Jedro

Dobra vera je [res] subjektivno, intimno (moralno vrednostno) prepričanje posameznika, a kot táko spoznavno ni dostopno zunanjemu svetu. Zato je treba ugotoviti okoliščine, ki ga dokazujejo, in jih presoditi upoštevajoč običajno ravnanje povprečnega človeka v podobnih okoliščinah.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvem odstavku točke I. in v točki II. razveljavi ter vrne v tem delu v novo sojenje istemu sodišču. II. V ostalem delu, to je v drugem odstavku točke I se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je lastnik parcele 268/3 v k. o. X (v naravi dvorišče v izmeri 290 m2, stanovanjska stavba v izmeri 100 m2 ter stavba v izmeri 83 m2) ter za izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine od toženca, s katero se bo sam kot lastnik lahko vpisal v zemljiško knjigo. Posledično je sodišče tožnika zavezalo k povračilu toženčevih pravdnih stroškov, in sicer v znesku 2113,65 EUR.

2. Proti sodbi se tožnik pritožuje iz vseh razlogov, ki jih predvideva Zakon o pravdnem postopku (ZPP), predlaga njeno spremembo ali pa razveljavitev ter novo sojenje in opredeljuje svoje pritožbene stroške. Navaja, da je dejansko stanje drugačno, kot ga je ugotovilo sodišče, in sicer sta se njegov pravni prednik in toženec dogovorila za pravično razdelitev nepremičnin, kot je bila tudi želja njunih staršev. Zato je 9. 12. 1981 nastala tudi darilna in priznalna pogodba, ki pa jo je sestavil toženec, saj tožnikov pravni prednik ni bil vešč poslovanja in pravnih zadev. Po izvedenem vpisu je tožnikov prednik ugotovil, da vpis na polovico sporne nepremičnine ni bil izveden oz. je izpadel. Res je zato prišlo do spora v smislu nezadovoljstva, da je prišlo do situacije v nasprotju z dogovorom, vendar ta spor ni trajal, ker je toženec obljubil, da bo zadevo uredil, in sicer da bo realiziral dodatek k omenjeni pogodbi z dne 24. 12. 1982. Šele ko se je izvajal popis nepremičnin v letu 2007, je tožnikov prednik ugotovil, da toženec obljube ni držal, ves ta čas pa so živeli in uporabljali to celotno nepremičnino, kot da je cela njihova. Zato je potekla že daljša, 20 leta priposestvovalna doba, za katero se pravni naslov ne zahteva in zato ni pomembno, da dodatek k pogodbi z dne 24. 12. 1982 ni bil podpisan. Tožnikov prednik je bil vse do svoje smrti v dobri veri, sodišče napačno šteje, da spor dokazuje nasprotno. V dobri veri je bil o pravični razdelitvi nepremičnin, nihče mu ni osporaval uživanja celotne nepremičnine. Tožnikov prednik je bil glede na svoje neznanje o pravnih poslih od toženca zaveden, bil je v opravičljivi zmoti. Pritožnik se sklicuje na mnenje J., češ da dobra vera vsebuje moralno vrednostni element in se ne pokriva s skrbnim ravnanjem. Sodišče je kršilo določbe postopka, ker ni zaslišalo vseh predlaganih prič, ki bi povedale o mirni posesti, ki kaže na dobro vero, posledično pa je nepravilno uporabljeno materialno pravo, vključno z odločitvijo o stroških, ki bi morali ob neuspehu bremeniti toženca.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril, zavzel se je za njeno zavrnitev ter zaznamoval svoje stroške v zvezi s podanim odgovorom. Strinja se s podano pravno oceno sodišča, glede neizvedbe dokazov pa meni, da jih tožnik graja prepozno.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava ni ugotovilo vseh pravno pomembnih dejstev, zato ostaja odprto, ali je odločitev (materialnopravno) pravilna.

6. Materialnopravno izhodišče prvostopenjskega sodišča o pogojih za priposestvovanje je sicer v celoti pravilno. Posestnik mora biti v vsakem primeru dobroveren. Sodišče prve stopnje pa je po mnenju pritožbenega sodišča napačno ocenilo, kaj to pomeni oz. je preuranjeno sprejelo oceno, da je tožencu uspelo domnevano dobro vero tožnikovega prednika izpodbiti. Ni sicer sporno, da je tožnikov prednik (v letu 1981 in 1982) ugotovil oz. (s)poznal zemljiško knjižno stanje, kakršno je, tj. da ni lastnik celotne sporne nepremičnine, pač pa le polovice. Trdi pa, da je to zgolj posledica pomote pri sestavi darilne in priznalne pogodbe, češ da je vpis nanj na parc. 268/3 izpadel v nasprotju s sicer poštenim in pravičnim dogovorom med bratoma o razdelitvi nepremičnin, kar naj bi se mu brat zavezal popraviti; slednje naj bi dokazoval sicer nepodpisani osnutek dodatka k navedeni pogodbi. Sodišče prve stopnje tega ni ugotavljalo, ker ni štelo za pravno pomembno, kar pa je napaka.

Dobroverni posestnik je (vsak) tisti, ki ni vedel ali ni mogel vedeti, da ni upravičen imeti stvari v posesti kot svoje. Sodna praksa je že večkrat izrekla, da je stališče, da je to lahko samo tisti, ki se je pozanimal o stanju v zemljiški knjigi, prestrogo in da je treba upoštevati vse okoliščine posameznega primera. V konkretnem tožnik trdi, da se je njegov oče zanesel na dogovor s svojim bratom (tožencem), ko mu je ta obljubil, da bo napako, nastalo zaradi izpada prepisa sporne parcele na tožnikovega očeta, popravil. Če to drži, potem je dobro vero tožnikovemu očetu težko odreči. Res gre za subjektivno, intimno (moralno vrednostno) prepričanje posameznika, a kot táko spoznavno ni dostopno zunanjemu svetu. Zato pa je treba ugotoviti okoliščine, ki ga dokazujejo, in jih presoditi upoštevajoč običajno ravnanje povprečnega človeka v podobnih okoliščinah.

7. Tožnik mora imeti možnost dokazati, kar trdi, to je, da njegov oče celotno hišo posedoval na podlagi dogovora, da je cela njegova in da mu je toženec obljubil napako, zaradi katere ni bil vpisan kot lastnik na celoti, odpraviti. Zato mora sodišče izvesti tiste od ponujenih dokazov, ki so za to primerni (zlasti zaslišanje strank, pa tudi nekaterih prič). Toženčevo stališče, da zavrnitve dokazov pritožnik ni pravočasno uveljavljal, ni utemeljeno, saj se je z razlogi za to tožnik seznanil šele v sodbi (1).

8. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj ugotovljenih kršitev sámo ne more odpraviti (1. odst. 354. čl. ZPP).

9. Treba pa je opozoriti, da tudi v primeru utemeljenosti zahtevka iz naslova priposestvovanja, del zahtevka, in sicer za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, nima podlage v materialnem pravu in da v tem delu nasprotuje prvemu delu za ugotovitev lastninske pravice oziroma se z njo logično izključuje. Kadar lastninska pravica nastane originarno (na podlagi priposestvovanja), zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ni sklepčen. Izvirni pridobitvi je inherentno, da se pravica pridobi (in s tem preneha oziroma se omeji pravica prejšnjega imetnika) neodvisno od volje prejšnjega imetnika. Vknjižbo priposestvovane lastninske pravice bi tožnik v primeru uspeha iz naslova priposestvovanja dosegel na podlagi pravnomočne ugotovitvene sodbe (3. tč. 1. odst. 40. čl. Zakona o zemljiški knjigi). Zavrnitev tega dela zahtevka je bilo zato treba potrditi in pritožbo zavrniti (353. čl. ZPP).

10. Naslovno sodišče je na podlagi navedenih razlogov pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP), saj tudi kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni ugotovilo (2. odst. 350. čl. ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče pridržalo za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).

(1) Prim. odločbo VS RS III Ips 106/2011 in druge.