Jedro

Pisni opomin ni procesna predpostavka za dovoljenost tožbe na odpoved zaradi neplačevanja stanarine. Pač pa sodišče tožbenemu zahtevku ne more ugoditi, če ugotovi, da do dneva sojenja imetnik stanovanjske pravice ni bil pisno opomnjen, oz. če je bil, da še ni poteklo 30 dni od opomina. Gre torej za materialnopravno predpostavko, od katere je odvisno, ali bo sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo ali ga zavrnilo, ne pa za predpostavko, od katere obstoja je odvisno, ali je tožba dovoljena ali ne.

Upniška zamuda, če gre za prinosnino, nastane tedaj, ko upnik izpolnitve noče sprejeti.

Toženec ni ne zatrjeval ne dokazoval, da sta mu upnika izpolnitev preprečila z morebitno vrnitvijo nakazanega zneska ali kako drugače. Zato upniška zamuda ni mogla nastati.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenim zahtevkom tožečih strank. Sodišče druge stopnje je sicer delno ugodilo pritožbi tožene stranke, vendar ne glede odločitve o odpovedi stanovanjskega razmerja zaradi neplačevanja stanarine. V tem delu je le dopolnilo izrek prvostopne sodbe in sicer tako, da se je toženec dolžan izseliti šele potem, ko mu bodo preskrbljeni najpotrebnejši prostori.

Proti tej odločitvi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da sta sodišči napačno uporabili 56. člen ZSR. Odpovedni razlog po tem členu ni podan. Toženec je stanarino plačeval, vendar ne tožnikoma, temveč Staninvestu, in sicer zaradi tega, ker tožnika stanarine nista hotela sprejeti. O tem je bil obveščen od priče, ki je stanarino pobirala. Zato bi sodišče moralo ravnati na podlagi 325. člena ZOR, ki ureja zamudo upnika. Nadalje trdi, da je bila določba 56. člena ZSR kršena tudi v delu, ki ureja način opomina. Tožnika tožencu nista poslala pisnega opomina priporočeno po pošti. Priporočeno poslan pisni opomin je procesna predpostavka za odpovedni zahtevek in ga tožba ne more nadomestiti. Toženec tudi drugega opomina z dne 24.9.1987 ni dobil s priporočeno pošiljko. Zato predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek 2. in 3. tožeče stranke na odpoved stanovanjskega razmerja in prepustitev stanovanja zavrne.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožečim strankam (3. odstavek 390. člena ZPP). 2. in 3. tožeča stranka sta na revizijo odgovorili in predlagata, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da uveljavljani revizijski razlog ni podan. Odločitev sodišč prve in druge stopnje je materialnopravno pravilna.

Sodišči sta predvsem pravilno uporabili 2. odstavek 56. člena zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84). Pisni opomin ni procesna predpostavka za dovoljenost tožbe na odpoved zaradi neplačevanja stanarine. Pač pa sodišče tožbenemu zahtevku ne more ugoditi, če ugotovi, da do dneva sojenja imetnik stanovanjske pravice ni bil pisno opomnjen, oz. če je bil, da še ni poteklo 30 dni od opomina. Gre torej za materialnopravno predpostavko, od katere je odvisno, ali bo sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo ali ga zavrnilo, ne pa za predpostavko, od katere obstoja je odvisno, ali je tožba dovoljena ali ne.

V postopku je bilo ugotovljeno, da toženec tožnikoma dolgovane stanarine za sporno obdobje od avgusta leta 1986 do aprila 1988 ni plačal. Ugotovljeno pa je bilo tudi, da je toženec opomin z dne 24.9.1987 prejel (lastna izpoved na glavni obravnavi dne 20.7.1992, l.št. 150 spisa). Stanarine ni plačal ne v tridesetdnevnem roku po opominu, ne kdajkoli pozneje.

Toženec poskuša opravičiti svoje ravnanje s sklicevanjem na 325. člen zakona o obligacijskih razmerjih. Toda tudi ta določba ni bila zmotno uporabljena. Upniška zamuda, če gre za prinosnino, nastane tedaj, ko upnik izpolnitve noče sprejeti. Toženec je dokazoval obstoj tega dejstva samo z izjavo priče ... Toda sodišče druge stopnje pravilno poudarja, da njena izpoved ne more biti pravno odločilna, saj je priča pobirala stanarino takrat, ko je bila hiša v družbeni lastnini (torej za tedanjega upravljalca hiše). Če je 2. tožnik priči izjavil, da naj stanarine za toženca več ne pobira, se je ta izjava lahko nanašala le na dotedanjega upravljalca hiše. Njena izpoved zato (v škodo toženi stranki) le potrjuje dejstvo, da je v letu 1986 dejansko prišlo do spremembe upnika in da je toženec za to vedel. Novi upnik pa je bil lahko le novi lastnik hiše (2. in 3. tožeča stranka). Tako kot je toženec nakazoval stanarino Staninvestu, bi jo lahko po pošti nakazoval tudi tožnikoma. Toženec ni ne zatrjeval ne dokazoval, da je to poskušal storiti, in tudi ne, da sta mu upnika izpolnitev preprečila z morebitno vrnitvijo nakazanega zneska ali kako drugače. Zato upniška zamuda ni mogla nastati.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče moralo po tem, ko je ugotovilo, da tudi ni bila storjena kršitev po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, kot neutemeljeno zavrniti (393. člen ZPP).

Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, odgovor tožeče stranke nanjo pa ni pripomogel k rešitvi zadeve, je revizijsko sodišče o stroških postopka odločilo kot je razvidno iz izreka sodbe (1. odstavek 166. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).