Jedro

Zmotno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je policist ravnal zakonito in v skladu s Pravilnikom o policijskih pooblastilih, ko je motorista, ki ni upošteval policijskega ukaza, od zadaj podrl z motorja na tla.

Izrek

Pritožbama okrožnega državnega tožilca in zagovornika obdolženega P. P. se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega P. P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic po 270. členu KZ in mu izreklo pogojno obsodbo v okviru katere mu je določilo kazen štirih mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta in štirih mesecev. V skladu s takšno odločitvijo mu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka v znesku 300,00 SIT ter povprečnino v znesku

55.000,00 SIT. Obdolženega D. B. je na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic po 270. členu KZ ter o stroških odločilo v skladu z določbo I. odst. 96. člena ZKP.

Zoper sodbo sta se pravočasno pritožila okrožni državni tožilec ter zagovornik obdolženega P. P. Okrožni državni tožilec se je v obsodilnem delu sodbe pritožil zaradi odločbe o kazenski sankciji, v oprostilnem delu sodbe pa zaradi kršitve kazenskega zakona ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagal, da se obdolženemu P. v okviru izrečene pogojne obsodbe določi višjo zaporno kazen in daljšo preizkusno dobo ter se mu izreče še varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica, obdolženega B. pa spozna za krivega kaznivega dejanja po 270. členu KZ ter se mu izreče pogojno obsodbo, primerno dolgo zaporno kazen in preizkusno dobo ter varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica po 67. členu KZ. Zagovornik obdolženega P. se je pritožil iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da obdolženega oprosti obtožbe, podrejeno pa da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Višji državni tožilec svetnik J. Š. je v pisnem mnenju, ki ga je podal na podlagi določbe II. odst. 445. člena ZKP in ga je pritožbeno sodišče vročilo obema obdolžencema in njunima zagovornikoma, predlagal, da se pritožbi okrožnega državnega tožilca ugodi, pritožba zagovornika obdolženega P. pa se zavrne kot neutemeljena.

Obe pritožbi sta utemeljeni.

Okrožni državni tožilec in zagovornik obdolženega P. utemeljeno poudarjata, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovilo.

Pritožbene navedbe, da je iz P. besed glede streljanja v Volčjem potoku, razbrati, da je bil njegov motiv za izvršitev očitanega kaznivega dejanja maščevanje zaradi prijave dogodka na policiji, utemeljeno vnašajo dvome v zaključke sodišča prve stopnje, da sta oba obdolženca začela ustavljati oškodovanca popolnoma zakonito. Okrožni državni tožilec meni, da je bilo celotno dogajanje policistov motivirano z dogodkom, ki se je zgodil v Volčjem potoku in ga je oškodovanec prijavil policiji. Sodišče druge stopnje se strinja, da je takšen motiv bistvenega pomena za presojo očitanih dejanj obdolžencema, ker so izjave obdolženega P. glede streljanja v Volčjem Potoku tudi zajete v obtožnem aktu, prav tako pa je motiv pomemben za izbiro in odmero kazenske sankcije. Ker sodišče prve stopnje ni razčistilo te okoliščine in je dokazni predlog državnega tožilca, da se opravijo poizvedbe glede morebitnega streljanja v Volčjem Potoku, na glavni obravnavi dne 17.6.2004 zavrnilo, takšne svoje odločitve pa tudi ni obrazložilo v skladu z določbo VII. odst. 364. člena ZKP, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Utemeljene so tudi pritožbene navedbe okrožnega državnega tožilca, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da se je pričanje oškodovanca C. v različnih fazah postopka spreminjalo in je zato nezanesljivo. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bil oškodovanec tekom postopka zaslišan na dveh glavnih obravnavah in sicer dne

17.6.2004, ko je izpovedal o dogodku in še dne 23.9.2004, ko je izpovedal enako kot na prejšnji glavni obravnavi, zato je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je oškodovanec svojo izpovedbo spreminjal. Utemeljeno pa tudi okrožni državni tožilec opozarja, da je oškodovanec glede B. grožnje s pištolo povedal že v pritožbi na GPU Ljubljana z dne 11.8.2003, v uradnem zaznamku o razgovoru z dne

15.9.2003 ter zaslišan na glavni obravnavi. Ob tem sodišče druge stopnje tudi ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, ki je oškodovancu verjelo le v tistem delu izpovedbe, ki jo je potrdila priča Š., spregledalo, da je priča Š. prišla na kraj dogodka šele potem, ko je že slišala krike oškodovanca in zato celotnega dogajanja med oškodovancem in obdolžencema ni mogla videti. Sodišče bo moralo zato v ponovljenem postopku skrbno pretehtati ali verjame oškodovančevi izpovedbi v celoti ali le deloma in navesti jasne in konkretne razloge za svoje zaključke. Enako pa bo moralo storiti tudi glede izpovedbe priče Š. ter se opredeliti do nasprotij v njegovi izpovedbi, na katere opozarja zagovornik obdolženega P. v pritožbi in ob tem tudi upoštevati, da je priča na kraj dogodka prišla šele kasneje, da dogodka ni opazovala iz neposredne bližine temveč na razdalji približno 15 metrov in nenazadnje, da se je dogodek zgodil v zgodnjih jutranjih urah (ob 5:20 uri), ko zlasti v gozdu še ni bilo popolnoma svetlo.

Zagovornik obdolženega P. tudi utemeljeno zatrjuje, da je dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno, ker je izvedenec v svojem mnenju spreminjal pojme kot so udarnina, odrgnina, oteklina, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, ki pa je zmotno zaključilo, da to ni bistvenega pomena. Pritožnik sicer neutemeljeno navaja, da je izvedenec opravil še razgovor z oškodovancem in svoje mnenje oprl na njegovo izjavo, saj kaj takega iz izvedeniškega mnenja ne izhaja, prav tako so neutemeljene navedbe, da je bila odredba sodišča prve stopnje, s katero je postavilo izvedenca, sugestibilna in se je glede tega pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje, utemeljeno pa pritožnik opozarja, da izvedensko mnenje ni jasno. Prav tako so utemeljene pritožbene navedbe, da sodišče v izpodbijani sodbi ni obrazložilo, zakaj ni ugodilo predlogu obrambe po postavitvi novega izvedenca in je tako kršilo VII. odst. 364. člena ZKP. V ponovljenem postopku bo zato sodišče prve stopnje še enkrat moralo zaslišati izvedenca dr. J. P. in razjasniti razlike med udarnino, oteklino ter odrgnino. Če teh nasprotij ne bo mogoče razjasniti niti z zaslišanjem izvedenca, pa bo moralo postaviti novega izvedenca.

Okrožni državni tožilec utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je obdolženi B. pravilno zaustavil oškodovanca na motorju. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je zato, ker oškodovanec ni upošteval policijskega ukaza, B. s tem, ko je oškodovanca od zadaj podrl z motorja, ravnal v skladu s 33. členom Zakona o policiji ter 108. in 109. členom Pravilnika o policijskih pooblastilih. V 33. členu Zakona o policiji je določeno kaj vse smejo policisti narediti pri opravljanju nalog, med drugim lahko ukazujejo in uporabijo prisilna sredstva. Prisilna sredstva isti zakon taksativno našteva v 50. členu, kjer so določena tudi sredstva za vklepanje in vezanje, fizična sila ter sredstva za prisilno ustavljanje prevoznih sredstev, ki sta jih uporabila obdolženca. Ob uporabi vseh policijskih pooblastil morajo policisti spoštovati 30. člen Zakona o policiji, ki določa, da so policisti pri opravljanju nalog dolžni ravnati v skladu z ustavo in zakoni ter spoštovati in varovati človekove pravice in temeljne svoboščine ter da smejo človekove pravice in temeljne svoboščine omejiti le v primerih določenih z ustavo in zakoni. Ker je nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti in osebnostnih pravic zagotovljena vsakemu posamezniku kot ustavna pravica (35. člen Ustave RS) in ker vsako izvajanje policijskih pooblastil pomeni poseg državne oblasti v zasebno sfero posameznika, je potrebno vsa zakonska pooblastila , ki jih ima policija (še posebej pa možnost uporabe prisilnih sredstev), restriktivno razlagati. V 51. členu Zakona o policiji je tudi določeno, da smejo policisti uporabiti le tisto prisilno sredstvo, s katerim opravijo nalogo z najmanjšimi škodljivimi posledicami za osebo, proti kateri ga uporabijo (načelo sorazmernosti), pri uporabi prisilnih sredstev pa morajo spoštovati človekovo osebnost in njegovo dostojanstvo. Prisilno sredstvo morajo prenehati uporabljati takoj, ko prenehajo razlogi, zaradi katerih je bilo uporabljeno. Policist mora torej vedno najprej poskusiti opraviti policijsko nalogo z blažjim sredstvom, vendar pa ker uporaba katerega koli prisilnega sredstva, četudi je to najmilejše, pomeni hujši poseg v integriteto posameznika, mora vedno obstajati poleg vseh predpisanih razlogov za uporabo prisilnega sredstva še razlog nujnosti (policist brez uporabe prisilnega sredstva ne bi mogel opraviti policijske naloge). Zakon o policiji sicer res določa v 51. d členu sredstva za prisilno ustavljanje prevoznih sredstev, ki jih sme policist uporabiti za preprečitev nadaljne vožnje s prevoznim sredstvom osebi, ki je bila pred tem najmanj dvakrat pravilno ustavljena in ni upoštevala zakonitega policistovega ukaza (4. alineja), vendar pa je v Pravilniku o policijskih pooblastilih, ki urejajo to sredstvo v 131. do 133. členu, določeno, da uporabo teh sredstev odredi vodja izmene operativno komunikacijskega centra policijske uprave ali generalne policijske uprave ali oseba, ki jo pooblasti generalni direktor policije. Pravilnik torej točno določa, katere osebe so pristojne za odreditev uporabe sredstev za prisilno ustavljanje prevoznih sredstev, zato o njihovi uporabi ne sme odločati policist samostojno na lastno pobudo, kot sta to storila obdolženca. Zakon o policiji sicer omogoča uporabo prisilnih sredstev za ustavljanje prevoznih sredstev tudi v primeru prekrškov (in ne samo v primeru kaznivih dejanj kot to zmotno trdi državni tožilec), vendar pa je potrebno ob tem upoštevati tudi sorazmernost prekrška ter dejstvo kakšne so možnosti ogrožanja javnega prometa zaradi prekrška. V predmetni zadevi je potrebno upoštevati, da je oškodovanec sicer storil prekršek, ker je vozil brez čelade, vendar pa je tudi iz javne ceste zavil na gozdno cesto in tako javnega prometa ni več ogrožal. Poleg tega pa je iz zagovorov obdolžencev možno razbrati, da sta oškodovanca poznala in tudi vedela, kje stanuje, zato bi lahko oškodovanca počakala pred hišo in ni bilo nikakršne potrebe po takšnem ustavljanju, kot ga je opravil obdolženi B. Navedeno ustavljanje B. ni bilo v skladu z načelom nujnosti in sorazmernosti, prav tako pa obdolženca nista bila pristojna za odreditev uporabe sredstev prisilnega ustavljanja prevoznih sredstev.

Neutemeljene so pritožbene navedbe zagovornika obdolženega P., da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je obdolženi P. pri opravljanju alkotesta kršil človeško dostojanstvo oškodovanca. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obdolženi P., ob dejstvu, da je vklenjenemu oškodovancu k ustom prinesel napravo za merjenje alkohola v krvi, kršil človeško dostojanstvo oškodovanca in zato tudi navedlo jasne in konkretne razloge, ki jih sodišče druge stopnje sprejema kot prepričljive. Vendar pa je sodišče druge stopnje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja glede ravnanja obeh obdolžencev moralo izpodbijano sodbo razveljaviti v celoti. Zato tudi tožilčevih pritožbenih navedb glede odločbe o kazenski sankciji ni presojalo.

Glede na navedeno bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ponoviti že izvedene dokaze, izvesti nove dokaze glede razjasnitve motiva obeh obdolžencev, ponovno zaslišati izvedenca in po potrebi postaviti novega, se opredeliti do vseh dokaznih predlogov, ki jih bodo predlagale stranke ter nato na podlagi analize vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj kritično oceniti zagovore obeh obdolženih, izpovedbo oškodovanca in priče Š. ter navesti jasne in konkretne razloge, zakaj jim verjame oziroma zakaj jim ne verjame. Na ugotovljeno dejansko stanje pa bo moralo pravilno uporabiti materialno pravo glede vprašanja kršitve policijskih pooblastil ob upoštevanju načela zakonitosti, sorazmernosti in nujnosti.