni zakonodaji ni omogočena oprostitev plačila sodnih taks v celoti (omogočena pa so jim tako delna oprostitev plačila sodnih taks kot njen odlog in obročno plačilo) utemeljuje okoliščina, da se v primeru fizičnih oseb z institutom oprostitve plačila sodnih taks varuje (tudi) sam obstoj, eksistenca predlagatelja, ki zaradi poplačila obveznosti ne sme biti ogrožena,

medtem kot obstoj pravne osebe takega varstva ne zahteva. V primeru, ko pravna oseba ni sposobna poravnati svojih obveznosti, se namreč nad njo lahko izvede postopek insolventnosti, ki nenazadnje lahko vodi v njeno prenehanje.

Razlikovanje med zakonsko predvidenima obsegoma dopustne taksne ureditve je glede na navedeno po presoji pritožbenega sodišča objektivno utemeljeno, zato kršitev načela enakosti iz 14. člena URS, ki se v postopku kaže kot pravica do enakega varstva pravic (22. člen URS), v tem primeru ni podana.

8.Po pojasnjenem je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo, ker tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------

1Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-112/98 z dne 17. 6. 1998, 6. točka obrazložitve.

2Ustavno sodišče RS je zato v odločbi U-I-255/99 z dne 5. 6. 2003 ugotovilo, da je v primeru sodnih taks za vložitev tožbe podana ustavno neskladnost določbe tedanjega šestega odstavka 168. člena ZPP, ki je določal, da določbe o oprostitvi plačila stroškov postopka ter določbe o možnosti odložitve plačila oziroma obročnega plačila taks ne veljajo za podjetnika posameznika v sporih v zvezi z njegovo dejavnostjo in za pravne osebe

3Tako npr. odločba Ustavnega sodišča RS U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003, 12. točka obrazložitve, sklep U-I-406/98 z dne 13. 9. 2001, 5. točka obrazložitve, in druge. Glej tudi, Štrum. L. (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije (dopolnitev - A), Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana 2011, komentar k 14. členu (str. 167 in naslednje).

4Tako tudi, Galič, A., Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 92.

5Primerjaj, 377. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju.

6Prim. tudi VSL Sklep I Ip 340/2025.