Jedro

Zahteva za plačilo po dejanskem delu je čista denarna terjatev. Tožnikov zahtevek na plačilo razlike v plači je čista denarna terjatev, glede katere je v skladu z določbo četrtega odstavka 204. člena ZDR dopustno direktno sodno varstvo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: Ugotovi se, da je odločba tožene stranke št. ... z dne 28. 10. 2011 nezakonita in se razveljavi. Tožena stranka je dolžna tožniku za obdobje od 1. 11. 2011 do 30. 12. 2011 obračunati in izplačati razliko v plači med plačo, ki jo je tožnik prejel in plačo, ki bi jo moral prejeti po odločbi tožene stranke št. ... z dne 29. 12. 2011, vse v 15 dneh pod izvršbo. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti vse stroške tega postopka, v roku 15 dni od dneva izdaje te sodbe, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, v primeru zamude do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 237,50 EUR v roku 8 dni od pravnomočnosti, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava ter nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi v celoti in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da se tožbeni zahtevek nanaša na izplačilo razlike v plači za mesec november in december 2011 ter da je v vtoževanih mesecih opravljal enaka dela in naloge, kot jih je opravljal pred razporeditvijo. Tožbeni zahtevek se torej nanaša na plačilo za dejansko opravljeno delo, ne glede na plačo določeno z odločbo, ki je tudi sicer predmet izpodbijanja v tem postopku. Zato je neutemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik v postopku zgolj pavšalno navajal, katera dela je opravljal v spornem obdobju. Sklicuje se na formacijsko dolžnost „nižji vojaški uslužbenec kontrole ZrP ..., iz katere jasno izhajajo naloge, tožena stranka pa ni ugovarjala, da tožnik teh nalog ni opravljal oziroma ni navajala, da je tožnik opravljal druga dela, kot je trdil v tožbi. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik uveljavljal nezakonitost odločbe tožene stranke z dne 28. 10. 2011 ter izplačilo razlike v plači za čas od 1. 11. 2011 do 30. 12. 2011 med plačo, ki jo je prejemal in plačo, ki bi jo moral prejemati.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožniku izdala ukaz o razporeditvi na novo formacijsko dolžnost vojaškega uslužbenca V. razreda v prehodni formaciji, zoper katerega tožnik ni ugovarjal, na podlagi ukaza pa mu je 28. 10. 2010 izdala odločbo, s katero mu je določila plačo in dodatke. Tožnik je zoper odločbo ugovarjal. Na podlagi dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik do 21. 12. 2011 ni imel dostopa do tajnih podatkov stopnje „tajno“, zato je bil lahko šele po pridobitvi dovoljenja razporejen na drugo formacijsko dolžnost. Ugotovilo je, da je bila tožniku plača in dodatki na začasni formacijski dolžnosti določena pravilno in ker je le pavšalno zatrjeval, da je opravljal enaka dela, kot pred razporeditvijo, je zahtevek zavrnilo.

Delavec je upravičen do razlike v plači glede na dejansko delo v primeru, ko je formalno razporejen na eno dolžnost, dejansko pa opravlja delo na drugi dolžnosti. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je v tožbi dovolj konkretno navedel, da je po razporeditvi opravljal enaka dela kot pred razporeditvijo. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da takšnih pavšalnih navedb ni mogoče preizkusiti. Dokazno breme je na tožniku in ker ni uspel dokazati, da je po razporeditvi opravljal enaka dela, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Pritožbeno sodišče pa se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da zahteva za plačilo po dejanskem delu ni čista denarna terjatev. Tožnikov zahtevek na plačilo razlike v plači je čista denarna terjatev, glede katere je v skladu z določbo četrtega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) dopustno direktno sodno varstvo.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).