Jedro

Predmet spora v obravnavani zadevi je plačilo institucionalnega varstva, ki v skladu z 11. členom ZSV sodi med socialnovarstvene storitve.

Tudi v primeru tožbe zaradi molka drugostopnega organa, za kar gre v obravnavanem primeru, ima tožnik zagotovljeno sodno varstvo v socialnem sporu.

Izrek

I. Upravno sodišče RS ni pristojno za odločanje v tej zadevi.

II. Po pravnomočnosti tega sklepa se zadeva odstopi Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.

Obrazložitev

1. V predmetni zadevi je tožeča stranka vložila tožbo zaradi molka organa druge stopnje, ki ni odločil o njeni pritožbi zoper odločbo Centra za socialno delo Maribor, št. 1233-105/2019-31992/5 z dne 28. 6. 2019, s katero je bilo odločeno, da se vloga za oprostitev plačila institucionalnega varstva za A.A. zavrne. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je zoper navedeno odločbo vložila pravočasno pritožbo, vendar drugostopni organ o njej ni odločil v zakonitem roku. Dne 23. 9. 2019 je tožeča stranka na organ druge stopnje naslovila urgenco, s katero je zahtevala, da odloči o pritožbi v dodatnem roku 7 dni, vendar kljub temu o pritožbi še ni bilo odločeno. Predlaga naj sodišče organu druge stopnje naloži, da odloči o pritožbi.

2. Upravno sodišče RS ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi.

3. Predmet spora v obravnavani zadevi je plačilo institucionalnega varstva, ki v skladu z 11. členom Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevnju ZSV) sodi med socialnovarstvene storitve. O oprostitvi plačil socialnovarstvenih storitev po 5. točki 6. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS) odločajo centri za socialno delo. Center za socialno delo o zadevi odloči z odločbo, o pritožbi zoper njo pa odloča ministrstvo, pristojno za socialne zadeve (prvi odstavek 38. člena ZUPJS). V sporih zoper odločbe ministrstva odloča pristojno socialno sodišče (tretji odstavek 38. člena ZUPJS).

4. Tudi v primeru tožbe zaradi molka drugostopnega organa, za kar gre v obravnavanem primeru, ima tožnik zagotovljeno sodno varstvo v socialnem sporu. Po prvem odstavku 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1) je namreč socialni spor dopusten tudi, če tožeča stranka uveljavlja, da upravni akt ni bil izdan oziroma ji ni bil vročen v zakonitem roku, ko gre za pravice, obveznosti ali pravne koristi iz sistema socialne varnosti.

5. Glede na povedano je to sodišče na podlagi določb 19. člena ter prvega odstavka 23. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izreklo, da ni stvarno pristojno za odločanje v zadevi ter odločilo, da se po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopi Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno pristojnemu sodišču.