Jedro

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožničin zahtevek na ugotovitev deležev na skupnem premoženju ni sklepčen, saj deležev na premoženju, ki ga ni, ni mogoče ugotavljati. Materialnopravna predpostavka za utemeljenost tožbenega zahtevka je sklepčnost. Sklepčnost pomeni, da iz dejstev, navedenih v tožbi, izhaja v zahtevku zatrjevana pravna posledica. Bistveni element sklepčnosti je torej logična povezanost tožbenega zahtevka s tožbenimi trditvami. Če te povezave ni, obstaja nasprotje med tožbenimi trditvami in tožbenim predlogom, in je zato treba takšen tožbeni zahtevek zavrniti. Ali povedano drugače: sodišče lahko s sodbo ugodi le zahtevku z dejansko podlago v tožbenih trditvah, ki imajo ob ustrezni aplikaciji materialnega prava za posledico utemeljenost tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je zato ta del zahtevka zavrnilo iz napačnih razlogov. Zavrniti bi ga moralo zato, ker iz trditve, da skupnega premoženja pravdnih strank ni, ni mogoče izpeljati materialno pravne posledice, da deleža pravdnih strank na tem neobstoječem skupnem premoženju obstajata. Izvajanje dokaznega postopka glede tega dela zahtevka zato ni bilo potrebno.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožba podjetja A. se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delni umik tožbe v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da v skupno premoženje pravdnih strank spadajo premičnine, vzelo na znanje in postopke v tem delu ustavilo (I. točka izreka) ter z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek na ugotovitev, da znaša delež pravdnih strank na skupnem premoženju za tožnico do 3/4, za toženca pa do 1/4 in da obstaja terjatev tožnice do toženca v znesku 800.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne nastale pravdne stroške, o njihovi višini pa bo odločilo po pravnomočnosti sodbe (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno in v celoti pritožila tožeča stranka (tožnica) sama in po odvetnici.

Po odvetnici tožnica sodbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od prejema odločbe dalje do plačila.

Sodišče ni opravilo poizvedb pri banki glede nakupa stanovanja toženca v X. in pri podjetju B. glede prihodov (verjetno pravilno prihodkov) toženca. Izvedenca ekonomske stroke ni postavilo. Delež na skupnem premoženju bi moralo ugotoviti, saj je tožnica želela zadoščenje, da se ugotovi, koliko je prispevala k obsegu skupnega premoženja, čeprav zaradi odtujitve predmetov teh v "premoženjski vreči" ni več, pri čemer toženec niti ni prerekal ali nasprotoval navedbam tožnice, da naj bi (najmanj) enako prispevala k ustvarjanju in ohranitvi skupnega premoženja. Sodišče je zato zmotno uporabilo materialno pravo. Ugotovilo je, kaj spada v aktivo skupnega premoženja (hiša in poslovni deleži), zato bi moralo najprej ugotoviti delež in potem še obstoj terjatve. Ker tega ni, je izrek v nasprotju z obrazložitvijo.

Dejansko stanje ni popolno ugotovljeno. Tožnica za opravljanje svoje dejavnosti ni rabila posojil, kar je dokazala. Denar je nakazovala na toženčev račun. Prepričana je, da je toženec nekje shranil denar, vendar je sodišče glede tega poizvedbo zavrnilo. Vse premoženje je odtujeno, tožencu pa so ostala sredstva, ima stanovanje, njegov standard se ni v ničemer spremenil. Tožnica je ostala brez vsega. Toženec je s svojim nedoločenim deležem na premoženju razpolagal brez soglasja tožnice, v septembru 2016 je bila izdana začasna odredba Z 43/2016, ko mu je moralo biti jasno, da odtujiti ali obremeniti premoženja brez soglasja tožnice ne sme, takoj po izteku začasne odredbe pa je to storil. Kam je šel denar od prodaje poslovnega deleža tožnici ni znano, vsekakor pa ne za poplačilo obveznosti, saj do prodaje hiše na dražbi sicer ne bi prišlo. Toženec je poslovni delež prepisal na hčerko C. in se pri notarki v ... vpisal na prvo mesto v zemljiški knjigi. Vse z namenom špekulacije. Tožnica je vse kreditne obveznosti plačevala do 4. aprila 2017, ko je o tem obvestila tudi toženca, vendar je bil takrat že v Katarju. Potem pa je ugotovila, da je toženec prenehal plačevati kreditne obveznosti, saj mu je bilo vseeno, kaj se s premoženjem zgodi. S tem je oškodoval tožnico. Ni res, da je bila hiša že pred razpadom zakonske zveze obremenjena s hipotekami v zavarovanje denarnih terjatev, poslovni deleži pa odtujeni.

Ne drži, da tožnica ni ničesar storila glede kreditov in jih ni izpodbijala. Po razpadu skupnosti je želela začeti iz nič in obveznosti poplačati, ker pa sama ni bila lastnica nepremičnine, ni imela možnosti vplivati na tek postopka. Svoje pravice je zaščitila na način, da je predlagala začasno odredbo, ki je bila izdana, kasneje pa ni imela denarja za tožbo. Pravilen je zato njen zahtevek na ugotovitev terjatev v višini prikrajšanja. S prodajo skupnega premoženja je tožencu nastal prihranek. Dejstvo je, da je toženec brez soglasja odtujil deleže, denarja pa ni porabil za družinske obveznosti ali poplačilo kreditov. Obveznosti je plačevala ona in ne toženec. S tem pa jo je spravljal v stisko. Nikakor ni mogoče govoriti o tem, da bi bila tožnica dala konkludentno privolitev za upravljanje skupnega premoženja. Ne drži tudi, da pri dražbi njunega doma na Y. ni storila ničesar. Gre za povzetek trditev toženca, ki pa niso podkrepljene z dokazi. Sodišče je tako dejansko stanje ugotovilo zmotno in nepopolno ter zmotno uporabilo materialne predpise.

3. V laični pritožbi pritožnica sodbo izpodbija zaradi kršitev, ki jih predvideva drugi odstavek 339. člena ZPP in zaradi kršitev 25., 2. in 22. člena Ustave. Opisuje težave, ki jih je imela v postopku brezplačne pravne pomoči. Kršena ji je bila pravica do pravnega sredstva. O dogajanju je obvestila Sodni svet, na Državni zbor je vložila peticijo, poleg sodbe ji je bila poslana tudi vloga toženca, na katero ni mogla odgovoriti. Okrožno sodišče v Kranju je nedopustno zavrnilo njeno kazensko ovadbo zoper toženca in D. D. Vložila je laično vlogo za dopolnitev revizije zoper sklep Okrožnega sodišča v Kranju I Ks 000/2021 z dne 17. 1. 2023. Sodnica je kršila Etični kodeks in ostala načela. Prisilno so jo dali v osebni stečaj. Prisilno so jo hospitalizirali v bolnišnici, hčerka pa je na sodišče vložila vlogo, da je opravilno nesposobna. Navaja še druge sodne postopke.

Tožnica trdi, da sodnica ni želela brati vloženih listin. Hčerka in zet sta krivo pričala, toženec je pri njiju pogodbeno zaposlen, od julija 2016 lahko prejema le minimalno plačo. Sodišču prve stopnje očita, da je ugotavljalo le, koliko si je izposodila, ni pa ugotavljalo, da je več kot 30 let plačevala vse družinske položnice, vodila gospodinjstvo, "imela žilico za opremo hiše", vzgojila vso svojo zelenjavo in bila do 16. 8. 2015 menda najboljša mama na svetu, ker je hčerko C. podpirala, da je bila uspešna. Nedopustno je, da je sodnica dopustila, da so priče, ki so večinoma sorodstveno povezane, brez dokazil pričale v njeno škodo. Nedopustno je, da je za sodnico to ključno in ne upošteva obdobja več kot 31 let, ko sta bila s tožencem poročena. Tudi sama ima prijatelje, ki ji še vedno stojijo ob strani in bi jih lahko navedla kot priče in bi imeli veliko dobrega povedati o njej. Zavestno pa se je temu odpovedala, ker je verjela v pravno državo. Sodnica je izgubila predloženo notarsko potrdilo v vrednosti približno 100.000 EUR kot doto, ki jo je vložila v nakup stanovanja na Y., v opremo te hiše, z viški sredstev v lekarni pa je plačala tudi davek in v celoti poravnala vse finančne obveznosti v zvezi z nakupom 4% deleža v družbi B. Toženec pa je vse to odtujil. Višje sodišče bo gotovo pretehtalo njene pritožbene navedbe, ni pa prepričana, če je njene navedbe tako pretehtalo tudi sodišče prve stopnje, ki nedopustno odloča o njeni pravici do pritožbe. Z odločitvijo bo pritožbeno sodišče podalo pomembno sporočilo o neodvisnosti, strokovnosti in zakonitem delovanju naših sodišč in popravilo slab vtis v javnosti ter dalo sporočilo slabo plačanim delavcem.

4. Zoper sodbo se je pritožilo tudi podjetje A. Pritožba ni dopustna. Navedeno podjetje ni stranka v tem postopku. Pritožbo je zato treba kot nedovoljeno zavreči (prvi odstavek 343. in prvi odstavek 346. člena ZPP).

5. Na pritožbo tožnice toženec ni odgovoril. 6. Pritožba tožnice ni utemeljena.

7. Tožnica neutemeljeno zatrjuje, da so ji bile kršene pravice iz 2., 22. in 25. člena Ustave RS1. Pravica do pravdnega sredstva zaradi postopka dodelitve brezplačne pravne pomoči ji ni bila kršena. Za tožnico je pritožbo pravočasno vložila (tudi) odvetnica, določena z odločbo Bpp 000/2023 z dne 4. 4. 2023, s katero je bila tožnici od 2. 3. 2023 odobrena izredna pravna pomoč v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem druge stopnje. Te pravice ji ni kršilo niti sodišče prve stopnje, saj je zadevo predložilo višjemu sodišču v pritožbeni postopek.

8. Tožnici tudi pravica do izjave ni bila kršena. Res je bila tožnici s sodbo poslana vloga toženca z dne 26. 1. 2023, a te vloge sodišče prve stopnje ni upoštevalo in na priložene listinske dokaze odločitve ni oprlo. Sodišče prve stopnje je na naroku 11. 11. 2022 napovedalo, da bo strankam dodelilo rok za izjasnitev na dodatno opravljene poizvedbe, kar je sodišče v nadaljevanju tudi storilo. Toženec je izjasnitev podal z vlogo z dne 3. 1. 2023, tožnica pa z vlogo z dne 10. 1. 2023. Obema strankama je bila s tem zagotovljena pravica do izjave, sodišče pa nadaljnjih vlog strank v izjavo ali odgovor ni pošiljalo.

9. Tožnica zahteva ugotovitev deležev na skupnem premoženju in obstoj njene terjatve do toženca v višini 800.000 EUR, ker naj bi toženec s skupnim premoženjem nedovoljeno razpolagal in ga zato ni več. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da toženec ni tako ravnal. To je zaključilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka v okviru katerega je zaslišalo pravdni stranki, priče in vpogledalo listinske dokaze v spisu (9. točka obrazložitve). Zato ne drži, da se sodnici listin ni dalo brati, notarska listina SV 474/17 pa tudi ni izgubljena, kot očita pritožba. V spisu se nahaja pod A13, sodišče jo je pri odločitvi tudi upoštevalo (16. točka obrazložitve).

10. V drugem odstavku 51. člena ZZZDR2 je določeno, da je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. V primeru razveze zakonske zveze se deli tisto premoženje, ki obstaja, ko je ekonomska skupnost zakoncev prenehala. V pravdnem postopku se ugotavlja obseg skupnega premoženja in deleži na njem. V nepravdnem postopku se nato premoženje razdeli v naravi, če to ni mogoče pa civilno. Neobstoj skupne lastnine zakoncev na premoženju izključuje stvarnopravne zahtevke in kasnejšo fizično delitev skupnega premoženja v nepravdnem postopku, prenehanje lastninske pravice pa ni ovira za ugotavljanje obsega skupnega premoženja in deležev na njem, izraženih v denarju.

11. Obseg skupnega premoženja se v času zakonske zveze lahko spreminja (se povečuje, lahko se tudi zmanjšuje). Sporno ni, da sta pravdni stranki tekom zakonske zveze pridobili stanovanjsko hišo z opremo na Y. in poslovne deleže v B. in E. Sporno tudi ni, da navedenega premoženja ni več, hiša je bila prodana v izvršilnem postopku na dražbi, s kupnino so bili poplačani dolgovi (sklep o poplačilu in sklep o ustavitvi izvršbe A11). Poslovni deleži so bili odsvojeni (B 9).

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožničin zahtevek na ugotovitev deležev na skupnem premoženju ni sklepčen, saj deležev na premoženju, ki ga ni, ni mogoče ugotavljati. Materialnopravna predpostavka za utemeljenost tožbenega zahtevka je sklepčnost. Sklepčnost pomeni, da iz dejstev, navedenih v tožbi, izhaja v zahtevku zatrjevana pravna posledica. Bistveni element sklepčnosti je torej logična povezanost tožbenega zahtevka s tožbenimi trditvami. Če te povezave ni, obstaja nasprotje med tožbenimi trditvami in tožbenim predlogom, in je zato treba takšen tožbeni zahtevek zavrniti. Ali povedano drugače: sodišče lahko s sodbo ugodi le zahtevku z dejansko podlago v tožbenih trditvah, ki imajo ob ustrezni aplikaciji materialnega prava za posledico utemeljenost tožbenega zahtevka.3 Sodišče prve stopnje je zato ta del zahtevka zavrnilo iz napačnih razlogov. Zavrniti bi ga moralo zato, ker iz trditve, da skupnega premoženja pravdnih strank ni, ni mogoče izpeljati materialno pravne posledice, da deleža pravdnih strank na tem neobstoječem skupnem premoženju obstajata. Izvajanje dokaznega postopka glede tega dela zahtevka zato ni bilo potrebno, kar pomeni, da tudi poizvedb o dohodkih toženca na Češkem in glede nakupa stanovanja, v katerem živi, ter postavitve izvedenca ekonomske stroke ni bilo potrebno.

13. Kot že rečeno je skupno premoženje zakoncev le tisto, kar je ob razpadu zakonske zveze še obstajalo. Stališče pritožbe, da je treba v primeru, ko se ugotovi aktiva, avtomatično določiti delež zakonca na skupnem premoženju, je zmotno. Če ob prenehanju skupnost pasiva aktivo preseže, to ni mogoče in tudi ni potrebe, kot očita pritožba, da sodišče ugotavlja tožničin 30 letni prispevek v aktivo, dobro poslovanje njenega podjetja A., skrb za gospodinjstvo, za skupne stroške, za hčerko. Izrek sodbe zato ne nasprotuje razlogom sodbe, trditev pritožbe, da je sodišče zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP4 ne drži. 14. V primeru nedovoljenega razpolaganje enega zakonca s skupnim premoženjem, drugi zakonec lahko uveljavlja obligacijski zahtevek, ki pa ima stvarnopravno podlago.5 Prikrajšani zakonec lahko svoj položaj v takem primeru učinkovito zavaruje z zahtevkom za plačilo denarnega zneska, ki ustreza znesku prikrajšanja skupnega premoženja, do katerega naj bi prišlo zaradi nedovoljenega razpolaganja drugega zakonca.6 Z nedovoljenim razpolaganjem skupno premoženje ne preneha, le spremeni svojo obliko. V skupno premoženje tako spada terjatev, ki je posledica prikrajšanja (oškodovanja) skupnega premoženja zaradi zatrjevanega nedovoljenega razpolaganja drugega zakonca. V obravnavanem primeru bi bila to kupnina ter razlika med kupnino in zatrjevano tržno vrednostjo prodanega poslovnega deleža in odsvojenih poslovnih deležev. Torej znesek, za katerega je bilo oškodovano skupno premoženje.7

15. Tožnica ne trdi, da je skupno premoženje spremenilo obliko, temveč da ga ni. Tožnica ne trdi, da v skupno premoženje sodi kupnina od prodane hiše in prodanega poslovnega deleža ali razlika med kupnino in tržno vrednostjo teh in tudi ne, da v skupno premoženje sodi terjatev v višini (tržne vrednosti) podarjenega poslovnega deleža. Zahtevka na plačilo prikrajšanja tudi ne postavi. Zahteva le ugotovitev obstoja terjatve, ki jo ima zaradi toženčevega zatrjevanega nedopustnega ravnanja. To pa pomeni, da dejansko ne uveljavlja zahtevka iz skupnega premoženja, temveč zahteva ugotovitev prikrajšanja kot škode.

16. Ob vložitvi tožbe tožnice pravdnega interesa za tak ugotovitveni zahtevek ni imela. Ker je sodišče prve stopnje to spregledalo, nad toženem pa se je pred začetkom glavne obravnave začel postopek osebnega stečaja, pa je imela tožnica v nadaljevanju v posledici določb ZFPPIPP8 zoper stečajnega dolžnika (toženca) ugotovitveni zahtevek9 v višini zatrjevanega prikrajšanja, kar pravilno trdi v pritožbi. Ker je terjatev prijavila v postopku osebnega stečaja toženca, je s tem izkazovala prvi interes za ugotovitev te terjatve.

17. Ni dvoma, da je do obremenitve skupne hiše s hipotekarnimi krediti prišlo pred razpadom skupnosti pravdnih strank (toženec se je odselil junija 2016). Posojila so razvidna iz zemljiške knjige10, trditev pritožbe, da temu ni tako, ne drži. Pri stanovanjskem kreditu, ki ga je toženec vzel pri banki v višini 150.000 EUR je tožnica nastopala kot porok ter kasneje z banko, kot sama poudarja, sklenila pogodbo o poravnavi dolga (B30), zato ni verjetna pritožbena trditev, da ni vedela zakaj ga je toženec rabil. S strani toženca vzeti krediti tožnici niso bili prikriti, zanje je vedela (razvidni so iz podatkov zemljiške knjige ali je pri njih sodelovala). Nobenega ni izpodbijala in s tem pokazala, da se z njim ne strinja, pomagala jih je celo odplačevati, tožencu je denar nakazovala. Za zaščito svojih pravic je tožnica šele v letu 2016 predlagala izdajo začasne odredbe, ki ji je sodišče ugodilo le glede nepremičnine (A9), a je v nadaljevanju ni opravičila. Za posojila, ki jih je tožnica vzela pri fizičnih osebah, pa se je izkazalo, da jih je tožencu skušala prikriti. Tako so povedale zaslišane priče, ki jim dokazov o povedanem ni treba predložiti, kot zmotno meni pritožba. Tožnica prič, ki bi povedale drugače, ni predlagala, kot navaja v pritožbi, se je temu zavestno odpovedala in mora zato posledice tudi sprejeti. Ko je toženec za posojila tožnice izvedel, jih je skušal poplačati (tudi s prodajo svojega posebnega premoženja, s prodajo poslovnega deleža v letu 201511 in s prepisom ostalih poslovnih deležev na hčerko pravdnih strank, ki je bila tudi tožničina upnica). Na podlagi teh ugotovitev, ki jih pritožba opredeljeno ne napada, pa je sklep sodišča prve stopnje, da do nedovoljenega razpolaganja s skupnim premoženjem s strani toženca ni prišlo, utemeljen. Ni dvoma, da je toženka pri upravljanju skupnega premoženja sodelovala in tudi ne le v kritičnem obdobju, pristajala na takšen način upravljanja. Pavšalna in zato neupoštevna je pritožbena trditev, da toženec poslovnih deležev ni namenil za poplačilo dolgov. Da temu ni tako, sta v postopku potrdili dve priči (hčerka in zet pravdnih strank), denarja od deleža, prodanega v letu 2015, pa evidentno ni bilo dovolj za poplačilo hipotek in rešitev hiše pred dražbo. Sama prodaja hiše na dražbi v izvršilnem postopku, v katerem sta bila dolžnika oba, pa tudi ni nedopustno ravnanje toženca. Tožnica vztraja, da je podjetje A. dobro poslovalo, a to ne drži. Blokade računa tega podjetja so razvidne iz izpisa bonitet (B50).12 V dopisu z dne 28. 12. 2016 (B29 in A591) banki pa je tožnica sama zapisala, da se A. sooča s težko finančno situacijo.

18. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da ravnanja toženca ni mogoče kvalificirati kot nedovoljenega in posledično tožnici priznati terjatev v višini zatrjevanega prikrajšanja v višini 800.000 EUR13 oziroma škode v tej višini. Tožnica ni dokazala, da se je toženec zadolževal za lastne potrebe, da se je zadolževal le on, se tudi ni izkazalo, finančno situacijo sta na koncu reševala vsak na svoj način (skupnega dogovora nista uspela uskladiti), tožnica predvsem z dogovori z bankami, toženec pa s prodajo svojega posebnega premoženja in poslovnih deležev, vendar neuspešno. Denarja za poplačilo vseh dolgov očitno ni bilo dovolj, 15.000 EUR banki "za preklic dražbe" (A 814) oziroma odlog izvršb za čas do 3. 6. 2019 z možnostjo podaljšanja do enega leta (dopis banke z dne 8. 1. 2019 - A 818) ni bilo plačanih, tožnica se dražbe hiše ni udeležila, toženčevem predlogu za prestavitev dražbe (B6), kar kaže na to, da mu ni bilo vseeno za hišo, kot trdi pritožba, pa ni bilo ugodeno. Da so tožencu ostala sredstva, tožnica ni dokazala14, toženec nima stanovanja temveč le užitek stanovanja (A8), glede na to, da se je tekom postopka nad tožencem začel še postopek osebnega stečaja, pa pritožbena trditev, da se mu standard ni spremenil, tudi ne vzdrži. 19. Pritožbeni očitki so neutemeljeni. Očitki, ki se nanašajo na druge postopke, za predmetnega niso relevantni in pritožbeno sodišče na njih ne odgovarja15. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

20. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnilnem delu izreka (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

1 Uradni list RS, številka 33/1991, s kasnejšimi spremembami. 2 Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list SRS, številka 15/1976 s spremembami. 3 Sodba II Ips 364/2008 z dne 22. 09. 2011. 4 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, številka 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 5 VSL sodba in sklep I Cp 634/2015 z dne 10. 06. 2015. 6 VSRS sodba in sklep II Ips 19/2016 z dne 18. 02. 2016. 7 VSL Sodba II Cp 329/2020 z dne 27. 05. 2020. 8 Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, Uradni list RS, številka 126/2007, s kasnejšimi spremembami. 9 V postopku osebnega stečaja se po 383. členu ZFPPIPP v primeru, da v oddelku 5.11 ZFPPIPP (Postopek osebnega stečaja) ni drugače določeno, smiselno uporabljajo pravila, določena v oddelkih 5.1 do 5.10 ZFPPIPP, v katerih je urejen stečajni postopek nad pravno osebo, razen določenih členov. Zaradi začetka postopka osebnega stečaja se pravdni postopek, ko gre za terjatve, na katere učinkuje začetek stečajnega postopka, prekine, razlog za to prekinitev pa preneha z objavo sklepa o preizkusu terjatev (prvi odstavek 301. člena ZFPPIPP). Velja, da upnikov predlog za nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka vsebuje tudi izjavo upnika o umiku dajatvenega dela tožbenega zahtevka tako, da uveljavlja samo še zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve (četrti odstavek 301. člena ZFPPIPP). 10 Iz zgodovinskega izpisa iz zemljiške knjige (B7) izhaja, da so bile hipoteke iz hipotekarnih kreditov, povzetih v 28. točki obrazložitve, vpisane: prva z učinkom od 19. 9. 2003 in zadnja z učinkom od 29. 9. 2015 dalje. 11 Iz izpisa banke izhaja, da je kupnino v višini 52.000 EUR za poslovni delež prejel 15. 12. 2025 (B10). 12 Blokade segajo v leto 2009, v obdobju od 29. 8. 2014 do 6. 8. 2015 je bil račun blokiran kar 343 dni. 13 Znesek (prikrajšanja) predstavlja 2/3 zatrjevane vrednosti hiše (500.000 EUR), premičnin v hiši (100.000 EUR) in poslovnih deležev (600.000 EUR). 14 Iz dopisa FURS z dne 29. 6. 2022 (listovna številka 108) izhaja, da toženec nima računa v tujini. 15 Pritožbeno sodišče se mora opredeliti le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena za sprejeto odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).