Jedro

Institut zamudne sodbe je uporabljiv le v rednem pravdnem postopku, ki se začne s tožbo, ne pa tudi v postopku, ki se nadaljuje po razveljavitvi sklepa o izvršbi.

Tožnica ni imetnica vtoževane terjatve zoper toženko, ki je nastala s posojilno pogodbo z dne 15. 5. 2013 in ki jo je kupila s pogodbo z dne 22. 12. 2020 v stečajnem postopku zoper D. d. o. o. v stečaju, ker je bila že pred tem (5. 2. 2018) odstopljena A. d. o. o. Stečajna upraviteljica je tožnici prodala terjatev do toženke, ki je stečajni dolžnik (več) ni imel. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da plačilo po pogodbi z dne 5. 2. 2018 ni bistveno za veljavnost pogodbe in za uspešen odstop terjatve. Prav tako ni bistveno, na kakšen način je bila toženka o tem odstopu obveščena.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni po prejemu te sodbe toženi stranki plačati 1.205,25 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I) zavrnilo zahtevek, da je toženka dolžna tožnici v roku 15 dni plačati znesek v višini 128.613,24 EUR z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2017 dalje do plačila ter ji v istem roku povrniti stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila. Tožnici je naložilo, da je dolžna toženki povrniti vse potrebne stroške postopka (II).

2.Zoper odločitev se pritožuje tožnica iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in odločitev spremeni tako, da zahtevku ugodi ali pa zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, vse s stroškovno posledico za toženko.

3.Sodišče bi moralo izdati zamudno sodbo, ker toženka na dopolnitev tožbe v roku ni odgovorila. Neobrazloženega ugovora sodišče ne bi smelo upoštevati. Toženka se vabilu na zaslišanje ni odzvala, kar bi moralo sodišče ustrezno utemeljiti. Toženka je v prepoznem odgovoru na tožbo prerekala tožničine navedbe glede obstoja dolga po posojilni pogodbi ter hkrati predložila pogodbo o odstopu terjatve z dne 5. 2. 2018. Če bi ta pogodba res obstajala, bi jo predložila takoj. V pristnost listine bi moralo sodišče podvomiti. Ugotovitev sodišča, da terjatev po posojilni pogodbi z dne 15. 5. 2013 obstaja, je pravilna. Nepravilno pa je ugotovljeno dejansko stanje glede pristnosti pogodbe o odstopu terjatve z dne 5. 2. 2018. Zaradi dvomov bi moralo sodišče ali postopek prekiniti in stranke napotiti na pravdo za ugotavljanje pristnosti ali pa popolnoma natančno, jasno in konkretno utemeljeno ter strokovno in dokazno podprto obrazložiti svojo odločitev glede pristnosti te listine.

4.O pristnosti listine je podanih več dvomov. V pogodbi o odstopu terjatve znesek odstopljene terjatve ni naveden, poleg tega pa je pogodba, na katero naj bi se terjatev nanašala, poimenovana drugače. Toženka ni dokazala, da je bila pogodba o odstopu terjatve realizirana - ni dokaza o plačilu za prevzeto terjatev s strani A. d. o. o., katere edina družabnica je bila tedaj toženka. Priča B. B. je pojasnil, da je bila pogodba o odstopu terjatve sklenjena zgolj zaradi razknjiženja terjatev, ki so bile knjižene za B. B., računovodja pa jih je knjižil kot odlive na C. B. Če je bila pogodba o odstopu terjatve sploh dejansko sklenjena, prikriva pogodbo o razknjiženju terjatve do B. B. To pa nakazuje dejstvo, da je B. B. istega dne, kot je bila sklenjena posojilna pogodba, sklenil kreditno pogodbo. Sodišče ni pojasnilo, na kakšen način je bila toženka o odstopu terjatve obveščena. Že iz objavljenega sklepa o začetku stečajnega postopka nad podjetjem D. d. o. o. je razvidno, da je imelo to podjetje predmetno terjatev do C. B. Iz navedb stečajne upraviteljice stečajnega dolžnika D. d. o. o. izhaja, da je direktor stečajnega dolžnika B. B. izrecno priznal terjatev iz posojila v vtoževani višini. Če je stečajna upraviteljica dvomila v to, te terjatve ne bi smela prodati tožnici. Pogodba o odstopu terjatve je bila sklenjena v času insolventnosti D. d. o. o. in zato izpolnjuje pogoje za izpodbojno pogodbo. Upniki bi bili z njeno sklenitvijo oškodovani za znesek višine odstopljene terjatve, ki naj bi bila odstopljena za znesek v višini zgolj 2.000 EUR. Plačilo tega zneska ni izkazano. Stečajni upraviteljici je B. B. vseskozi zatrjeval, da terjatev do C. B. aktivno obstaja. Pogodbo o odstopu terjatve je na strani odstopnika podpisal direktor E. E., ki je 2017 utrpel možgansko kap in je povedal, da je morda podpisal le še kak dokument, na strani prevzemnika pa direktor F. F., ki je povedal, da je podpisal, ker se mu je takrat to zdelo prav. Oba pa sta podpisovala tisto, kar jima je dal v podpis B. B.. Stečajnim dokumentom ni nihče ugovarjal, toženka ni reagirala na priporočeno prejeto obvestilo odstopnika, tožnica je prodajno pogodbo sklenila, stečajna upraviteljica pa jo je notarsko overila. Več pravno veljavnih opravil pa tožnica ne more dokazati. Če bi bila pogodba o odstopu terjatve z dne 5. 2. 2018 res sklenjena, A. d. o. o. od tožnice dne 5. 1. 2020 nikakor ne bi ponovno odkupoval terjatve.

5.Na pritožbo je odgovorila toženka in predlagala, da se jo zavrne.

6.Pritožba ni utemeljena.

7.Zmotno je zatrjevanje tožnice, da bi moralo sodišče izdati zamudno sodbo. Institut zamudne sodbe je uporabljiv le v rednem pravdnem postopku, ki se začne s tožbo, ne pa tudi v postopku, ki se nadaljuje po razveljavitvi sklepa o izvršbi. Zamudna sodba zaradi pasivnosti tožene stranke temelji na domnevi, da tožena stranka v celoti priznava tožbene trditve. Prvi pogoj za izdajo zamudne sodbe je dejstvo, da tožena stranka na tožbo ne odgovori. Z vložitvijo ugovora zoper sklep o izvršbi pa je toženka jasno pokazala, da zahtevku aktivno nasprotuje

8.Kot izhaja iz odredbe na list. št. 48 in priloženega prikaza vsebine pošiljk po strankah je bila toženki dopolnitev tožbe poslana neosebno po odvetniku. Rok za vložitev odgovora na dopolnitev tožbe toženki ni bil postavljen, prav tako ni bila opozorjena na morebitne posledice zamude roka. Zato se tožnica ne more uspešno sklicevati, da je toženka na dopolnitev tožbe odgovorila po izteku roka za odgovor na dopolnitev tožbe.

9.Tožnica želi tudi neutemeljeno prikazati, da toženka ni vložila obrazloženega ugovora in pri tem izpusti, da je toženka ugovarjala tudi zastaranje, ker naj bi iz predloga za izvršbo izhajalo, da je terjatev zapadla že 31. 12. 2016. Spregleda pa tudi razloge sodišča prve stopnje, zakaj toženke ni zaslišalo, ki jih je sodišče navedlo v 14. točki obrazložitve.

10.S Pogodbo z dne 22. 12. 2020 je tožnica v stečajnem postopku zoper D. d. o. o. v stečaju za za 3.070 EUR kupila: terjatev do A. d. o. o. v skupni višini glavnice 115.000 EUR, terjatev do A. GmbH v znesku glavnice 20.000 EUR in terjatev do C. B. v glavničnem znesku 128.613,24 EUR (A27), ki jo vtožuje v tem postopku. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da je tožnica kupila terjatev do toženke, ki je insolvenčni dolžnik D. d. o. o. ob prodaji ni več imel, ker jo je že 5. 2. 2018 odstopil A. d. o. o. (s čimer je med tema družbama nastala obveznost v višini 2.000 EUR, ta pa bo poravnana z virmanskim nalogom, kompenzacijo in podobno).

11.Zmotno je zatrjevanje tožnice, da bi moralo sodišče podvomiti v pristnost listine in postopek prekiniti ter stranke napotiti na pravdo za ugotavljanje pristnosti pogodbe z dne 5. 2. 2018. Listina je pristna, če ni popravljena ali spremenjena. Pristnost listine po OZ se glede sklepanja pogodb in drugih pravnih poslov nanaša na to, da listina resnično izvira od osebe, ki je na njej navedena kot podpisnik (avtentičnost) in da njena vsebina ni bila spremenjena po podpisu. Glede na to, da sta pristnost listine potrdila oba podpisnika listine in tudi priča B. B., tožnica pa dokaza, da je ta ponarejena ali izdelana na drug način, ni predložila, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je listina pristna.

12.Sodišče prve stopnje je v 34. do 36. točki obrazložitve izpodbijane sodbe podalo natančno in s prepričljivimi argumenti podprto dokazno oceno o tem, da tožnica ni imetnica vtoževane terjatve zoper toženko, ki je nastala s posojilno pogodbo z dne 15. 5. 2013 in ki jo je kupila s pogodbo z dne 22. 12. 2020 v stečajnem postopku zoper D. d. o. o. v stečaju, ker je bila že pred tem (5. 2. 2018) odstopljena A. d. o. o. Razlogi izpodbijane sodbe v tem delu so jasni, logični in dokazno podprti. Toženka s ponavljanjem razlogov, ki naj bi zbujali dvom v pristnost pogodbe z dne 5. 2. 2018, dokazne ocene sodišča prve stopnje ne omaje. Stečajna upraviteljica je tožnici prodala terjatev do toženke, ki je stečajni dolžnik (več) ni imel. Stečajna upraviteljica dokumentacije o obstoju terjatve ni dobila. Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da izpoved stečajne upraviteljice G. G. kaže na negotovost glede tega, kaj ji je B. B. povedal v zvezi s predmetno terjatvijo, in ne omogoča zaključka, da ji je potrdil, da terjatev zares obstaja oziroma da je stečajni dolžnik njen imetnik, kot skuša prikazati tožnica. Kaj takega tudi zaslišan ni potrdil. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da plačilo po pogodbi z dne 5. 2. 2018 ni bistveno za veljavnost pogodbe in za uspešen odstop terjatve. Prav tako ni bistveno, na kakšen način je bila toženka o tem odstopu obveščena. Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo pojasnilo, zakaj je predmet pogodbe oziroma odstopljena terjatev ustrezno opredeljena, čeprav znesek v pogodbi res ni naveden. Na nepristost listine tudi ne kaže Pogodba o odstopu terjatev številka 00/2022-SV. B. B. je izpovedal, da so bile te terjatve odkupljene v paketu, ker v resnici niso obstajale. Njihov odkup pa je bil nujen, da se reši enega od dolžnikov (A. d. o. o.) pred stečajem. Pogodba, o kateri so se dogovarjali prokurist tožnice H. H. ter B. B. in F. F., je bila sklenjena s tem namenom in da se njihova medsebojna razmerja zaključijo. Glede na to, da stranke pogodbe pri tem obstoja terjatev iz Prodajne pogodbe z dne 22. 12. 2020 izrecno niso želele priznati, kar jasno izhaja iz točke Prvič - c Pogodbe 5. 1. 2022, je zato brez teže pritožbeni pomislek, zakaj se je sporna terjatev odkupovala nazaj. Ob odsotnosti dokaza, da so upniki izpodbili pogodbo o odstopu terjatve, ker so bili z njo oškodovani, enako velja tudi za trditev, da je pogodba o odstopu terjatve izpodbojna, ker je bila sklenjena v času insolventnosti družbe D.

13.Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. člen ZPP).

14.Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je dolžna toženki povrniti njene stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), ki obsegajo 1.625 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 26 točk za materialne stroške ter 22 % DDV na odvetniško storitev.

-------------------------------

1VSL Sodba II Cp 588/2021 z dne 5. 5. 2021, VSL sodba I Cpg 758/2011 z dne 25. 9. 2012, VSM Sklep I Cpg 232/2017 z dne 26. 10. 2017.

2Obligacijski zakonik.

3Zakon o pravdnem postopku.