Jedro

Po drugem odstavku 29. člena Uredbe Dublin III je v primeru, kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, odgovorna država članica oproščena obveznosti sprejema, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče zavrnilo tožbo zoper sklep, s katerim je toženka zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, ker je za njeno obravnavanje na podlagi Uredbe Dublin III odgovorna Republika Hrvaška, in določila rok za izvedbo predaje - kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih od 3. 9. 2024, ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18 mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

2.V obrazložitvi je presodilo, da tožniku v upravnem postopku ni bila kršena pravica do izjave, saj je bil s pravno podlago izpodbijane odločitve o predaji seznanjen tako v obrazložitvi izpodbijanega upravnega akta, kot tudi na osebnem razgovoru. Tam mu je toženka povedala tudi, da so ga na Hrvaškem od 29. 7. 2024 obravnavali kot prosilca za mednarodno zaščito. Tožnikovi trditvi, da na Hrvaškem ni podal prošnje oziroma namere za mednarodno zaščito, Upravno sodišče ni verjelo, saj je po opravljeni dokazni oceni ugotovilo nasprotno.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper to sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo Upravnemu sodišču v novo sojenje, kot alternativni predlog pa, naj izpodbijano sodbo razveljavi, izpodbijani upravni akt odpravi in vrne zadevo organu, ki ga je izdal, v ponoven postopek. V naknadni vlogi z dne 4. 3. 2025 pa je izpostavil, da je dne 3. 3. 2025 potekel šestmesečni rok za njegovo predajo, zato je odgovornost za vsebinsko obravnavo prošnje prešla na Republiko Slovenijo.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila. Na poziv Vrhovnega sodišča, da naj se opredeli do pritožnikovih navedb o poteku roka za predajo iz prvega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III, pa se je strinjala s pritožnikovimi trditvami o nastopu te okoliščine in prehodu odgovornosti za obravnavo njegove prošnje za priznanje mednarodne zaščite na Republiko Slovenijo.

5.Pritožba ni dovoljena.

6.Iz Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se uporablja tudi v upravnem sporu (22. člen ZUS-1), izhaja, da mora imeti pritožnik ves čas postopka pravni interes za pritožbo, sicer je ta nedovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP). Na to mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

7.Iz dejanskega stanja zadeve izhaja, da je pritožnik 12. 8. 2024 pri toženki vložil prošnjo za mednarodno zaščito, da pa je bil 29. 7. 2024 že vpisan v Centralno evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Zaradi navedenega je toženka Republiki Hrvaški dne 21. 8. 2024 v skladu z (b) točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilcev. Republika Hrvaška je na zahtevo odgovorila in potrdila, da bo pritožnika ponovno sprejela z namenom dokončanja postopka določanja odgovorne države članice.

8.Med strankama je nesporno, da je od sprejetja zahteve Republike Hrvaške za ponovni sprejem pritožnika, to je od dne 3. 9. 2024, preteklo šest mesecev, v katerih se predaja prosilca ni izvedla in se torej še vedno nahaja v Republiki Sloveniji. To šestmesečno obdobje se je zaključilo po izdaji izpodbijane odločitve Upravnega sodišča dne 3. 3. 2025, zato pritožnik teh okoliščin v postopku pred Upravnim sodiščem ni mogel uveljavljati in jih je upoštevalo Vrhovno sodišče v tem pritožbenem postopku.

9.Po drugem odstavku 29. člena Uredbe Dublin III je v primeru, kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, odgovorna država članica oproščena obveznosti sprejema, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Ker se predaja prosilca ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa toženke, se je odgovornost za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z navedeno določbo prenesla na Republiko Slovenijo.

10.Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v drugem odstavku 51. člena v zvezi s tem določa, da če po izvršljivem sklepu iz četrte alineje prejšnjega odstavka (o zavrženju prošnje zaradi odgovornosti druge države članice po Uredbi Dublin III) odgovorna država članica prosilca ne sprejme na svoje ozemlje oziroma ga v odgovorno državo članico ni možno predati zaradi drugih razlogov, pristojni organ sklep razveljavi in obravnava prošnjo za mednarodno zaščito. V obravnavanem primeru bo torej toženka na podlagi navedene zakonske določbe in ob zavezi načelu zakonitosti morala ravnati na navedeni način.

11.Glede na navedeno so torej nastopile med strankama nesporne okoliščine, zaradi katerih tožena stranka izpodbijanega akta ne bo mogla izvršiti. Zato si pritožnik z odločitvijo v tem upravnem sporu, torej tudi v tem pritožbenem postopku, ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Pravni interes v tem upravnem sporu za pritožnika torej ne obstoji, saj so učinki, ki jih zasleduje, že obstoječi (na podlagi zakonskih določb). Vrhovno sodišče je zato zaradi pomanjkanja pravnega interesa pritožbo zoper sodbo zavrglo (prvi odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

12.Ker so z navedenim odpadli razlogi za vsebinsko obravnavo (preostalih) pritožbenih razlogov, se Vrhovno sodišče do njih ni opredeljevalo.

-------------------------------

Op. št. (1)Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

Op. št. (2)Primerjaj sodbo Sodišča Evropske unije v zadevi C-201/16 z dne 25. 10. 2017. V okviru pravnih pravil o postopku v zvezi z mednarodno zaščito po ZMZ-1 odložilni učinek zaradi vložitve tožbe zoper tovrstni sklep ali pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje v taki zadevi ni predviden in lahko predajo izvrši tožena stranka ne glede na obstoj upravnega spora pred sodiščem.

Op. št. (3)Kot izhaja iz toženkinega odgovora, v obravnavani zadevi ne gre za primer, ko bi se tak rok podaljšal skladno z Uredbo Dublin III.

Op. št. (4)Primerjaj: sodba VSRS I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016, točka 10 obrazložitve.