Jedro

V primeru objektivne zveznosti, posebej če se sodba nanaša na udeležence, se zahteva za varstvo zakonitosti praviloma rešuje šele tedaj, ko postane odločba pravnomočna kot celota in ko je končan tudi celoten kazenski postopek, torej ko je v ponovljenem postopku pravnomočno odločeno tudi o razveljevljenem delu sodbe.

Izrek

Zahteva zagovornikov obtoženega A.J. za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novi Gorici je obtoženega A.J. spoznalo za krivega treh kaznivih dejanj spolnega napada na otroka po 2. in 1. odstavku 183. člena KZ, za katera je obtožencu določilo kazni štiri leta zapora, tri leta in šest mesecev zapora ter tri leta zapora; zatem pa na podlagi 47. člena KZ izreklo obtožencu enotno kazen sedem let zapora; v izrečeno kazen je obtožencu vštelo čas, prebit v priporu, od 10.6. do 10.8.1999; obtožencu je v plačilo naložilo stroške tega dela kazenskega postopka, mladoletne oškodovance pa s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pot pravde (točka I izreka sodbe). Z isto sodbo je obtoženega A.J. oprostilo obtožbe za tri kazniva dejanja pomoči h kaznivemu dejanju spolnega napada na otroka po 2. in 1. odstavku 183. člena KZ v zvezi s členom 27 KZ in kaznivo dejanje prikazovanja in izdelave pornografskega gradiva po 2. odstavku 187. člena KZ ter odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka obremenjujejo proračun (točka II izreka). Obtoženega R.F. je sodišče z isto sodbo oprostilo za dve kaznivi dejanji spolnega napada na otroka po 2. in 1. odstavku 183. člena KZ ter odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka obremenjujejo proračun (točka III izreka). Višje sodišče v Kopru je, ob ugoditvi pritožbama okrožne državne tožilke in zagovornice obtoženega A.J., sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v opisu dejanj pod točko I izreka v 3. vrstici izpustilo očitek "ter s slabotnima osebama, ki še nista bili stari 14 let" ter v 18. in 19. vrstici "oba že zaradi njune starosti slabotni osebi" in v odločbi o kazenski sankciji obtoženemu A.J. za dejanje pod točko I/1-b izreka, storjeno na škodo R.J., določeno kazen zvišalo na štiri leta zapora in enotno kazen na deset let zapora; in razveljavilo za kazniva dejanja, očitana obtoženemu A.J. pod točko II izreka in obtoženemu R.F. pod točko III izreka ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje; v ostalem pa pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovorniki obtoženega A.J. so zoper sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici, v zvezi z odločbo Višjega sodišča v Kopru, vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve postopka ter kršitve kazenskega zakona in predlagali, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijano odločbo razveljavi.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. z Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 6.5.2004, predlagala, da se ta v smislu določila 2. odstavka 423. člena ZKP zavrže kot nedovoljena.

Zahteva zagovornikov obtoženega A.J. ni dovoljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti se sme vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, po pravnomočno končanem kazenskem postopku (1. odstavek 420. člena ZKP). Glede na takšno zakonsko določilo morata biti za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti izpolnjena dva pogoja: 1. da je odločba pravnomočna in 2. da je pravnomočno končan kazenski postopek.

V konkretnem primeru, kot na to opozarja vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, sodba ni postala pravnomočna kot celota, pravnomočni so samo posamezni njeni deli, ne da bi nastopila pravnomočnost za celo sodbo in ne da bi bil enoten kazenski postopek za obtoženca pravnomočno končan.

Izvedba enotnega postopka in izdaja ene odločbe je v primeru objektivne zveznosti (za kar gre v tej kazenski zadevi) pravilo po določbi 5. odstavka 32. člena ZKP. V obravnavanem primeru je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje samo deloma (6. odstavek 392. člena ZKP), ker je ocenilo, da se dajo posamezni deli sodbe izločiti brez škode za pravilno razsojo. Takšna delna razveljavitev sodbe ne pomeni izločitve dela postopka zoper obtoženca, na katerega se razveljavitev nanaša, saj se sme postopek zoper določene storilce ali sostorilce združiti oziroma izločiti le do konca glavne obravnave (1. odstavek 33. člena ZKP). Takšna delna razveljavitev sodbe omogoča le, da ostanejo v veljavi deli sodbe, glede katerih je bilo dejansko stanje razjasnjeno v celoti in bi bilo zato nesmiselno, da bi bili predmet ponovne presoje na (novi) glavni obravnavi. Nerazveljavljeni del sodbe se ne da več izpodbijati s pritožbo in postane formalno in materialno pravnomočen. Takšna zakonska ureditev pa praviloma narekuje, v primeru objektivne zveznosti, posebej pa če se sodba nanaša na udeležence, reševanje zahteve za varstvo zakonitosti šele tedaj, ko postane odločba pravnomočna kot celota in ko je končan tudi celoten kazenski postopek (enako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v svojih odločbah, opr. št. I Ips 356/2002, I Ips 387/2002, I Ips 11/2003). V prid takšni presoji tudi v tej kazenski zadevi pa govorijo tudi vsebinski razlogi, kot so enotna presoja ravnanj obeh obtožencev do istih mladoletnih oškodovancev in s tem zvezan tudi enoten dokazni postopek.

Z izpodbijano sodbo kazenski postopek zoper obtoženega A.J. ni bil pravnomočno končan. Tako ni izpolnjen drugi pogoj za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, saj sodba ni postala pravnomočna kot celota. Sodišče druge stopnje je s svojo odločbo sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu glede obtoženega A.J. spremenilo v opisu dejanja in odločbi o kazenskih sankcijah, v oprostilnem delu zoper tega obtoženca zaradi treh kaznivih dejanj pomoči h kaznivemu dejanju spolnega napada na otroka po 2. in 1. odstavku 183. člena KZ v zvezi s členom 27 KZ in kaznivega dejanja prikazovanja in izdelave pornografskega gradiva po 2. odstavku 187. člena KZ (točka II izreka sodbe sodišča prve stopnje) ter glede soobtoženega R.F. zaradi dveh kaznivih dejanj spolnega napada na otroka po 2. in 1. odstavku 183. člena KZ (točka III izreka sodbe sodišča prve stopnje) pa je sodbo sodišča prve stopnje, ob pooblastilu iz 6. odstavka 392. člena ZKP, razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Glede na navedeno zahteva zagovornikov obtoženega A.J. za varstvo zakonitosti ni dovoljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrglo (2. odstavek 423. člena ZKP).