Jedro

Parcelacije zemljišča ni šteti za razpolaganje v smislu določbe 88. člena ZDen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1145/97-10 z dne 24.2.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 7.4.1997. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper odločbo Območne geodetske uprave L., Izpostava L. z dne 23.3.1995, s katero je navedeni prvostopni organ ugotovil in evidentiral spremembe katastrskih podatkov za parc. št. 834/3 k.o. Z.Š.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da se tožnik v tožbi ne sklicuje na nobeno materialno določbo, ko govori o razpolaganju z zemljiščem, vendar je mogoče na podlagi vsebine tožbe ugotoviti, da meri na določbo 88. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), po kateri je z dnem uveljavitve ZDen prepovedano vsako razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po tem zakonu obstaja dolžnost vrnitve. Po presoji sodišča prve stopnje parcelacije zemljišča ni šteti za razpolaganje v smislu navedene določbe ZDen. Prepoved razpolaganja po določbi 88. člena ZDen je treba razlagati v smislu, da je prepovedan pravni promet s stvarmi, ki so po ZDen predmet denacionalizacije.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Ne strinja se, da parcelacija ne pomeni razpolaganja z zemljiščem v smislu 88. člena ZDen. Parcelacija spreminja dejansko in pravno stanje zemljišča. Izpodbijane sodbe se ne da preizkusiti, ker ni razvidno, katere dokaze je izvedlo sodišče, da bi pravilno ugotovilo dejansko stanje. Tudi ni odločilo o stroških postopka.

Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Glede na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo.

Po določbi 1. odstavka 88. člena ZDen ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve. Pravni posli in enostranske izjave volje, ki so v nasprotju s citirano določbo, so nični (2. odstavek 88. člena ZDen).

V obravnavanem primeru, kot izhaja iz podatkov sodnega spisa, pa ne gre za pravni posel in ne za enostransko izjavo volje. Z enostranskimi izjavami volje so, po mnenju pritožbenega sodišča, mišljeni zgolj akti civilnopravne narave, saj se določba 2. odstavka 88. člena ZDen nanaša na 1. odstavek istega člena, ki govori o razpolaganju s premoženjem oziroma nepremičninami, ne pa tudi akti upravnopravne narave. Parcelacija sodi med akte vzdrževanja zemljiškega katastra in kot taka ne pomeni razpolaganja z zemljiščem v smislu razpolagalne komponente lastnine, torej pridobivanja in odsvajanja. V zadevi parcelacije in izvedbe ustreznih sprememb v katastrskem operatu namreč izda pristojen geodetski organ odločbo, ki ima naravo upravnega akta, ne pa akta civilnega prava. Zato je, tudi po presoji pritožbenega sodišča, pravilno stališče sodišča prve stopnje, da parcelacije zemljišča ni šteti za razpolaganje v smislu določbe 88. člena ZDen.

Sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, ampak je preizkusilo zakonitost izpodbijanega akta na seji, in sicer na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, za kar je imelo podlago v 2. odstavku 50. člena ZUS.

Pritožbeni ugovor, da sodišče ni odločilo o stroških postopka, na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne more vplivati. S tem, ko je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožnikovo tožbo, je bil po presoji pritožbenega sodišča, zavrnjen tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Sicer pa v primerih, ko sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, kar je bilo tudi v obravnavanem primeru, trpi vsaka stranka svoje stroške (3. odstavek 23. člen ZUS). Sodišče prve stopnje bi sicer moralo v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedeno pojasniti, vendar pa to ni takšna kršitev določb postopka v upravnem sporu, ki bi lahko vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče, na podlagi 73. člena ZUS, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.