Jedro

Neizpolnjevanje ali nevestno, nepravočasno ali malomarno opravljanje delovnih in drugih obveznosti po 2. tč. 45. člena ZDDO predstavlja nadaljevano disciplinsko kršitev. S tem, ko je strojepiska v času dveh mesecev storila sedem istovrstnih kršitev (napačna izdelava popravkov odločb in napačno pisanje odločb), je mogoče z analogno uporabo inštituta nadaljevanega kaznivega dejanja njeno ravnanje opredeliti kot nadaljevano disciplinsko kršitev, zastaranje uvedbe disciplinskega postopka pa začne teči, ko delodajalec zve za zadnjo kršitev.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice na razveljavitev odločbe tožene stranke št. 1Z/98 z dne 19.6.1998, popravnega sklepa z dne 3.9.1998 ter odločbe disciplinske komisije II. stopnje za pravosodne organe RS št. 1-6/98 z dne 4.9.1998 in popravnega sklepa z dne 18.9.1998. Odločilo je tudi, da naj se disciplinski postopek zoper toženo stranko ustavi zaradi zastaranja vseh očitanih hujših kršitev delovnih obveznosti, razen glede kršitve navedene v 4. alinei 3. tč. odločbe št. 1Z/98, kjer je toženo stranko oprostilo disciplinske odgovornosti. Toženi stranki je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožnice. Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP (Ur.l. RS št. 26/99) in primarno predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, ali podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi tožena stranka navaja, da je bilo sodišče prve stopnje pri izvajanju dokazov pristransko. Zaslišalo je le predstavnika sindikata in nekritično sprejelo njegova izvajanja. Sodišča ni zanimalo, kaj bi o delu tožnice povedala predstojnica organa, ki je z njo delala več let. O tem predlaganem dokazu se ni niti izjasnilo. To je pripeljalo do zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj je ocenilo, da je tožnica delala napake pri sestavljanju odločb, česar pa ni nikoli počela. Šlo je le za vnašanje podatkov v obrazce po sodnikovi odredbi, kar spada med strojepiskine delovne dolžnosti. Ker je sodišče prve stopnje dovolilo dokaz z zaslišanjem sindikalnega poverjenika, čeprav je le-ta bil prekludiran in se tožena stranka ni mogla pripraviti na ta dokaz, je storilo kršitev iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP in 286. čl. ZPP. Glede zastaranja pa tožena stranka pripominja, da le vse kršitve vzete skupaj pomenijo nevestno ali malomarno opravljanje delovnih ali drugih obveznosti delavca in da zastaralni rok teče od dneva, ko se je predstojnik odločil za uvedbo disciplinskega postopka zoper delavca in sicer za cel sklop dejanj pod obtožbo. V odgovoru na pritožbo tožnica prereka navedbe iz pritožbe kot brezpredmetne ter predlaga, da se pritožba zavrne, toženi stranki pa naloži plačilo nadaljnjih stroškov postopka. Nadalje še dodaja, da gre pri pomoti pri pisanju odločbe z dne 16.3.1998 za tako bagatelno napako, zaradi katere ne more zakonito prenehati delovno razmerje. Pritožba je utemeljena. Bistvenega pomena v tej zadevi je vsekakor bilo vprašanje, kako pravno oceniti kršitve delovnih obveznosti in dolžnosti, ki so bile očitane tožnici v predhodnem disciplinskem postopku. Med strankama je bilo namreč nesporno (in je tudi izhajalo iz odločbe tožene stranke št. 1Z/98 z 19.6.1998), da je bila tožnica spoznana za odgovorno za več kršitev, oz. več primerov nevestnega in malomarnega opravljanja delovnih obveznosti. Kot je razvidno iz izreka in obrazložitve citirane prvostopenjske disciplinske odločbe, je šlo skupaj za 8 dejanj, ki so si časovna sledila od 8.1.1998 do 16.3.1998. Vsekakor je pravilna ugotovitev, da so v zadevnem primeru relevantne določbe specialnega predpisa, torej določbe 2. tč. 1. odst. 45. čl. Zakona o delavcih v državnih organih - ZDDO (Ur.l. RS-stari, št. 5/91 in ostali). Vendar je glede zastaranja treba uporabiti določbe splošnega predpisa, tedaj 67. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - ZTPDR (Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90), na kar direktno napotuje tudi 1. čl. ZDDO. 3. odst. 67. čl. ZTPDR namreč pove, da vodenje disciplinskega postopka zastara po 6 mesecih, odkar se je zvedelo za kršitev in za storilca. Tožena stranka v svoji pritožbi meni, da je ravno ta materialnopravna določba bila napačno uporabljena in tako glede ugotovljenega zastaranja uveljavlja pritožbeni razlog iz 341. čl. ZPP. Po njenem sodišče ne bi smelo odločiti, da je vodenje disciplinskega postopka zastaralo za vse očitane kršitve, razen za domnevno kršitev, ki naj bi bila storjena dne 16.3.1998. Zastaralni rok namreč začne teči, ko pristojni organ zve za zadnjo izmed tistih kršitev, ki jih je možno potem povezati v "sklop", ki potem predstavlja nevestno ali malomarno opravljanje delovnih obveznosti v smislu 2. tč. 1. odst. 45. čl. ZDDO. Da bi znaki tega disciplinskega prestopka sploh lahko bili podani, mora iti za ponavljajoče se nevestno in malomarno delo. Po tem stališču bi vodenje disciplinskega postopka zastaralo šele dne 16.9.1998. Pritožbeno sodišče pritrjuje temu mnenju. Že iz gramatične razlage pojma "neizpolnjevanje ali nevestno, nepravočasno ali malomarno opravljanje delovnih in drugih obveznosti" izhaja, da je zakonodajalec imel v mislih nadaljevani disciplinski prestopek. Glede na to, da je disciplinski postopek eden izmed kaznovalnih postopkov v našem pravnem redu in glede na njegovo relativno nedodelano pravno naravo, je po mnenju sodišča namreč treba pri analizi določb 45. čl. ZDDO analogno uporabiti spoznanja teorije kazenskega prava. Potemtakem se "... serijska dejavnost storilca sme šteti za en disciplinski prestopek, če so vsa dejanja tako medsebojno povezana, da se z življenjskega stališča pokažejo kot celota, posamezni prestopki pa le kot sestavni del te celote ..." (primerjaj: Kazensko pravo - splošni del, dr. Ljubo Bavcon in dr. Alenka Šelih, str. 173-176). Tudi sistemska analiza relevantnih določb pripelje do istega rezultata; 2. tč. 1. odst. 45. čl. ZDDO je namreč možno do kraja razumeti le ob upoštevanju 2. odst. istega člena ZDDO. Ta pa pove, da se za kršitev, ki je predmet tega spora, obvezno izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja. Bilo bi torej povsem nesprejemljivo, če bi se tak ukrep obvezno izrekal že ob eni posamični kršitvi, kot je npr., ko strojepiska enkrat napačno vnese podatek o predlagatelju postopka za prekrške. Da bi znaki rešitve delovne obveznosti - malomarnega opravljanja delovnih obveznosti - lahko bili podani, mora torej obstajati dalj časa trajajoče protipravno ravnanje, po katerem se več kršitev združuje v časovno povezano celoto. Podani morajo biti vsaj trije stalni kriteriji: istovrstnost vseh postopkov, enoten psihični odnos storilca ter časovna kontinuiteta protipravne dejavnosti (k temu pa vsaj še en variabilni kriterij, kot npr. enotnost prostora, izrabljanje enake priložnosti, enotnost predmeta napada, itd. ...). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so v zadevnem primeru glede pretežnega dela očitanih kršitev ti kriteriji podani, tako da glede na to, da je zadnja posamična kršitev bila storjena dne 16.3.1998, ni moglo priti do zastaranja vodenja disciplinskega postopka, zaključenega z dokončno odločbo šele dne 4.9.1998. Iz disciplinskega spisa namreč izhaja, da je zadnjih 7 kršitev istovrstnih, saj se nanašajo na delo strojepiske in sicer na tri primere napačne izdelave popravkov odločb z dne 16. do 18.2.1998 ter na 4 primere napačnega pisanja odločb z dne 23.2.1998, 24.2.1998, 26.2.1998 ter 16.3.1998. Psihični odnos storilca je enak, saj gre že smiselno lahko le za molomarnostni prestopek, prav tako pa so bile posamične kršitve storjene v krajšem časovnem obdobju v približno enakih presledkih, kar da časovno kontinuiteto. Glede variabilnih kriterijev obstoji vsaj enotnost prostora, kjer so bile kršitve storjene. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da gre pri nepooblaščenem odpiranju pošte z dne 18.1.1998 za drugovrstno dejanje in ga ni mogoče subsumirati pod 2. tč. 1. odst. 45. čl. ZDDO. Nadaljnja presoja tega dejanja je nepotrebna, saj je glede njega vodenje disciplinskega postopka dejansko zastarano v skladu s pravilom iz 3. odst. 67. čl. ZTPDR. Poleg zgoraj razložene kršitve materialnega prava pa ima izpodbijana sodba še drugo pomanjkljivost, na katero je opozorila pritožba. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je dejansko stanje namreč ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje zaradi napačnega razumevanja instituta zastaranja namreč ni podrobneje raziskalo dejstev glede organizacije delovnega procesa pri sodniku za prekrške v X.. Kljub temu je zavzelo pravno stališče glede očitane kršitve z dne 16.3.1998 (napačen vnos podatka o predlagatelju postopka za prekrške) in sicer v smeri, da samostojno sestavljanje odločbe ni delo strojepiske in tako napačno opravljanje tega dela ne more predstavljati kršitve delovnih obveznosti. Po drugi strani tožena stranka v pritožbi trdi, da tisto, kar je tožnica počela ni sestavljenje odločbe, pač pa le izpolnjevanje obrazca. Pritožbeno sodišče je prepričano, da postopek na prvi stopnji ni bil izpeljan tako, da bi bilo relevantno dejansko stanje popolnoma ugotovljeno in posledično ne more odločiti, katera od strank v tem sporu ima prav glede gornjega vprašanja. Iz listinskih dokazov (B/5, B/11-B/25) je sicer možno sklepati, da je vnašanje podatkov v obrazec bolj ali manj avtomatsko delo, vendar je v obrazcu vsaj ena sestavina, ki zahteva mero strokovne "kreativnosti". To je določitev denarne kazni, ki je abstraktno opredeljena v določenem razponu. Na prvi stopnji ni bilo razjasnjeno, ali je bilo tožnici prepuščeno, da kar po lastni presoji odmerja kazni? Tedaj po mnenju pritožbenega sodišča nikakor ne bi mogli reči, da je delo, ki ga je opravljala njena delovna obveznost. Če pa ji je vsakokratno kazen sodnica predhodno sporočila (npr. na listku) bi bilo možno opravila tožnice opredeliti z dikcijo Pravilnika o organizaciji in delu ter sistemizaciji delovnih mest v organu za kaznovanje prekrškov X. kot "sestavljanje zapisov po odredbi sodnika" ali celo kot "druga pisanja". Ta vprašanja bo treba raziskati v ponovnem postopku. Od napak pri vnašanju podatkov v obrazce (4 primeri) je nadalje treba ločiti napake pri popravljanju odločb (3 primeri), kjer sta tožnica in predstojnica v predsodnem postopku zavzemali različni stališči; po enem naj bi tožnica samoiniciativno popravila odločbo tudi v delu obrazložitve, kjer se nanaša na predpisano kazen, po drugem stališču naj bi ji to naročila sodnica. Sodišče prve stopnje ni izvajalo dokazov s tem v zvezi zaradi svojega zmotnega stališča o zastaranju posamičnih kršitev. V ponovljenem postopku bo zato treba zaslišati predstojnico A.A., kot je tožena stranka pravočasno predlagala, in tudi tožnico, da se ugotovi, kako je točno potekalo delo v organu, predvsem pa tudi zato, ker je disciplinska odgovornost krivdna odgovornost. Tako je treba ugotoviti, ali so podana dejstva, ki kažejo na krivdo tožnice in na njeno nevestnost, ali pa je do napak prihajalo zato, ker je bilo od tožnice zahtevano preveč, glede na njeno znanje in usposobljenost. Sodišče prve stopnje bo samostojno odločilo ali bo potrebno izvesti še kakšne druge dokaze, ki sta jih stranki pravočasno predlagali, kot npr. zaslišanje nekdanjih delavcev pri Sodniku za prekrške v X.. Že s tem je razveljavitev utemeljena po 355. čl. ZPP. Tožena stranka je sicer v pritožbi uveljavljala tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Kršeni naj bi bili določbi 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP in 286. čl. ZPP. To, da tožnici z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, naj bi izhajalo iz dokaznega sklepa sodišča prve stopnje, ki se je odločilo, da je treba zaslišati predstavnika sindikata B.B., ne pa tudi predstojnice sodnika za prekrške A.A.. Sodišče naj bi tudi izpovedi g. B.B. povsem nekritično in pristransko sledilo, čeprav ni niti delal v isti sredini kot tožnica, kar pa velja za njeno predstojnico. Predstavnik sindikata se že po svoji funkciji zavzema za koristi delavca. Pritožbeno sodišče prvenstveno zavzema stališče, da v zadevnem primeru ne gre za absolutno bistveno kršitev iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Te kršitve namreč skoraj nikoli ni mogoče uveljavljati v primeru, ko je ena izmed strank zgolj nezadovoljna z dokaznim sklepom ali dokazno oceno sodišča. Načeloma je rezervirana za težke procesne kršitve, ki stranki dobesedno ali vsaj smiselno onemogočijo sam pristop na sodišče (izrecno je navedena opustitev vročitve, omeniti pa je treba še prepoved navajanja dejstev in dokazov, prepoved navajanja predlogov ali popolno ignoriranje predlogov ene izmed strank, nezakonito odstranitev stranke iz sodne dvorane ...). Pritrditi pa je očitku, da je bilo z izvedbo dokaza s pričo B.B. kršeno pravilo iz 286. čl. ZPP - tožnica je to pričo predlagala šele v pripravljalni vlogi z dne 27.6.2000, to je po prvem naroku za glavno obravnavo, ne da bi navedla kakšnih dejstev, ki bi preprečila prekluzijo. Vendar je iz obrazložitve sodbe mogoče sklepati, da ta priča ni bistveno pripomogla k ugotovitvi odločilnih dejstev in je to kršitev pravdnega postopka treba oceniti za nebistveno, saj ni vplivala na zakonitost ali pravilnost sodbe. Pritožbeno sodišče je torej ugotovilo, da sta podana pritožbena razloga iz 2. in 3. tč. 1. odst. 338. čl. ZPP, ki jih je uveljavljala tožena stranka. Tako je na podlagi 355. čl. ZPP razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in vrnilo zadevo temu sodišču v novo sojenje. V skladu s 3. odst. 165. čl. ZPP je odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridržana za končno odločbo.