Jedro

Tožnikovo ravnanje, ko je kot policist brez potrdila od udeležencev v prometu pobiral globo, pomeni naklepno hujšo kršitev pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja in predstavlja razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval razveljavitev sklepa tožene stranke, opr. št. 100-570/2007/9 (2711-02) z dne 18. 4. 2007, na osnovi katerega je bilo tožniku izredno odpovedano delovno razmerje in sklepa Vladne komisije za pritožbe opr. št. 10051-566/2007/3 z dne 30. 5. 2007, s katerim je bilo tožnikovi pritožbi delno ugodeno, tako, da je bilo zadržano učinkovanje prenehanja delovnega razmerja do preteka roka za sodno varstvo, v preostalem pa je bila tožnikova pritožba zavrnjena kot neutemeljena. V okviru primarnega tožbenega zahtevka je zavrnilo tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnika nemudoma pozove nazaj k delom in nalogam policista z vsemi pravicami z dela in po delu ter da mu od 9. 4. 2007 dalje obračuna in izplača vsa prikrajšanja pri njegovih mesečnih neto plačah oziroma obračuna in izplača vse izostale mesečne neto plače, vse do ponovne reintegracije v delovni proces po predhodnih odvodih ustreznih davkov in prispevkov od bruto razlik mesečnih plač oziroma od bruto izpadlih mesečnih plač ter mu za vsakomesečno razliko pri neto plači oziroma pri izpadli mesečni neto plači obračuna še zakonske zamudne obresti od dneva zapadlosti razlike ali plače v plačilo pa vse do plačila ter da mu v njegovo delovno knjižico vpiše vso manjkajočo delovno dobo. Sodišče prve stopnje pa je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev trajanja delovnega razmerja pri toženi stranki do konca glavne obravnave in plačilo odškodnine v skladu z določili 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) v višini mesečnih razlik pri bruto plačah oziroma povprečnih bruto plač z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih v izreku navedenih zneskov ter nadaljnje mesečne odškodnine v višini 1.504,59 EUR, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dnevov zapadlosti teh odškodnin v izplačilo, to je od vsakega 18. dne v tekočem mesecu za odškodnino iz predhodnega meseca, vse dokler bodo za to obstajali zakoniti pogoji, to je do konca glavne obravnave na prvi stopnji. Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/07). Navaja, da je bil postopek zoper tožnika uveden, ker naj bi na velikonočni ponedeljek 2007 na mejnem prehodu Šentilj kot službujoči policist „oglobil“ tri tuje državljane, pri čemer jim ni izdal ustreznega dokumenta o plačilu po plačilnem nalogu. Tožnik je v postopku kategorično zanikal takšne očitke. Sodišče je sicer pribavilo kazensko preiskovalni spis Okrožnega sodišča v Mariboru, vendar v njem ni kakršnihkoli oprijemljivih podatkov o tem, da bi bil ravno tožnik tista oseba, ki naj bi bila utemeljeno osumljena izvršitve domnevnih znakov kaznivega dejanja. V skladu z ustavo je vsak državljan nedolžen, dokler mu sodišče ne dokaže krivde glede konkretnega kaznivega dejanja. Zoper tožnika ni bil uveden disciplinski postopek glede domnevne kršitve obveznosti, ampak mu je tožena stranka enostavno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Zaradi navedenega v tej zadevi ni mogoče uporabiti uveljavljene pravne prakse, da je disciplinski postopek po svojih objektivnih in subjektivnih znakih popolnoma ločen od postopka, v katerem se ugotavlja eventualna kazensko pravna odgovornost storilca za isti historični dogodek. Iz kazenskopravnega spisa izhaja, da preiskovalni sodnik do danes ni izvedel še nobenega procesnega dejanja, ki bi služilo odkrivanju, verificiranju oziroma dokazovanju zatrjevanega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je tako razsodilo preuranjeno in v škodo tožnika. Sodišče prve stopnje ni sledilo tožnikovemu dokaznemu predlogu, da pribavi videoposnetke nadzornih kamer, iz katerih bi bilo mogoče dešifrirati, ali je tožnik svoje službeno vozilo res parkiral na območju mejnega prehoda Šentilj ter za tem brez ustrezne dokumentacije izrekel denarne globe tujim državljanom. Iz posnetka bi bilo razvidno, da so na velikonočni ponedeljek na mejnem prehodu potniki z območja severozahodnega in južnega Balkana vstopali v petih oziroma v večih kolonah, zato jih niti teoretično ni bilo možno ustavljati. Kolona se je nabirala in strnjevala že od pesniške cestninske postaje, ki je kar nekaj kilometrov pred glavnim mejnim prehodom v Šentilju, promet pa se je upočasnil do take mere, da so se kolone premikale po polžje. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo ali pa jih je uporabilo nepravilno pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni izvedlo dokaza s pridobitvijo videoposnetkov nadzornih kamer za sporno obdobje, saj takšnega dokaznega predloga tožnik sploh ni dal. Na naroku za glavno obravnavo 21. 11. 2007 je zgolj odgovoril na vprašanje svojega pooblaščenca, ali na mejnem prehodu Šentilj obstaja video nadzor, pri čemer je tudi povedal, da po njegovem vedenju video nadzor ne sega do objekta K. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so naslednja: tožnik je bil tisti policist, ki je dne 9. 4. 2007 pred mejnim prehodom Šentilj trem tujim državljanom pobral globo, in sicer vsakemu v višini 20,00 EUR, nobenemu pa ni izdal potrdila o plačani globi.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da listine v spisu izkazujejo, da je bil ravno tožnik tisti, ki je tujim državljanom brez potrdila pobral globo. Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo pojasnilo, zakaj šteje za neprepričljivo izpoved priče S.N. o tem, da se je s tožnikom spornega dne pogovarjal v Pesnici ob 13:20 uri. Povsem neprepričljivo je tožnikovo zatrjevanje, da naj bi mu celotni dogodek podtaknili in da naj bi bili tuji državljani, ki jih je po tožniku ustavil še kriminalist B.R., v resnici tajni policijski sodelavci.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka tožniku zakonito podala izredno odpoved delovnega razmerja. Tožnikovo ravnanje, ko je kot policist, brez potrdila od udeležencev prometa pobiral globo, prav gotovo pomeni naklepno hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar je odpovedni razlog iz 2. alinee prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007), na to določbo pa se izpodbijana odpoved tudi sklicuje. Odpoved pogodbe o zaposlitvi se sicer sklicuje tudi na določbo 1. alinee 111. člena ZDR, ki določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Glede na to, da za zakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadošča že to, da je podan razlog iz 2. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR, niti ni bistveno ali je podan odpovedni razlog iz 1. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ima tožnikovo ravnanje vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 261. člena Kazenskega zakonika (KZ – Ur. l. RS, št. 63/94 in naslednji).

Povsem zmotna je pritožbena navedba, da tožena stranka zoper tožnika ni uvedla disciplinskega postopka, ampak mu je enostavno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, zaradi česar naj ne bi bilo mogoče uporabiti uveljavljene pravne prakse, da gre pri disciplinskem in kazenskem postopku za dva ločena postopka. ZDR iz leta 2002 je povsem drugače uredil vprašanje disciplinskega postopka. V kolikor delavec huje krši pogodbene ali druge obveznosti je to razlog za redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, v disciplinskem postopku (ki je tako dejansko prihranjen za lažje kršitve), pa ima delodajalec na voljo le opomin ali druge disciplinske sankcije kot so npr. denarna kazen ali odvzem bonitet. Na presojo ali je podan resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi ne more vplivati, v kakšni fazi je bil v času odločanja sodišča prve stopnje preiskovalni postopek glede suma storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo z gotovostjo ugotovljeno, da je tožnik storil hujšo kršitev pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki mu je bila očitana v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zmotno je tožnikovo stališče, da je v primeru odpovednega razloga iz 1. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR potrebno počakati na konec kazenskega postopka. Ob izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora že delodajalec ugotavljati, ali ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, nato pa se to presoja še v delovnem sporu o zakonitosti takšne odpovedi. Kaznivo dejanje po tretjem odstavku 261. člena KZ stori uradna oseba, ki z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobila protipravno premoženjsko korist, izrabi svoj uradni položaj ali prestopi meje uradnih pravic, ali ne opravi uradne dolžnosti, pa pri tem niso podani znaki drugega kaznivega dejanja. Tožnik je policist in je dejanje storil kot uradna oseba. S tem ko je tujim državljanom pobral globo, ne da bi jim pri tem izdal potrdilo, je pokazal namen, da sebi pridobi protipravno premoženjsko korist v višini pobrane globe. Kot že rečeno, pa navedeno niti ni bistveno, saj je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita že zgolj na podlagi tega, da je podan razlog iz 2. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR. Celo, če tožnik ne bi imel namena, da si pridobi protipravno premoženjsko korist, bi njegovo ravnanje pomenilo hujšo kršitev pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alinea prvega odstavka 111. člena ZDR), saj je od policista potrebno pričakovati ustrezno vestnost pri izvajanju pooblastil. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbi uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, po kateri pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.