Jedro

Zakon o zaposlovanju tujcev (Ur.l. RS, št. 33/92) v 3. odstavku 23. člena ne določa materialnega prekluzivnega roka, temveč pogoj za pridobitev delovnega dovoljenja oz. ohranitev delovnega razmerja (1. odstavek 26. člena). To pomeni, da je pogoj izpolnjen tudi, če je bila prošnja pravočasno oddana sicer nepristojnemu upravnemu organu.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 27.7.1993.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Republiškega zavoda za zaposlovanje, Enote ... z dne 15.12.1992, s katero je organ prve stopnje zavrnil tožnikov zahtevek za izdajo osebnega delovnega dovoljenja. V obrazložitvi svoje odločbe tožena stranka ugotavlja, da je tožnik vložil prošnjo za izdajo delovnega dovoljenja pri organu prve stopnje dne 11.12.1992, to je po preteku 90-dnevnega roka, ki ga določa zakon o zaposlovanju tujcev v 23. členu za pridobitev delovnega dovoljenja pod ugodnejšimi pogoji, določenimi v zakonu za državljane drugih republik bivše SFRJ. Ta rok je materialni prekluzivni rok, kar pomeni, da ima zamuda roka za posledico izgubo pravice do določenega dejanja v postopku, ki ga stranka ne more več učinkovito opraviti. Tožnikova pritožbena navedba, da je zamudil rok zaradi napačnega informiranja, ni takšno novo dejstvo, ki bi lahko vplivalo na spremembo odločbe organa prve stopnje, zato je morala tožena stranka pritožbo zavrniti.

Tožnik v tožbi navaja, da je izpolnjeval vse pogoje za pridobitev osebnega delovnega dovoljenja za nedoločen čas, saj ima v Sloveniji že 20 let delovne dobe in ves čas je zaposlen za nedoločen čas. Prošnjo za izdajo delovnega dovoljenja je vložil pravočasno, to je 24.8.1992, vendar pa jo je kot prava nevešča stranka napačno naslovil na Ministrstvo za notranje zadeve - Urad za tujce. Iz vloge je bilo jasno razvidno, da gre za prošnjo za izdajo stalnega delovnega dovoljenja in navedeni organ bi jo moral odstopiti v reševanje pristojnemu upravnemu organu po 4. odstavku 66. člena zakona o splošnem upravnem postopku. Tožnik torej ni zamudil roka za vložitev prošnje in je odločitev tožene stranke zanj nesprejemljiva. Poleg tega je tožnik po prejemu odločbe organa prve stopnje dne 22.1.1993 vložil prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje, o kateri pa ni bilo odločeno. Tako prvostopenjski organ kot tožena stranka sta dejansko stanje ugotovila zmotno in nepopolno, zato tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, naj sodišče tožbo zavrne, ter vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru ni spora o tem, da je tožnik kot državljan nekdanje SFRJ ob uveljavitvi zakona o zaposlovanju tujcev (Uradni list RS, št. 33/92- ZZT) izpolnjeval pogoja za pridobitev osebnega delovnega dovoljenja za nedoločen čas, določena v 2. odstakvu 23. člena tega zakona. Sporno pa je, ali tožnik izpolnjuje tudi tretji pogoj, to je ali je za osebno delovno dovoljenje zaprosil v roku iz 3. odstavka istega člena, to je v 90 dneh po uveljavitvi zakona. Iz podatkov upravnih spisov je razvidno, da je tožnik vložil prošnjo za izdajo osebnega delovnega dovoljenja pri Republiškem zavodu za zaposlovanje, Enoti ..., to je pri pristojnem upravnem organu prve stopnje, dne 11.12.1992, to je po izteku navedenega roka. Vendar je tožnik v svoji pritožbi proti odločbi organa prve stopnje navedel, da je šlo v tem primeru za ponovno vlogo in da je rok zamudil zaradi napačnega informiranja. S tem je tožnik navedel dejansko okoliščino, ki pa je tožena stranka ni ugotavljala, temveč jo je pavšalno ocenila kot dejstvo, ki ne bi moglo vplivati na spremembo odločbe prve stopnje. Tako ugotovljeno dejansko stanje pa je nepopolno ugotovljeno, saj je vprašanje, kdaj je tožnik prvič zaprosil za delovno dovoljenje, v tem primeru bistveno za presojo, ali izpolnjuje vse z zakonom določene pogoje za njegovo pridobitev ali ne. Navedeni zakon namreč ne določa 90 dnevnega roka kot materialnega prekluzivnega roka, temveč kot pogoj za pridobitev delovnega dovoljenja oziroma ohranitev delovnega razmerja (1. odstavek 26. člena), kar pa pomeni, da je pogoj izpolnjen tudi, če je bila prošnja pravočasno vložena pri sicer nepristojnem upravnemu organu. Ker so bile torej dejanske okoliščine v upravnem postopku v bistveni točki nepopolno ugotovljene in je sodišče spoznalo, da zato ne more rešiti spora, je na podlagi z 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo.

Tožena stranka bo morala v nadaljevanju postopka ugotoviti, ali je tožnik vložil prošnjo za izdajo osebnega delovnega dovoljenja v roku in pri organu, ki ga navaja v tožbi, in nato odločiti v skladu z ugotovljenim dejanskem stanjem.