Jedro

Pri odločanju o plačilih institucionalnega varstva je center za socialno delo z 2. odstavkom 31. člena Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (Uredba) pooblaščen, da lahko brez predhodnega soglasja plačnika določi višjo oprostitev, če upravičenec storitev nujno potrebuje in bi prišlo do ogrožanja njegovega zdravja ali življenja ali to narekujejo posebne socialne razmere ali iz drugih pomembnih razlogov v korist upravičenca oziroma zavezanca. Odločanje o višji oprostitvi je diskrecijsko. Odločbo mora izdati v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano. Po pravni teoriji, sodni in ustavno sodni praksi odločanje po prostem preudarku ne sme biti samovoljno, temveč v mejah vsebinskih pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da je odločitev po prostem preudarku sploh lahko zakonita. Organ je vezan na meje pooblastila in namen, za katerega je pooblastilo dano. Pri uporabi prostega preudarka je po 3. odstavku 31. člena Uredbe potrebno upoštevati premoženjsko stanje, skrb za upravičenca in druge sorodnike, preživninske obveznosti do drugih, povečane življenjske stroške zaradi bolezni ali invalidnosti, bivalne okoliščine ali druge obveznosti po izvršljivem pravnem naslovu in podobne druge, primeroma naštete okoliščine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 7. 9. 2015 in št. ... z dne 22. 4. 2015 v delu, ki se nanaša na tožnika, vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje in povračilo stroškov postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Že ob prvi odločbi je v predhodnih postopkih center za socialno delo (v nadaljevanju center) seznanil, da je njegova žena invalid in tudi uveljavljal višjo oprostitev, kar bi lahko upravni organ iz zbranih podatkov tudi sam ugotovil. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da žena prejema invalidnino. Invalidnine zaradi telesne okvare ni mogoče upoštevati med dohodke, če hkrati zaradi povečanih stroškov ni priznana višja oprostitev. Pri ženi je podana 80 % invalidnost in je bila podana že v predsodnem upravnem postopku, na kar je bil center tudi opozorjen. Zaradi invalidnosti ima povečane življenjske stroške in k plačilu domske oskrbe za očeta ni zmožen prispevati toliko, kot je določeno z izpodbijano odločbo. Sodišče prve stopnje je v njegovo škodo kršilo načelo materialne resnice in preiskovalno načelo. Center je številne odločbe izdajal po uradni dolžnosti, zato sploh ni imel možnosti navajati okoliščin, relevantnih za višjo oprostitev. Ker mu je bila kršena pravica do izjave, je podana kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ustava RS v 22. členu vsakomur zagotavlja enako varstvo pravic. Z navedbami na zadnjem naroku ni bil prekludiran, ker se je obravnava začela znova. S pisno izjavo priče pred tem ni bil seznanjen. Njena izjava se razlikuje od njegove izjave in izjave njegove žene, priči ni mogel postavljati vprašanj. Opozarja na novejšo sodno prakso, da se z razvojem pravde pogosto pokažejo in odkrijejo novi vidiki, ki zahtevajo reakcijo z navedbo novih dejstev in dokazov. Predlaga povrnitev stroškov in oprostitev plačila sodnih taks.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga potrditev sodbe. Tožnik v predsodnem upravnem postopku ni uveljavljal višje oprostitve niti ni zatrjeval ali dokazoval povečanih življenjskih stroškov zaradi invalidnosti ali bolezni.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana zavrnilna sodba izdana na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ter pravilno uporabljenega materialnega prava.

V postopku ni prišlo do procesnih kršitev, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti do zatrjevanih. Tožniku pravica do izjave iz razlogov, kot bodo pojasnjeni v nadaljevanju te sodbe, ni bila kršena niti v predsodnem niti sodnem postopku. Posledično ni bil kršen niti 22. člen Ustave RS.2

6. V obravnavani zadevi gre za presojo pravilnosti in zakonitosti odločb o določitvi višine oprostitev in prispevkov upravičenca ter zavezancev za plačilo storitev institucionalnega varstva za upravičenca od 4. 2. 2015 do 26. 2. 2015, med drugim tudi za tožnika,3 ki je kot sin upravičenca skupaj z bratom zavezanec za plačilo. Višina tožnikovega prispevka oziroma oprostitve je bila določena po splošnih merilih, torej upoštevaje njegove dohodke in premoženje ter dohodke in premoženje njegovega zakonca glede na plačilno sposobnost, ne da bi bila določena višja oprostitev. V pritožbenem postopku je sporno le, ali so izpolnjeni pogoji za višjo oprostitev kot po splošnih merilih.

7. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v Zakonu o socialnem varstvu (ZSV)4 in na njegovi podlagi sprejeti Uredbi o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (Uredba)5. Po 6. odstavku 100. člena ZSV lahko center za socialno delo upravičencu oziroma zavezancu določi višjo oprostitev, kot bi jo določil po merilih Uredbe, če upravičenec storitev nujno potrebuje in bi prišlo do ogrožanja njegovega zdravja ali življenja, če mu storitev ne bi bila omogočena, ali če to narekujejo posebne socialne razmere ali iz drugih pomembnih razlogov v korist upravičenca oziroma zavezanca. Enako določbo vsebuje tudi Uredba. Pri odločanju o plačilih institucionalnega varstva je center za socialno delo z 2. odstavkom 31. člena Uredbe pooblaščen, da lahko brez predhodnega soglasja plačnika določi višjo oprostitev, če upravičenec storitev nujno potrebuje in bi prišlo do ogrožanja njegovega zdravja ali življenja ali to narekujejo posebne socialne razmere ali iz drugih pomembnih razlogov v korist upravičenca oziroma zavezanca.

8. Odločanje o višji oprostitvi je diskrecijsko. Glede na 2. odstavek 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP)6 mora center za socialno delo odločbo izdati v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano. Po pravni teoriji7, sodni in ustavno sodni praksi8 odločanje po prostem preudarku ne sme biti samovoljno, temveč v mejah vsebinskih pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da je odločitev po prostem preudarku sploh lahko zakonita. Organ je vezan na meje pooblastila in namen, za katerega je pooblastilo dano. Pri uporabi prostega preudarka je po 3. odstavku 31. člena Uredbe potrebno upoštevati premoženjsko stanje, skrb za upravičenca in druge sorodnike, preživninske obveznosti do drugih, povečane življenjske stroške zaradi bolezni ali invalidnosti, bivalne okoliščine ali druge obveznosti po izvršljivem pravnem naslovu in podobne druge, primeroma naštete okoliščine.

Višja oprostitev kot po splošnih merilih je torej mogoča, če bi plačilo storitev institucionalnega varstva, določeno po splošnih merilih, torej glede na vrednost opravljene storitve, višino ugotovljenega dohodka, mejo socialne varnosti, plačilno sposobnost in prispevek k plačilu storitve, za upravičenca ali zavezanca, predstavljalo materialno ogroženost. Zgolj to, da se invalidnina za telesno okvaro upošteva med dohodke za ugotavljanje materialnega položaja zavezanca,9 samo po sebi še ne pomeni, da je zaradi povečanih življenjskih stroškov zaradi invalidnosti potrebno priznati višjo oprostitev, za kar se zmotno zavzema pritožnik.

9. V okoliščinah konkretnega primera, ko je upravičenec storitev institucionalnega varstva umrl 26. 2. 2015 in je tožnik po izpodbijani odločbi k plačilu storitev domske oskrbe za očeta zavezan le za en mesec, pa še to le sorazmerno za obdobje od 4. 2. 2015 do 26. 2. 2015, po stališču pritožbenega sodišča plačilo prispevka, določenega po splošnih merilih Uredbe, ne more predstavljati materialne ogroženosti. To pa je za pritožbeno rešitev zadeve tudi edino bistveno. Že iz tega razloga uporaba 31. člena Uredbe in torej višja oprostitev ni mogoča. 10. Čeprav tožnik po ugotovitvah sodišča prve stopnje v obravnavanem predsodnem postopku ni uveljavljal višje oprostitve niti ni za to navajal pravno relevantnih okoliščin, iz istega razloga, torej ker ne gre za materialno ogroženost, tudi ni bilo nobene potrebe, da bi bilo v predsodnem upravnem postopku postopano po 9. členu ZUP in da bi se tožnika pozivalo k uveljavljanju višje oprostitve in navajanju pravno relevantnih okoliščin za to. Takšno postopanje upravnega organa bi bilo v okoliščinah obravnavanega primera glede na obrazloženo lahko celo zavajujoče. Iz istih razlogov pa niti v sodnem postopku ni moglo priti do zatrjevane kršitve 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ali je bil tožnik z zatrjevanjem kršitve pravice do izjave pred sodiščem prve stopnje prekludiran, pa za pritožbeno rešitev zadeve glede na obrazloženo sploh ni relevantno.10

11. Iz predhodno navedenega razloga je torej tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih posamičnih upravnih aktov in vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje utemeljeno zavrnjen. Iz enakega razloga je bilo potrebno tudi pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP s to dodatno obrazložitvijo potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ob takšnem pritožbenem izidu je bilo na temelju 165. v zvezi s 154. členom ZPP potrebno odločiti še, da tožnik stroške pritožbe krije sam. V zvezi s predlogom za oprostitev plačila sodnih taks pa je potrebno pojasniti, da se v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnega varstva po 71. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1)11 sodne takse sploh ne plačujejo.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami. 3 Tožnik je oproščen plačila v višini 224,05 EUR, njegov prispevek pa znaša 133,67 EUR. 4 Ur. l. RS, št. 3/2007 – uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 110/2004 s spremembami. 6 Ur. l. RS, št. 24/2006 s spremembami. 7 J. Breznik in ostali: Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, GV založba Ljubljana 2004, str. 64 in nasl. 8 Na primer v odločbi Up-84/94 z dne 1. 6. 1996, Psp 300/2015. 9 2. odstavek 12. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev - ZUPJS, Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami. 10 Po 1. odstavku 360. člena ZPP se mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi svoje sodbe opredeliti le do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena. 11 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.