Jedro

V izreku končne odločbe res ni izrecno navedeno, da se razveljavita začasni odločbi, ki sta bili izdani med postopkom, vendar pa ne gre za pomanjkljivost, ki bi imela za posledico njuno podaljšano veljavnost za čas po izdaji odločbe o glavni stvari. V obravnavani zadevi začasen odvzem otroka in namestitev v rejniško družino že po naravi stvari lahko veljal le do konca postopka na prvi stopnji, to je do sprejema odločbe v glavni zadevi, s katero je bilo na podlagi izvedenega postopka odločeno o enakih ukrepih kot v začasnih odločbah. S tem so ti ukrepi prenehali biti zgolj začasni, začasni odločbi pa sta postali brezpredmetni.

Ker je odločitev o odvzemu in namestitvi otroka v rejništvo že predmet odločitve o glavni stvari, bosta revidenta zasledovani cilj, to je vrnitev v vzgojo in oskrbo staršema, lahko dosegla s pravnimi sredstvi zoper omenjeno odločbo. Zato za revizijo, v kateri sta predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe, obeh začasnih odločb CSD o odvzemu otroka in namestitvi v rejniško družino ter vrnitev otrok v njuno varstvo in vzgojo, nista imela pravnega interesa.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožnikov zoper začasni odločbi Centra za socialno delo Ptuj (v nadaljevanju CSD) z dne 30. 10. 2013 in 14. 11. 2013, obeh št. 1203-49/2013-27. S prvo začasno odločbo je CSD odločil, da se mld. A. A. odvzame staršema (tožnikoma) in ga namesti v ..., starša pa sta dolžna dovoliti in omogočiti omenjeno namestitev. Z drugo začasno odločbo je bilo odločeno, da se otrok z 18. 11. 2013 namesti v rejništvo, in sicer v tam navedeno rejniško družino. Njuni pritožbi zoper obe začasni odločbi sta bili zavrnjeni z odločbo tožene stranke št. 12002-48/2013/8 z dne 1. 8. 2013. 2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče strinja z razlogi, ki so navedeni v obeh prvostopenjskih odločbah in drugostopenjski odločbi (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Pritrjuje zaključku obeh upravnih organov, da starša do trenutka, ko se je tožnica odločila zapustiti varno hišo, nista osvojila zadostnih znanj, veščin in spretnosti, da bi lahko za otroka samostojno, zanesljivo in varno skrbela, zato je bila ob odhodu tožnice nujna izdaja začasne odločbe iz prvega odstavka 221. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Sklicuje se na podatke spisa in navaja, da številni uradni zaznamki in poročila strokovnih delavcev kažejo, da je CSD tožnikoma najprej nudil pomoč v obliki storitve pomoč družini za dom, nato pa z namestitvijo tožnice v varno hišo, in da so bili znatni napori vloženi v to, da bi bil tožnik (otrokov oče) vključen v nego in skrb za otroka. Zato zavrača nasprotne tožbene očitke, poleg tega tudi trditev, da se je starša namerno odtujevalo z namenom namestitve otroka v rejniški družini. Ne strinja se niti s stališčem, da sta bili izpodbijani začasni odločbi izdani v skrajšanem postopku.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje tožnika vlagata revizijo. Njeno dovoljenost utemeljujeta s sklicevanjem na hude posledice, ki jih ima zanju odvzem mladoletnega otroka. Pojasnjujeta, da je bil sin z napadenimi odločbami začasno, sedaj pa je tudi trajno odvzet in nameščen v rejniško družino. Navajata, da ne moreta izvrševati roditeljske pravice in da pri otroku, ki ne sedi in ne stoji, čeprav je star več kot 2 leti, ni nobenega napredka, sama pa ne moreta vplivati na njegovo zdravljenje. Poleg tega, da jima je otrok odvzet, obstaja sedaj še možnost, da bo trajni invalid in jima bo takšen tudi vrnjen, saj ni razloga, da bi ukrep trajal večno. Revizijo vlagata zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1, predvsem zaradi kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, napačno pa naj bi bilo uporabljeno tudi materialno pravo. Predlagata, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi, prav tako tudi odločbi CSD z dne 30. 10. 2013 in 14. 11. 2013, CSD pa naj jima takoj vrne otroka v varstvo in vzgojo.

4. Tožena stranka v odgovoru predlaga zavrnitev revizije, pri čemer se sklicuje na razloge izpodbijane sodbe in upravnih odločb prve ter druge stopnje.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na prvi stopnji (prvi odstavek 83. člena ZUS-1). Po četrtem odstavku istega člena revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa.

7. Obstoj pravnega interesa je torej procesna predpostavka za dovoljenost revizije, na katero pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka. Pravni interes za revizijo mora biti oseben in neposreden, kar pomeni, da bi ugoditev reviziji za stranko pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogla doseči. 8. V obravnavani zadevi sta revidenta v upravnem sporu izpodbijala začasni odločbi o odvzemu mladoletnega otroka in njegovi namestitvi v hišo zavetja (odločba z dne 30. 10. 2013) in nato v rejniško družino (odločba z dne 14. 11. 2013). ZUP v 221. členu določa, da se začasna odločba izda, če je glede na okoliščine primera neogibno potrebno, da se pred koncem postopka začasno uredijo posamezna vprašanja ali razmerja, pri čemer se taka odločba izda na podlagi podatkov, ki obstajajo takrat, ko se izda (prvi odstavek). Z odločbo, ki se izda o glavni zadevi po končanem postopku, se razveljavi začasna odločba, ki je bila izdana med postopkom (tretji odstavek).

9. Iz navedenih določb izhaja, da je učinek take odločbe omejen z njeno začasnostjo, to je do izdaje odločbe o glavni stvari. Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da je CSD v obravnavani zadevi 24. 10. 2014 izdal odločbo št. 1203-49/2013-27, s katero je odločil: da se mld. A. A. odvzame staršema (tožnikoma) in se namesti v rejništvo, in sicer v tam navedeno rejniško družino (1. točka izreka); da morata starša dovoliti in omogočiti namestitev v rejniško družino (2. točka izreka); da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (3. točka izreka); da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (4. točka izreka). Navedena odločba je bila pooblaščenki obeh revidentov, ki ju je zastopala tudi v upravnem postopku, vročena 3. 11. 2014. 10. To pomeni, da sta sporni začasni odločbi, na kateri se nanaša izpodbijana sodba, prenehali učinkovati z izdajo omenjene odločbe o glavni stvari. V njenem izreku res ni izrecno navedeno, da se s to (končno) odločbo razveljavita začasni odločbi, ki sta bili izdani med postopkom, vendar pa ne gre za pomanjkljivost, ki bi imela za posledico njuno podaljšano veljavnost za čas po izdaji odločbe o glavni stvari. V obravnavani zadevi je začasen odvzem otroka in namestitve v rejniško družino že po naravi stvari namreč lahko veljal le do konca postopka na prvi stopnji, to je do sprejema odločbe v glavni zadevi, s katero je bilo na podlagi izvedenega postopka odločeno o enakih ukrepih kot v začasnih odločbah. S tem so ti ukrepi prenehali biti zgolj začasni, začasni odločbi pa sta postali brezpredmetni.

11. Revidenta v reviziji, ki je bila vložena 17. 8. 2015, sicer predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe in obeh odločb CSD ter vrnitev otroka v varstvo in vzgojo staršema. Vendar pa bi Vrhovno sodišče v tej zadevi, upoštevaje izdano odločbo o glavni stvari z dne 24. 10. 2014, lahko ugotovilo le morebitno nezakonitost spornih začasnih odločb, kar pa na pravni položaj revidentov ne bi imelo nobenega vpliva. V reviziji namreč kot korist, ki naj bi jo imela od odločitve revizijskega sodišča, navajata prenehanje posega v otrokove pravice do družinskega življenja oziroma njegovo vrnitev v vzgojo in oskrbo staršema. Ker je kot rečeno, odločitev o odvzemu in namestitvi otroka v rejništvo že predmet odločitve o glavni stvari, bosta revidenta zasledovani cilj lahko dosegla v postopkih s pravnimi sredstvi zoper omenjeno odločbo.

12. Ker revidenta ob takem stanju zadeve drugih konkretnih pravnih koristi, ki bi jih imela od predlaganega odločanja v tem revizijskem postopku, nista navedla oziroma iz revizije niso razvidne, nista izkazala pravnega interesa za njeno vložitev.

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo (89. člen ZUS-1).