Jedro

Ker kljub pozivu sodišča toženec ni sporočil naslova, kamor bi sodišče lahko pričo uspešno vabilo, je opustitev izvedbe tega dokaza utemeljena.

Dejstvo, da je družba v stečajnem postopku, ni opravičljiv razlog za nepredložitev izpiskov, saj bi zanje stečajnega upravitelja lahko zaprosil toženčev pooblaščenec.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 27.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 7.600,00 EUR od 1.2.2015 dalje do plačila in od zneska 20.000,00 EUR od 20.12.2015 dalje do plačila. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 3.530,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

2. Zoper to sodbo se je pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče ni zaslišalo toženca in zato pritožniku ni bila kršena le pravica do izjave, ampak tudi do izvajanja dokazov, kršeno je bilo načelo kontradiktornosti postopka, enakopravne obravnave strank. Res je, da je sodišče šestkrat preložilo narok, vendar je toženec vselej opravičil svoj izostanek in prosil za preložitev naroka iz utemeljenih zdravstvenih razlogov, ki so bili izkazani in dokazani z zdravniškimi potrdili. Pooblaščenec toženca je sodišče zaprosil za zaslišanje toženca prek videokonference s sodiščem v mestu K., ali pa preko ZOOM-a, a je sodišče odgovorilo, da to ne pride v poštev, ker bi to lahko postalo precedenčni primer in je raje narok še enkrat preložilo. Zakaj zdravniška potrdila niso bila vselej uradno prevedena in overjena iz hrvaškega v slovenski jezik, je moč opravičiti s tem, da pritožnik zaradi svoje bolezni, priklenjenosti na posteljo tega ni mogel zagotoviti, gre za povsem objektivno okoliščino. Sodišče ne pove, katero določbo ZPP je toženec tekom postopka kršil. Sodišče je tudi neutemeljeno opustilo dokaz z zaslišanjem priče A. A. Toženec ni razpolagal in ni mogel razpolagati z drugim naslovom priče od tistega, ki ga je poznal (to je pričino stalno prebivališče, ki je enako tožničinemu) ter naslov od pisarne pričine odvetnice B. B. Sodišče je tudi neupravičeno zavrnilo dokazni predlog s pridobitvijo spisa istega sodišča P 1535/2019 (zaradi ugotovitve skupnega premoženja), iz katerega bi bilo razvidno, da dolg pritožnika do tožnice ne obstoji več, ker je tožnica poplačana in preplačana s strani svoje hčerke, ki je odsvojila stanovanjsko hišo. Neutemeljeno je bil zavrnjen tudi dokazni predlog s pridobitvijo izpiskov transakcijskega računa tožnice za obdobje med 19.12.2014 in 24.9.2019. Podjetje C. d. o. o. je v stečaju, toženec pa je bil zdravstveno hendikepiran, da bi lahko od stečajne upraviteljice pribavljal te izpise, zato ni bila nerazumna zahteva, da v dokaznem postopku sodišče pridobi izpiske tožeče stranke. Dano posojilo je bilo dano obema, tožencu in hčerki tožnice. Tožnica ni pojasnila, za kakšne lastne potrebe naj bi toženec prejel posojilo. Hčerka tožnice je celo zanikala obstoj partnerstva s tožencem po letu 2011, zato v izpovedi nista verodostojni. Posojilo je bilo znotraj takratne družine mišljeno kot izključno brezobrestno, zato so bili povsem neutemeljeni zahtevki po zakonskih zamudnih obrestih. Tožnica je lažno in nedokazano nakazila iz podjetja D. d. o. o. opravičevala z nekakšnim vračilom kupnine za avtomobil, čeprav je eklatantno jasno in materialno podprto (priloga A3), da je toženec preko svojega podjetja vračal tožnici konkretni dolg, predmet tega pravdnega postopka. Sodišče je nekritično sprejelo izpovedi tožnice in priče E. E. (njene hčerke), čeprav še tisti redki, a pomembni materialni dokazi njune navedbe demantirajo. Toženec je pravočasno navedel relevantne trditve in dokazne predloge zanje, zato je očitek sodišča o manjkajočih trditvah težko razumeti, saj je protispisen. Sodišče ni pridobilo spisa v zvezi z ugotovitvijo skupnega premoženja, a se je vseeno v točki 21 obrazložitve ukvarjalo s polaganjem vere izpovedi priče E. E. o neobstoju zunajzakonske skupnosti in o tem, da konkreten dolg ne spada v pasivo skupnega premoženja.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je zavrnitev dokaznih predlogov pravilno obrazložilo v točkah 4 do 9 obrazložitve sodbe, zato se pritožbeno sodišče na to obrazložitev sklicuje v izogib ponavljanju. Glede na pritožbene navedbe le še dodaja, da toženec ni izkazal, da iz zdravstvenih razlogov ni mogel pristopiti na narok 11.1.2022, saj kljub pozivu sodišča ni predložil prevoda zdravniškega potrdila, ki je bilo v tujem jeziku. Prav tako tudi ni dokazal pritožbene navedbe, da prevoda zdravniškega potrdila on sam ali njegov pooblaščenec nista mogla zagotoviti. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da pravdni postopek teče v slovenskem jeziku (6. člen ZPP in 5. člen Zakona o sodiščih2), zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče tožencu ni pojasnilo, katero določbo je kršil. Zaslišanje preko ZOOM-a oziroma s pomočjo tehničnih sredstev je pooblaščenec toženca predlagal le enkrat iz razloga, ker toženec zaradi neizpolnjevanja PCT pogoja ni mogel prehajati meje. Ta razlog pa kasneje ni bil več podan niti ni pooblaščenec ponovno predlagal zaslišanja na daljavo. Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, ker toženca ni zaslišalo, prav tako tožencu ni bila kršena pravica do izjave, neutemeljen pa je tudi očitek o neenakopravnem obravnavanju strank.

6. Sodišče prve stopnje tudi ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, ko ni zaslišalo priče A. A. Ker kljub pozivu sodišča toženec ni sporočil naslova, kamor bi jo sodišče lahko uspešno vabilo, je opustitev izvedbe tega dokaza utemeljena.

7. Z golim dokaznim predlogom s pridobitvijo spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. P 1535/2019 lahko toženec dokaže le to, da je določen pravdni postopek v zvezi z ugotovitvijo skupnega premoženja v teku. Vsa ostala dejstva v zvezi z obstojem skupnega premoženja bi moral zatrjevati in dokazati v predmetnem postopku. Tudi sicer pa je ta dokaz toženec predlagal v zvezi z navedbami o obračunavanju tožnice zaradi vložene tožbe, kar pa ni pravno pomembno, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

8. Toženec ni izkazal, da izpisov iz transakcijskega računa podjetja C. d. o. o. ni mogel pridobiti sam. Dejstvo, da je družba v stečajnem postopku, ni opravičljiv razlog za nepredložitev izpiskov, saj bi zanje stečajnega upravitelja lahko zaprosil toženčev pooblaščenec. Da toženec tega iz zdravstvenih razlogov ni mogel storiti, pa toženec na predpisan način ni dokazal. 9. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema natančno, skrbno in prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki jo je le to podalo v točkah 14 do 25 obrazložitve sodbe. Toženec jo v pritožbi ne uspe omajati. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je bilo posojilo s strani tožnice dano zgolj tožencu in ne tudi tožničini hčerki. Prepričljivi razlogi za takšen zaključek so navedeni v točkah 18 do 23 obrazložitve sodbe, ki jih pritožbeno sodišče sprejema. Tožnica ni bila dolžna dokazovati dejstva, za kakšen namen je toženec potreboval posojilo. Tega materialno pravo ne določa. Zato je odveč pritožbeno ukvarjanje s tem vprašanjem.

10. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da toženec ni dokazal, da je bilo posojilo v celoti vrnjeno. Iz predloženih izpisov prilivov transakcijskega računa res izhaja, da je tožnica iz podjetja D. d. o. o. prejela skupaj 6.700,00 EUR, vendar pa to še ne dokazuje, da je to podjetje plačalo prav toženčevo obveznost iz posojilne pogodbe. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo prepričljivi izpovedbi tožnice, da je šlo za vračilo denarja, ki ga je tožencu izročila kot kupnino za avtomobil, ki ji potem ni bil nikoli izročen. Glede nakazila v višini 119.200,63 EUR, ki ga je hči tožnice nakazala tožnici, pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da s tem hči tožnice ni izpolnila obveznosti toženca po posojilni pogodbi, temveč je šlo za vrnitev denarja za financiranje nakupa stanovanja. Nasprotne pritožbene navedbe ne prepričajo. Ne drži tudi pritožbena navedba, da je sodišče povsem nekritično verjelo izpovedi tožnice in priče E. E., ker naj bi materialni dokazi njune navedbe demantirali. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno navedlo, da toženec ni podal trditev, na podlagi katerih bi sodišče lahko prišlo do zaključka, da je bilo predmetno posojilo v zvezi s skupnim premoženjem toženca in hčere tožnice. Ta zaključek sodišča ni protispisen, kot to meni pritožba. Dejstvo, da je v zvezi z vprašanjem obstoja zunajzakonske skupnosti sodišče tudi ocenilo izpovedbo priče E. E., ne predstavlja nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

11. Pravilna je tudi odločitev sodišča o teku zakonskih zamudnih obresti. Te je dolžan toženec plačati, ker je v zamudi z izpolnitvijo obveznosti (1. odst. 378. člena Obligacijskega zakonika – OZ3). To obveznost določa sam zakon, zato kakšen poseben dogovor o tem med pravdnima strankama ni potreben.

12. Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Toženec sam krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspel (1. odst. 154. člena ZPP). Tožnica pa sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve (1. odst. 155. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami. 2 Ur. l. RS, št. 94/07 s spremembami in dopolnitvami. 3 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami.