Jedro

Glede na v bistvenih delih smiselno usklajene izpovedi prič, da je tožnica predstojniku izrecno rekla, da tega (dela v AK ambulanti) ne bo opravljala, čeprav je predstojnik pričakoval nasprotno, je tudi po presoji pritožbenega sodišča odklonila odrejeno delo. S tem je kršila odredbo (navodilo) delodajalca, naj (odtlej) opravlja delo v AK ambulanti, kar ji je tudi očital v opozorilu.

Delodajalec ni dolžan čakati, da mu bo zaradi kršitve v delovnem procesu nastal zastoj, izpad ali celo škoda. Ob jasni izjavi tožnice, da (zakonitega) navodila delodajalca v zvezi z opravljanjem dela ne bo upoštevala in torej (nadaljnjega) dela v AK ambulanti (in s tem v zvezi - nadaljnjega - izobraževanja z aplikacijo C.) ne bo opravljala, kar je tudi nedvomno realizirala, je bil delodajalec dolžan ustrezno organizirati delovni proces (zagotoviti drugega zdravnika) ter obenem upravičen tožnico ustrezno sankcionirati, kar je utemeljeno storil s pisnim opozorilom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 1. 3. 2022, za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja 23. 3. 2022, za poziv tožnice nazaj na delo, za njeno ponovno in neprekinjeno prijavo v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ, za obračun bruto nadomestila plače in plačilo neto nadomestila plače po odvodu davkov in prispevkov za socialno varnost in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prenehanja delovnega razmerja dalje (I. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo (razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Izpostavlja, da je sodišče napačno povzelo njene trditve. Toženka ji je izrecno očitala, da je na dan 10. 1. 2022 odklonila delo, ki ji je bilo naročeno s strani nadrejenega in ga ni opravila niti 10. 1. 2022. To ne drži, dela in izobraževanja ni odklonila. Na vabilo se je odzvala (in se izobraževala), delo v antikoagulantni (v nadaljevanju: AK) ambulanti pa ji tega dne ni bilo odrejeno, saj ga je opravil A. A. To potrjujeta izpovedi B. B. in A. A., ki ju je sodišče v tem delu prezrlo. Ob njenem odhodu tega dne je bila AK ambulanta že zaključena, da se naslednji dan tam ni pojavila, ji v opozorilu ni bilo očitano. Slednje je bilo torej izdano neutemeljeno. Tudi v kolikor pa bi bili očitki v njem resnični, niso imeli posledic, saj ni prekršila obveznosti opravljanja dela in upoštevanja navodil (delo je bilo opravljeno, navodilo je upoštevala). Morebitna odklonitev opravljanja dela za v bodoče pa ni kršitev, saj ji dela v AK ambulanti za dne 11. 1. 2022 ni nihče naložil. Če bi ji ga, pa bi se lahko odločila, ali bo prišla ali ne – ne glede na domnevno predhodno odklonitev, saj se je na vsa ostala vabila odzvala. Tja je bila poklicana samo enkrat, sicer pa razporejena na delo na oddelek. Sodišče je nepravilno dopustilo toženki, da je kljub trditvam, da naj kršitve med 10. in 17. 1. 2022 ne bi bilo, po zaslišanju A. A., očitek neprihoda na delo v AK ambulanto, razširila še na dan 11. 1. 2022 in vnaprej. Obravnavalo ga je kot kršitev iz predhodnega opozorila, čeprav ji tega toženka v opozorilu (in odpovedi) ni očitala in se torej o tem tudi ni mogla izjaviti. Prezrlo je, da ji je bila v opominu izrecno očitana zavrnitev dela na dan 10. 1. 2022, in da gre za časovno omejen očitek kršitve izključno na ta dan, kar izhaja tudi iz vabila na zagovor, o čemer se sodišče prav tako ni opredelilo. Sodišče je napačno verjelo A. A. glede nadaljevanja dela za dne 10. 1. 2022, saj je bila njegova izpoved v nasprotju z izpovedjo priče B. B. Predstojnik je očitek iz opomina opredelil časovno in vsebinsko drugače. Sodišče je odločitev sprejelo na podlagi (ne)pričakovanj toženke, ni pa preverilo, če so bila ta povedana tožnici. Izpoved A. A. glede tega v sodbi ni povzeta pravilno. Višji zdravnik specialist mora poznati aplikacijo C., zato ji je bilo tudi odrejeno usposabljanje. Tega pogoja dne 10. in 17. 1. 2022 ni izpolnjevala, zato za delo v AK ambulanti ni bila strokovno usposobljena in ga ni bila zmožna opravljati in bi lahko imelo posledice za paciente. Sodba glede tega ne vsebuje nobenega pojasnila. Da je bilo v AK ambulanti potrebno delo zdravnika, ko je sestra potrebovala pomoč z aplikacijo, izhaja iz opisa aplikacije C. in iz izpovedi D. D., ki je sodišče ni dokazno ocenilo. Nejasna je obrazložitev sodišča v zvezi z njeno trditvijo, da bi delo v AK ambulanti morala opravljati samostojno in brez pomoči po le kratki uvodni predstavitvi dne 10. 1. 2022, saj ji zagotovilo, da ji bo nudena pomoč, ni bilo prenešeno. Navedene obrazložitve se tudi ne da povezati z nadaljnimi zaključki sodišča, da je bilo opozorilo znak, da njeno ravnanje, četudi pasivno, tako, da se za delo ni zmenila, za toženko pomeni kršitev. S tem je sodišče celo prekoračilo razloge opozorila, ki ji tega ni očitalo. Zaključek sodišča, da se v AK ambulanto med 10. in 17. 1. 2022 ni vrnila, je nejasen, saj ji takega navodila ni nihče dal, poleg tega se tja ni vrnila niti 17. 1. 2022. Izpovedi A. A., E. E. in F. F. so neskladne in neverodostojne, sodišče se do tega ni opredelilo. Vsebina zapisnika o dogodku dne 17. 1. 2022 ni pravilna in popolna. Delo v AK ambulanti je zanjo predstavljalo drugo delo v smislu 33. člena ZDR‑1, zato bi morala odredba biti pisna. Sodišče ni upoštevalo, da iz prepozno predloženih listin toženke izhaja, da so vsi zdravniki specialisti kardiološke ali vaskularne medicine. S tem, ko je sodišče verjelo tožnici, da ji je bilo uvajanje v delo 10. 1. 2022 prekratko, je pritrdilo, da je upravičeno odklonila delo, hkrati pa sprejelo odločitev na nasprotnem zaključku. Ni bistveno, koliko časa so za seznanjenje z aplikacijo potrebovali drugi, temveč zgolj tožnica, ki je imela omejeno znanje računalništva, ugotovitve sodišča v tej točki obrazložitve sodbe so nejasne. Zaključek sodišča, da ima zdravnik z aplikacijo malo dela, je v nasprotju z izpovedmi prič D. D. in B. B. Dokazna ocena G. G. je preohlapna. Sama je bila neenako obravnavana zaradi starosti, zaradi katere je imela manjko znanja računalništva, kar je toženka vedela, in jo kljub temu razporedila na delo tja. Nasprotni zaključki sodišča niso pravilni, njihova obrazložitev je nejasna. Nejasen je tudi pomen obrazložitve glede razporedov dela za odločitev o njenem zahtevku, kot tudi glede neupoštevanja listin iz leta 2006, 2008, 2015, 2016 in 2017. Sodišče je kršilo določbe 61. in 62. člena ZDSS‑1 ter 279.c in 279.č člen ZPP. Predlaga, naj sodišče ugodi njeni pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podredno naj zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, oboje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Glede vseh za odločitev bistvenih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba na več mestih uveljavlja bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki nista podani. Izpodbijana sodba vsebuje zadostne in jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, in omogočajo preizkus pravilnosti sodbe. O odločilnih dejstvih ni nasprotij med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Navedbe, ki jih s tem v zvezi navaja tožnica v pritožbi, dejansko pomenijo uveljavljanje drugih pritožbenih razlogov (zmotna ugotovitev dejanskega stanja ali zmotna uporaba materialnega prava) ali pa se ne nanašajo na odločilna dejstva. Iz razlogov obrazloženih v nadaljevanju sodbe dejstvo, ali je predstojnik tožnici povedal, da večino dela v ambulanti opravi medicinska sestra ali ne, za odločitev ni bistveno. Prav tako zapisa sodišča prve stopnje, da se tožnica v AK ambulanto ni vrnila vse do sestanka dne 17. 1. 2022, ni moč razumeti kot protispisnost, za kar se zavzema pritožba. S tem je namreč sodišče zgolj pojasnilo, kaj se je dogajalo do ponovne odredbe za opravljanje dela v AK ambulanti, in ne, da se je tožnica prav tja (v ambulanto) vrnila na sestanek.

7. Pritožbene navedbe glede zmotnega ali protispisnega povzemanja navedb tožnice so neutemeljene. Sodišče jih je namreč povzelo smiselno pravilno, tudi sicer pa bi táko povzemanje trditvene podlage lahko predstavljajo kvečjemu relativno bistveno kršitev v primeru prekoračitve trditvene podlage strank ali zmotno uporabo materialnega prava (če bi spregled določenih trditev rezultiral v neuporabi določila materialnega prava, ki bi ga bilo sicer treba uporabiti, oziroma v uporabi zmotnega določila) ali kršitev pravice do izjave, če se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do bistvenega dela dejanskih navedb stranke. Takšnih kršitev pa tožnica ne zatrjuje in tudi niso podane.

8. Sodišče prve stopnje ni kršilo načela materialne resnice iz 61. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in nadaljnji), saj je slednje predpisano zgolj za socialne spore. Prav tako ni prekršilo preiskovalnega načela, saj je po izvedbi vseh relevantnih dokazov, ki so jih predlagale stranke, ugotovilo dejstva, ki so pomembna za odločitev in torej ni bilo potrebe, da izvaja dokaze tudi po uradni dolžnosti (34. člen ZDSS-1). Sicer pa si tožnica to načelo v pritožbi napačno tolmači. Z navedbami, da je sodišče preiskovalno načelo kršilo zato, ker je na podlagi izvedenih dokazov napačno ugotovilo dejstva, namreč uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. V zvezi s kršitvama določb 279.c oziroma 279.č člena ZPP, ki ju izpostavlja pritožba, ta hkrati tudi ne navede, kako je odsotnost zapisa programa vodenja postopka v zapisniku o pripravljalnem in prvem naroku za glavno obravnavo z dne 31. 8. 2022, vplivala na zakonitost in pravilnost odločbe. Zato tudi ta pritožbeni očitek ni utemeljen.

9. Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je bila tožnica zaposlena pri toženki na delovnem mestu višji zdravnik specialist PPD3, nazadnje po pogodbi o zaposlitvi z dne 22. 12. 2017. Dne 11. 1. 2022 je toženka tožnici podala pisno opozorilo pred odpovedjo, iz katerega izhaja, da je predstojnik oddelka prim. A. A., dr. med. tožnici odredil delo v AK ambulanti. Dne 10. 1. 2022 jo je seznanil z delom v AK ambulanti ter z aplikacijo C., po seznanitvi z delom v ambulanti ter predstavitvi dela z aplikacijo C. pa je tožnica izjavila, da se ne bo izobraževala z aplikacijo C. in da dela v AK ambulanti ne bo opravljala. Delodajalec je v pisnem opozorilu ocenil, da ravnanje tožnice, ki kljub pogodbenim zavezam zavrača odrejeno delo, predstavlja zanj škodne posledice zaradi oviranja izvajanja dogovorjenih zdravstvenih storitev. Ker je nato tožnica dne 17. 1. 2022, kljub ponovnemu izrecnemu navodilu nadrejenega predstojnika oddelka za interno medicino, naj opravlja delo v AK ambulanti od vključno 17. 1. 2022 dalje, to znova zavrnila in dela ni opravljala vse do odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ji je toženka dne 1. 3. 2022 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Z očitanimi ravnanji je po stališču toženke tožnica kršila določbe 33., 34. in 37. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nadaljnji), s čimer so bili podani vsi pogoji za podajo redne odpovedi iz krivdnega razloga. Sodišče prve stopnje je štelo navedeno za dokazano in zaključilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Pritožbeno sodišče s takšno oceno soglaša. 10. V skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1, je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca delavčeva kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1). Pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga mora delodajalec pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila (prvi odstavek 85. člena ZDR-1).

11. Sodišče prve stopnje je utemeljeno presodilo, da je toženka pisno opozorilo podala utemeljeno, s čimer je izkazala pogoj za zakonitost redne odpovedi iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnice, da dela in usposabljanja za delo v AK ambulanti ni odklonila. Glede na v bistvenih delih smiselno usklajene izpovedi prič A. A. in B. B., da je tožnica dne 10. 1. 2022 ob 11.00 uri predstojniku izrecno rekla, da tega (dela v AK ambulanti) ne bo opravljala, čeprav je predstojnik pričakoval nasprotno, je tudi po presoji pritožbenega sodišča storila prav to. S tem je kršila odredbo (navodilo) delodajalca, naj (odtlej) opravlja delo v AK ambulanti, kar ji je tudi očital v opozorilu. Pritožbeni ugovori, da se je dne 10. 1. 2022 na vabilo na uvajanje v delo odzvala, da je delo tistega dne dejansko opravil A. A., in da je bila ambulanta ob njenem odhodu že zaključena, pa ne dokazujejo nasprotnega, kot to izpostavlja pritožba, temveč le še dodatno utrjujejo utemeljenost podanega opozorila. Potrjujejo namreč, da je tožnica nadaljnje izobraževanje z aplikacijo C. in nadaljnje delo v AK ambulanti odklonila in to po tem, ko je bilo delo za tisti dan že opravljeno. Po stališču pritožbenega sodišča pa to brez dvoma pomeni, da tožnica dela ni odklonila za tisti dan, temveč na tisti dan in odtlej. V kolikor bi držale pritožbene navedbe, da ji dela v AK ambulanti tudi od 10. 1. 2022 dalje ni nihče naložil, namreč takšen odziv z njene strani sploh ne bi bil potreben. Da je toženka tožnici odredila delo v AK ambulanti in je torej utemeljeno pričakovala njeno prisotnost tudi po 10. 1. 2022 potrjujejo tudi izpovedi A. A. ter direktorja E. E. glede sprejema odločitve, da se delo v AK ambulanti kot najbolj primerni odredi tožnici, izpoved B. B., da je slišala, naj se za pomoč v AK ambulanti v naslednjih dneh obrne na tožnico; kot tudi izpoved F. F,, vodje pravne službe, da jo je isti dan po dogodku v AK ambulanti klical A. A. in jo spraševal, kaj naj v zvezi z odklonitvijo dela s strani tožnice naredi. Da se je od tožnice dejansko pričakovalo, da bo odtlej delala v AK ambulanti pa dokazuje celo njen pisni zagovor (A6), v katerem je tožnica sama zapisala, da ji je predstojnik že 4. 1. 2022 povedal, da je poslovni direktor izdal odredbo, da mora opravljati delo v AK ambulanti, kar je ponovil tudi 7. 1. 2022, nato pa je bila 10. 1. 2022 tudi poklicana na uvajanje. Zato ni bistveno, da je bila v AK ambulanto izrecno poklicana le enkrat, in da je bila sicer razporejena na oddelek, saj je podana odredba nadrejenega to spremenila, tožnica pa jo je bila dolžna upoštevati.

12. Tako ne drži, da tožnici odredba za delo v AK ambulanti sploh ni bila dana, kot to neutemeljeno vztraja v pritožbi, tega namreč ne dokazujeta niti odsotnost tozadevne izpovedi B. B., saj o tem sploh ni bila vprašana (je pa povedala, da naj bi tožnica začela delati v AK ambulanti), niti v pritožbi selektivno izpostavljeni deli izpovedi A. A., in ne drži, da je sodišče prve stopnje to prezrlo ter posledično napačno ugotovilo dejansko stanje. Kot povsem neprepričljive tako pritožbeno sodišče ocenjuje tudi s tem povezane pritožbene navedbe, da tožnica zaradi odsotnosti navodila nadrejenega sploh ni mogla vedeti, kdaj naj pride na delo v AK ambulanto po 10. 1. 2022, in da tudi ni vedela, kdaj in kako pogosto obratuje. Kot izhaja iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje sta se namreč s predstojnikom o delu v AK ambulanti pogovarjala že od novembra 2021 dalje ter ob uvajanju, sicer pa bi se o tem tožnica lahko tudi sama pozanimala. Pritožbeno sodišče izpostavlja, da delodajalec ni dolžan čakati, da mu bo zaradi kršitve v delovnem procesu nastal zastoj, izpad ali celo škoda. Ob jasni izjavi tožnice dne 10. 1. 2022, da (zakonitega) navodila delodajalca v zvezi z opravljanjem dela ne bo upoštevala in torej (nadaljnjega) dela v AK ambulanti (in s tem v zvezi – nadaljnjega - izobraževanja z aplikacijo C.) ne bo opravljala, kar je tudi nedvomno realizirala, je bil delodajalec dolžan ustrezno organizirati delovni proces (zagotoviti drugega zdravnika) ter obenem upravičen tožnico ustrezno sankcionirati, kar je utemeljeno storil s pisnim opozorilom z dne 11. 1. 2022. 13. Utemeljenost pisnega opozorila nenazadnje dokazuje tudi ugotovitev, da se tožnica, celo kljub izrecnemu opozorilu, da njena odklonitev dela za delodajalca pomeni kršitev delovnih obveznosti, in da se ji v primeru ponovne kršitve lahko odpove pogodba o zaposlitvi, v AK ambulanti ni zglasila oziroma se vanjo ni vrnila, ne zaradi izobraževanja, ne zaradi opravljanja dela. Enostavno se je torej odločila, da na delo tja ne bo prišla. Ker gre zgolj za dokaz o utemeljenosti podanega opozorila, tudi ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje dopustilo toženki, da je med postopkom, po izpovedi A. A., nedopustno širila očitek iz opozorila tudi na dan 11. 1. 2022 in vnaprej, in ga tudi obravnavalo. Iz istega razloga s tem, ko je zapisalo, da tožničina odklonitev dela in izobraževanja v AK ambulanti, četudi pasivna tako, da se za delo ni zmenila, pomeni kršitev, ni prekoračilo povsem ustrezno obrazloženih razlogov pisnega opozorila in s tem ni pomagalo toženki. Očitki, da je s tem storilo kršitve iz prvega odstavka 338. člena ZPP, zato niso utemeljeni.

14. Pritožba neutemeljeno nasprotuje tudi dejstvu, da je sodišče poklonilo vero priči A. A. in s tem v zvezi izpostavi nekatere zanjo sporne dele njegove izpovedi, ki naj bi dokazovali, da ni verodostojen. Pritožbeno sodišče glede tega pojasnjuje, da sodišče ni dolžno slediti neki priči v celoti, ali pa sploh ne, lahko njeni izpovedi verjame zgolj glede nekaterih dejstev, glede na izveden dokazni postopek. Tudi v konkretni zadevi je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje priči A. A. verjelo predvsem v delih, ki so (vsaj) smiselno potrjeni tudi z izpovedmi drugih zaslišanih prič (B. B., F. F., E. E.) oziroma z listinskimi dokazi (pogodba o zaposlitvi, opozorilo pred odpovedjo, vabilo na zagovor,...), torej utemeljeno, in na te dele (utemeljeno in pravilno) tudi oprlo svojo odločitev. Upoštevaje navedeno tako s strani tožnice izpostavljeni deli izpovedi (kot npr. izpoved predstojnika glede pritožbe pacientke z dne 11. 1. 2022, kršitev v novembru in decembru 2021, …), na katere sodišče prve stopnje zaradi nerelevantnosti ni oprlo svoje odločitve, na presojo o verodostojnosti izpovedi priče glede preostalih relevantnih in upoštevanih dejstev, ne morejo vplivati.

15. Ni bistveno, ali je toženka pričakovala oziroma tožnici povedala, da ne pričakuje takojšnjega samostojnega dela v AK ambulanti z aplikacijo C., oziroma ji zagotovila, da ji bo nudena vsa pomoč. Tožnica bi odredbo delodajalca morala spoštovati in se v ambulanti zglasiti, četudi zgolj zato, da bi zahtevala (dodatno) usposabljanje (izobraževanje), namesto da je tega (in delo) že po uvajanju zavrnila (celo v nasprotju s prvim in drugim odstavkom 170. člena ZDR-11). Tudi sicer pa pritožbeno sodišče glede na izpoved A. A., da sta s tožnico o delu v AK ambulanti dejansko govorila že v mesecu novembru in decembru 2021, da sta ji bila z medicinsko sestro pripravljena pomagati (med seboj so si vedno pomagali, ker nihče ne ve vsega, so ji ponudili ves „support“ pri uvajanju v delo), kar je potrdila tudi slednja, take pritožbene navedbe ocenjuje kot neutemeljene. Šele, če ji toženka ob nastopu dela, po zahtevi po dodatni pomoči oziroma usposabljanju, tega ne bi zagotovila, bi lahko uspešno trdila, da je delo (neusposobljena) morala opravljati samostojno, kot navaja v pritožbi.

16. Iz povsem enakih razlogov je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da tožnica ob odreditvi dela v AK ambulanti zanj ni bila strokovno usposobljena, zaradi česar je ocenila, da bi njeno delo z aplikacijo, ki je ne obvlada, lahko imelo resne in škodljive posledice za obravnavane paciente. Tožnica je namreč imela pravico do izobraževanja oziroma usposabljanja za potrebe delovnega procesa (prvi odstavek 170. člena ZDR-1), ki bi jo v takem primeru morala uveljaviti, če ji je bilo usposabljanje dne 10. 1. 2022 prekratko (in ne odkloniti opravljanja dela in izobraževanja). Glede na navedene izpovedi A. A. in B. B., pa to niti ne bi bilo potrebno, saj je bilo za vse zdravnike v AK ambulanti to, vsaj v obliki pomoči, v vsakem primeru predvideno oziroma na voljo. Z aplikacijo C. ima zdravnik, kot je upoštevaje izpovedi prič utemeljeno ocenilo sodišče prve stopnje, malo dela, ker večino tega odpade na medicinsko sestro in ne drži, da bi tožnica kot zdravnica, medicinski sestri morala pomagati pri tem, temveč bi kot zdravnica morala le pregledati podatke naročenih pacientov po laboratorijskih preiskavah, nato pa po potrebi spremeniti terapijo. O tem so usklajeno izpovedale priče A. A., B. B. in D. D., pri čemer izpoved slednje ne dokazuje nasprotnega, kot zmotno navaja tožnica v pritožbi, in tudi ne drži, da je sodišče ni upoštevalo in dokazno ocenilo. Tozadevne pritožbene navedbe so zato neutemeljene in sodišče s tem v zvezi ni storilo nobene izmed kršitev iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Da drugačna delitev dela med zdravnikom in medicinsko sestro izhaja tudi iz opisa aplikacije C., pa tožnica ni dokazala.

17. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodba ne vsebuje razlogov glede usposobljenosti tožnice za delo, saj se je sodišče prve stopnje glede tega opredelilo v točki 7 obrazložitve sodbe, kjer je med drugim pojasnilo, da se delo v AK ambulanti opravlja v okviru internističnega oddelka, v katerem se opravljajo tudi dela, ki jih je tožnica dejansko opravljala. Iz navedb tožnice pa niti ni izhajalo, da za to delo ne bi bila usposobljena zato, ker pacientom v tej ambulanti ne bi znala predpisovati prave terapije, nenazadnje je tožnica sama izpovedala, da je v takšni ambulanti (sicer več let nazaj) že delala, temveč zato, ker ni poznala aplikacije C., s katero pa ima po pravilnih zaključkih sodišča prve stopnje, zdravnik relativno malo dela.

18. S tem, ko je sodišče prve stopnje verjelo tožnici, da ji je bilo uvajanje v delo 10. 1. 2022 prekratko, pa ni hkrati tudi priznalo, da je ta utemeljeno odklonila delo, kot zmotno navaja v pritožbi, ampak bi tožnica vsekakor morala ravnati, kot že pojasnjeno. Glede na že opisane pravice in dolžnosti tožnice po 170. členu ZDR-1, pritožba sicer utemeljeno izpostavlja, da ni bistveno, koliko časa so za usposabljanje z aplikacijo C. porabili drugi. Vendar pa tozadevne (nepotrebne) ugotovitve sodišča prve stopnje na zakonitost sodbe ne vplivajo, saj je sodišče svojo odločitev pravilno oprlo na ugotovitve, da je bila tožnici (če ji je bilo že podano usposabljanje prekratko) v AK ambulanti na voljo pomoč, in da je bila ta običajna tudi pri drugih zdravnikih. Tudi s tem v zvezi uveljavljane kršitve določb 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej niso podane.

19. Sodišče je izpovedi A. A., E. E. in F. F. v zvezi z odreditvijo dela dne 17. 1. 2022 ocenilo ustrezno in jim tudi utemeljeno sledilo. Vsi trije so namreč smiselno usklajeno izpovedali glede odločilnega dejstva, to pa je, da je bilo tega dne tožnici ponovno izrecno odrejeno delo v AK ambulanti. Nasprotne navedbe tožnice v pritožbi niso utemeljene. Morebitna neskladja v njihovih izpovedih glede preostalih nebistvenih dejstev (časa, trajanja in vsebine sestanka, pisanja in vsebine zapisnika, itd.) pravilnosti odločitve ne morejo omajati. Pritožbene navedbe glede neskladij v izpovedih prič, ki se nanašajo na vsebino, trajanje, pisanje in nepopolnost zapisnika sestanka za odločitev niso bistvene, saj se ne nanašajo na odločilna dejstva. Gre za podrobnosti, za katere je razumljivo, da si jih priče lahko zapomnijo drugače, zato se sodišče prve stopnje do njih utemeljeno ni posebej opredeljevalo ter nanje utemeljeno ni oprlo svoje odločitve. Neskladja v izpovedbah prič o podrobnostih pa tudi niso nasprotja o odločilnih dejstvih v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na vsebino obeh listin pa so neutemeljene tudi (sicer pavšalne) pritožbene navedbe, da se razlikuje vsebina tega, kar se tožnici očita in navaja v dejanskem stanu odpovedi, od tega, kar se navaja v zapisniku sestanka z dne 17. 1. 2022. Tudi ne drži, da priča F. F. zatrjevanega neskladja v obeh dokumentih ni znala pojasniti, kot navaja pritožba, saj priča zgolj ni razumela vprašanja, ki je bilo v zvezi s tem postavljeno in se torej do zatrjevanega neskladja ni opredeljevala.

20. Pritožba neutemeljeno vztraja pri stališču, da bi tožnici dana odredba morala biti pisna, kot določa tretji odstavek 33. člena ZDR-12. Kot je pravilno zapisalo že sodišče prve stopnje, drugo ustrezno delo pomeni opravljanje delovnih nalog izven okvirja delovnih nalog delovnega mesta, za katero ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, gre torej za delovne naloge drugega delovnega mesta. Delo v AK ambulanti, ki je bilo odrejeno tožnici, pa glede na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, ne predstavlja delovnih nalog drugega delovnega mesta, temveč zgolj delovne naloge njenega delovnega mesta na drugem delovišču internističnega oddelka, čeprav gre za druge delovne naloge, kot jih je tožnica opravljala sicer na gastroenterološkem oddelku. To pomeni, da toženka odredbe ni bila dolžna dati v pisni obliki in je tožnico zavezovala tudi ustna odredba. Ker je po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jim pritožba ne nasprotuje, tudi AK ambulanta dejavnost internističnega oddelka, kar je tudi tožničina specialnost, torej ta ni prehajala med različnimi specialističnimi področji in so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da zdravniki ne morejo prosto prehajati na druga specialistična področja in brez nevarnosti za zdravje pacientov opravljati drugega dela, kot tudi, da se sodišče prve stopnje do tega ni opredelilo. Pritožba sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do tega, da tožnica ni specialistka kardiologije ali vaskularne medicine, kot ostali zdravniki internisti iz registra zdravnikov internistov. To dejstvo, ob upoštevanju izpovedi A. A. in B. B., da v AK ambulanti ne delajo samo internisti kardiologi, temveč internisti različnih smeri, tudi pulomologi, namreč ni relevantno za odločitev.

21. Pritožba neutemeljeno navaja, da je dokazna ocena izpovedi priče G. G. preohlapna. Sodišče je natančno in življenjsko logično pojasnilo, katere okoliščine je pri oceni njegove izpovedi upoštevalo in kakšno težo je zaradi tega imela izpoved te priče. Izjava, v zvezi s katero naj bi mu sodišče prve stopnje odreklo verodostojnost, tj. da tožnica ni bila vešča uporabe računalnika, pa se nanaša na dejstvo, ki med strankama niti ni bilo sporno. Vendar pa navedeno ne vpliva na obveznost tožnice, da upošteva odredbe delodajalca, saj razlogi iz drugega odstavka 34. člena ZDR-1, po katerem bi tožnica lahko utemeljeno zavrnila navodilo delodajalca, niso podani.

22. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je bila tožnica neenako obravnavana z vidika starosti, zaradi katere je imela manjko na področju znanja računalništva, in da sodišče ne more uspešno primerjati nje z mlajšimi zdravniki, ki taka znanja imajo. Pritožba tudi neutemeljeno izpostavlja, da je toženka to vedela in je kljub temu za opravo dela v AK ambulanti izbrala prav njo. Čeprav pritožbeno sodišče lahko razume, da je bila tožnica v stiski ob spoznavanju novega dela v AK ambulanti (z aplikacijo C.), pa to ne pomeni neenake obravnave. Sodišče prve stopnje je na podlagi usklajenih izpovedi predstojnika, direktorja in medicinske sestre pravilno ugotovilo, da je prišlo v AK ambulanti do kadrovske stiske, ker je nekaj zdravnikov dalo odpoved, nekaj pa jih je bilo razporejenih na COVID oddelek. Zato sta direktor in predstojnik ocenila, da bi bila, glede na znanje, za opravo dela v tej ambulanti najbolj primerna tožnica. Ker toženka lahko sama organizira svoj delovni proces, ker tožničino delo na oddelku ob razpoložljivem delovnem času ne bi trpelo, ker je bila hkrati tožnica, enako kot ostali zdravniki razporejeni na delo v AK ambulanto, internistka, in ker vsi specialisti opravljajo tudi drugo delo (in torej to ni bilo odrejeno zgolj tožnici), tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožnica pri izbiri za opravo tega dela ni bila neenako obravnavana. Delo, ki ji je bilo odrejeno, je bilo v okviru njene strokovnosti, za njegovo opravo bi se, enako kot ostali zdravniki, (lahko) ustrezno (do)usposobila. V pritožbi izpostavljene izpovedbe ne dokazujejo nasprotnega. Neenako pa ni bila obravnavana niti pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot zmotno navaja v pritožbi. Ta ji je bila podana, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ker je (večkrat) kršila svoje delovne obveznosti, in ne zaradi starosti. Na tem mestu pa pritožbeno sodišče še dodaja, da kvečjemu iz navedb tožnice izhaja, da zaradi svoje starosti pričakuje drugačno obravnavo, in sicer da, za razliko od vseh svojih kolegov internistov, ne bo razporejena na dela (v AK ambulanto), kjer je potrebna uporaba (tudi) računalniškega programa. Zavzemanje tožnice za to, da bi se jo drugače (ugodneje) obravnavalo kot druge zaposlene v enakem položaju, pa ne more biti utemeljeno na podlagi predpisov o prepovedi diskriminacije. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi direktorja pravilno ugotovilo, da je toženka odredbo izdala, ker je bila potrebna, saj v AK ambulanti ni bilo zdravnika. To pa pomeni, da je ni izdala, da bi tožnico spravila v stisko in jo na ta način prisilila v kršenje delovnih obveznosti. Sodišče je to njegovo izpoved povzelo korektno, obrazložitev pa je tudi razumljiva, zato ni storilo kršitve iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP.

23. Sodišče prve stopnje je sicer nerodno zapisalo, da ni upoštevalo listin, ki se nanašajo na dogodke iz leta 2006, 2008, 2015, 2016 ali 2017, saj je le-te glede na sprejet dokazni sklep očitno prebralo, vendar zaradi nepovezanosti z obravnavano odpovedjo nanje utemeljeno ni naslonilo svoje odločitve. Obrazložitev sodišča je tudi v tem delu povsem jasna in razumljiva.

24. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj ocenjuje, da za rešitev zadeve niso relevantni (360. člen ZPP). Ker je dokazna ocena celovita, pravilna in popolna, pa tudi prepričljiva, ter ker je prvostopno sodišče po ugotovitvi pravnorelevantnih okoliščin o tožbenem zahtevku materialnopravno pravilno odločilo, pri odločitvi pa ni storilo ne zatrjevanih ne uradno upoštevnih postopkovnih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25. Pritožbeno sodišče je na podlagi 165. člena ZPP odločilo o stroških pritožbenega postopka. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, v skladu s 154. členom ZPP, sama krije svoje pritožbene stroške. Ker gre za spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, glede katerega peti odstavek 41. člena ZDSS-1 določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, pa svoje stroške pritožbenega postopka (odgovora na pritožbo) krije tudi toženka.

1 (1) Delavec ima pravico in dolžnost do stalnega izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja v skladu s potrebami delovnega procesa, z namenom ohranitve oziroma širitve sposobnosti za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi, ohranitve zaposlitve ter povečanja zaposljivosti. (2) Delodajalec je dolžan zagotoviti izobraževanje, izpopolnjevanje in usposabljanje delavcev, če tako zahtevajo potrebe delovnega procesa ali če se je z izobraževanjem, izpopolnjevanjem ali usposabljanjem možno izogniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga. V skladu s potrebami izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja delavcev ima delodajalec pravico delavca napotiti na izobraževanje, izpopolnjevanje in usposabljanje, delavec pa ima pravico, da sam kandidira. 2 V kolikor z zakonom ali kolektivno pogodbo ni določeno drugače, lahko delodajalec z namenom ohranitve zaposlitve ali zagotovitve nemotenega poteka delovnega procesa delavcu pisno odredi začasno opravljanje drugega ustreznega dela v primerih začasno povečanega obsega dela na drugem delovnem mestu oziroma vrsti dela pri delodajalcu, začasno zmanjšanega obsega dela na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, ki ga opravlja, in nadomeščanja začasno odsotnega delavca. Pisna odreditev se lahko pošlje delavcu tudi po elektronski poti na elektronski naslov delavca, ki ga zagotavlja in uporabo nalaga delodajalec.