Jedro

Glede na vsebino 4. odstavka 119. člena SPZ ni mogoč pogodbeni prenos materialnopravnih upravičenj etažnih lastnikov v zvezi s sredstvi rezervnega sklada na upravnika.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v ugodilnem delu 2. točke izreka tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 184494/2010 z dne 15. 12. 2010 razveljavi v 1. točki izreka tudi za glavnico v višini 357,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 11. 2010 dalje do plačila ter se tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne, - v 3. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki v 8 dneh od prejema te sodbe 40,00 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva zamude do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki v 8 dneh od prejema te sodbe 78,00 EUR stroškov v postopku s pritožbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo spremembo tožbe (1. točka odločbe sodišča prve stopnje) in ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 184494/2010 z dne 15. 12. 2010 v 1. točki izreka za glavnico v višini 357,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 11. 2010 dalje do plačila. V preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje). Toženki je naložilo plačilo 142,48 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (3. točka izreka odločitve sodišča prve stopnje).

2. Zoper ugodilni del sodbe se iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožuje toženka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje. Vztraja, da tožnica ni aktivno legitimirana za vtoževani zahtevek ter da je zmotno obračunavala znesek prispevka v rezervni sklad. Meni tudi, da prisoja zakonskih zamudnih zneskov ni utemeljena, ker le-ti predstavljajo akontacijo za bodoča vzdrževalna dela. Za ta pa se v skladu s sodno prakso ne plačujejo zamudne obresti. Uveljavlja tudi obstoj kršitve iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) (1). Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb in dokazil o nezakonitem sprejemu Aneksa št. 1 z dne 2. 4. 2009. Poudarja, da je bil zapisnik posredovan etažnim lastnikom po 60 dneh, kar predstavlja kršitev 38. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju: SZ-1) (2), zato je zbor etažnih lastnikov z dne 2. 4. 2009 tudi iz tega razloga nezakonit. Nadalje opozarja, da je sodišče prve stopnje na strani 10 svoje obrazložitve ugotovilo, da sklep o povišanem vplačilu v rezervni sklad na tem istem zboru 2. 4. 2009 ni bil sprejet zaradi kršitev določb 36. in 37. člena SZ-1. Spregleda pa, da se te iste kršitve nanašajo tudi na točko 6 istega zbora, tj. na sprejem aneksa, ki etažnim lastnikom kljub pozivom toženke ni bil vročen oziroma je bil nekaterim etažnim lastnikom vročen le nekaj ur pred sklicanim zborom. Etažni lastniki tudi o sklepu za odstop materialnih upravičenj na upravnika niso bili seznanjeni, pa je sodišče prve stopnje štelo, da je takšen sklep veljavno sprejet. Četudi bi sodišče ugotovilo, da je bil Aneks št. 1 veljavno sprejet s strani solastnikov, katerih solastniški deleži presegajo eno polovico solastniških deležev v stanovanjski stavbi, pa navedena večina ne zadostuje za sprejetje 3. člena Aneksa. Prenos materialnopravnih upravičenj namreč ne predstavlja posla rednega upravljanja. Gre za razpolaganja s celotno stvarjo, tj. z nedoločenim delom rezervnega sklada, za kar pa je treba doseči soglasje vseh. Dejstvo, da je takšna določba vključena v akt, ki se sicer sprejema z večino, navedenega ne more spremeniti. Graja tudi razlogovanje sodišča prve stopnje v zvezi z ugovorom vračunavanja najemnin. Poudarja, da izjava oziroma dogovor posameznih etažnih lastnikov, da se najemnina upošteva pri vplačevanju v rezervni sklad, ni posel rednega upravljanja, temveč predstavlja odstop denarnih sredstev, ki pripadajo določenim etažnim lastnikom kot posameznikom, ki so ga etažni lastniki podpisali oziroma dodali na isti listini. Tožnica bi morala znesek najemnine nakazati etažnim lastnikom. Če pa so se nekateri etažni lastniki dogovorili, da se sredstva pripadajoče najemnine plačujejo v rezervni sklad, bi tožnica to morala upoštevati pri obračunu sredstev v rezervni sklad. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do zahteve toženke, da se sredstva, ki ji neposredno plačuje Energetiki na podlagi pogodb, odštejejo od višine stroškov rezervnega sklada. Pri tem se sklicuje na 44. člen SZ-1 in poudarja, da tožnica ni navedla nikakršne odločitve etažnih lastnikov, da bi poleg sredstev v rezervni sklad posebej plačevali še stroške prenove ogrevanja. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka. Priglaša stroške s pritožbo.

3. Tožnica na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi vtoževana denarna terjatev ne presega zneska 2.000,00 EUR iz prvega odstavka 443. člena ZPP, zato se za odločanje uporabljajo pravila spora majhne vrednosti. Za pritožbeni postopek to pomeni, da je sodišče druge stopnje vezano na dejstveni substrat zadeve, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Odločbe, izdane v sporu majhne vrednosti, namreč ni dovoljeno izpodbijati iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, temveč zgolj zaradi absolutnih bistvenih kršitev postopka in iz razloga zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člen ZPP).

6. Tožnica v obravnavani zadevi kot upravnica stanovanjske stavbe, v kateri je toženka ena izmed etažnih lastnikov, vtožuje po njenih trditvah zapadle in neplačane prispevke v rezervni sklad za obdobje od novembra 2008 do vključno septembra 2010. To počne v svojem imenu in na račun rezervnega sklada.

7. Toženka je tekom postopka ugovarjala aktivni legitimaciji tožnice za vtoževani zahtevek, čemur sodišče prve stopnje ni sledilo. Zahtevku je delno ugodilo, in sicer za nepovečan znesek prispevka, kakor ga je ugotovilo na podlagi podzakonskega predpisa, izdanega v skladu s tretjim odstavkom 119. člena SPZ.

8. Toženka v pritožbenem postopku pravilno vztraja pri ugovoru pomanjkanja aktivne legitimacije. Sredstva rezervnega sklada so po izrecni določbi drugega odstavka 119. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) (3) skupno premoženje etažnih lastnikov. To pomeni, da lahko etažni lastniki z njimi razpolagajo zgolj skupaj oziroma soglasno (72. člen SPZ). Njihovi deleži na skupni stvari so namreč nedoločeni, zato je večinsko odločanje in prosto razpolaganje z deležem že po logiki stvari izključeno. Razpolagalna sposobnost etažnih lastnikov je tudi zakonsko omejena s posebno funkcijo rezervnega sklada, ki je vezana na etažno lastnino in namenjena zagotavljanju minimalne materialne osnove za izvajanje ukrepov upravljanja večstanovanjske stavbe. Kakršen koli prenos materialnopravnih upravičenj etažnih lastnikov na sredstvih rezervnega sklada mimo dovoljenih namenov uporabe, ki so izrecno, zaključno in kogentno določeni v četrtem odstavku 119. člena SPZ, zato sploh ni mogoč.

9. Razlogovanje sodišča prve stopnje, da predstavlja vsebina Aneksa št. 1 k pogodbi o upravljanju z dne 2. 4. 2009, s katerim je bilo dogovorjeno, da lahko upravnik izterjuje zapadle in bodoče terjatve iz naslova neplačanih sredstev v rezervni sklad od neplačnikov v svojem imenu na račun rezervnega sklada, po vsebini prenos pooblastila za izterjavo in zato ne presega namena, za katerega se lahko razpolaga s sredstvi rezervnega sklada, je materialnopravno zmotno. Prenos pooblastila oziroma pravilno podelitev pooblastila za izterjavo namreč ne spremeni stvarne legitimacije v postopku - pooblaščenec še vedno lahko terja izpolnitev zgolj v imenu in za račun etažnih lastnikov. V svojem imenu lahko terja zgolj, če je nanj preneseno materialnopravno upravičenje. To pa po zakonu ne more biti, četudi je njegov namen zgolj zbiranje sredstev, ne pa njihovo trošenje - kot razloguje sodišče prve stopnje.

10. Po SZ-1 ima namreč upravnik pravni položaj zastopnika etažnih lastnikov (4). V tem smislu je takó v notranjem razmerju z etažnimi lastniki kot v zunanjem razmerju do tretjih oseb omejen v načinih upravljanja s sredstvi rezervnega sklada. Navedeno pa ne velja v primeru, da je upravnik samostojni nosilec materialnopravnih pravic na sredstvih rezervnega sklada. Kot takšen namreč upravnik ne bi bil omejen pri razpolaganju s sredstvi rezervnega sklada v zunanjem razmerju s tretjimi osebami. Enako velja tudi v primeru, če bi bil upravnik posredni zastopnik etažnih lastnikov. Morebitna kršitev mandatnega razmerja ne bi učinkovala v zunanjem razmerju upravnika kot nosilca materialnopravnih upravičenj in tretjih oseb, temveč bi lahko bila sankcionirana zgolj z odškodninskim zahtevkom etažnih lastnikov. Omejitve bi zanj v tem primeru namreč veljale zgolj v notranjem razmerju z etažnimi lastniki. Navedeno pa ni v skladu s smislom določb 119. člena SPZ. Pogodbeno določilo, ki nasprotuje takšni vsebini zakona, namenjeni zaščiti interesov etažnih lastnikov glede zagotavljanja minimalne materialne podlage za izvajanje ukrepov upravljanja večstanovanjske stavbe, zato ne more imeti pravnih učinkov.

11. Velja tudi opozoriti na utemeljenost pritožbene navedbe toženke, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno štelo Aneks št. 1, ki je vseboval pooblastilo upravniku za izterjavo zneskov rezervnega sklada v svojem imenu in v korist vsakokratnih etažnih lastnikov, za veljavno sprejet. Sámo je namreč ugotovilo, da je bilo v vabilu na zbor lastnikov dne 2. 4. 2009, na katerem se je med drugim sprejemal Aneks št. 1, navedeno zgolj, da bo na zboru obravnavan plan vzdrževalnih del in zagotavljanje sredstev v letu 2009 (primerjaj ugotovitve na strani 10 sodbe sodišča prve stopnje). Sodišče prve stopnje je na 10. strani obrazložitve pravilno povzelo določbe SZ-1 o tem, kakšni so pogoji za veljaven sklic zbora etažnih lastnikov. Eden izmed pogojev je tudi vabljenje etažnih lastnikov takó, da vabilo vsebuje predviden dnevni red zbora in predlog sklepov, o katerih bo zbor predvidoma odločal (drugi odstavek 36. člena SZ-1). Sprejemanje aneksa k pogodbi o upravljanju glede navedenega ni izjema. Pogodba o upravljanju, s katero se uredi notranje razmerje med upravnikom in etažnimi lastniki, se namreč sklepa šele potem, ko je veljavno sprejet ustrezni sklep etažnih lastnikov. Za tega pa veljajo določbe o načinu sklepanja etažnih lastnikov na zboru lastnikov ali s podpisovanjem listine iz 34. do vključno 40. člena SZ-1. 12. Upoštevajoč pojasnjene materialnopravne določbe ter dejstvo, da etažni lastniki niso bili obveščeni o predlogu sklepa, s katerim naj bi podelili zgoraj navedeno pooblastilo, torej (tudi) Aneks št. 1, ki je takšno pooblastilo vseboval in na katerega se je sklicevalo sodišče prve stopnje kot veljavno podlago za tožničin zahtevek, ni bil veljavno sprejet - pa četudi so ga podpisali etažni lastniki, katerih solastniški deleži v večstanovanjski hiši predstavljajo več kot polovico.

13. Ker je torej zahtevek tožnice neutemeljen že iz razloga pomanjkanja aktivne legitimacije, se sodišče druge stopnje do ostalih pritožbenih razlogov ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP) in je pritožbi ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je sklep o izvršbi razveljavilo v 1. točki izreka tudi za znesek glavnice v višini 357,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 11. 2010 dalje do plačila (5. alineja 358. člen ZPP).

14. V posledici spremembe odločitve o glavni stvari je sodišče druge stopnje spremenilo tudi odločitev o stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožnica v pravdi propadla, mora toženki povrniti njene pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP), in sicer v višini 40,00 EUR, kolikor je znašala sodna taksa za ugovor. Prav tako mora toženki povrniti stroške v postopku s pritožbo, in sicer v višini 78,00 EUR, kar predstavlja znesek sodne takse za pritožbo. Izrek o zamudnih obrestih temelji na 378. členu OZ, glede teka zamudnih obresti pa tudi na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006. 15. O pritožbi je v skladu s petim odstavkom 458. člena ZPP odločal senat, ker sodna praksa glede vprašanja aktivne legitimacije za vtoževanje plačila sredstev rezervnega sklada ni enotna.

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. (2) Ur. l. RS, št. Uradni list RS, št. 69/2003, 18/2001 - ZVKSES, 47/2006 - ZEN, 45/2008 - ZVEtL, 57/2008. (3) Ur. l. RS, št. 87/2002 in nasl. (4) Primerjaj V. Rijavec, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 574.