Jedro

Izvedenec še vedno ugotavlja, da pri storilcu ni mogoče ugotoviti sodelovanja pri prejemanju psihofarmakoterapije in da slednjo storilec odklanja, kar pojasnjuje z vsebinskimi motnjami mišljenja. Kot je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, izvedenec tudi v tokratnem mnenju pri preiskovancu ni ugotovil pomembnejšega izboljšanja zdravstvenega stanja in so tako pri njem še vedno prisotne nanašalno preganjalne blodnje, urejene v sistem, do katerih storilec ne vzpostavlja kritičnosti.

Izrek

I. Pritožba zagovornika storilca A. A. se kot neutemeljena zavrne.

II. Storilca se oprosti plačila sodne takse, potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika pa obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim sklepom na podlagi drugega odstavka 496. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odločilo, da se izvajanje varnostnega ukrepa psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, izrečenega A. A. s sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru III K 4373/2022 z dne 30. 3. 2022 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru III Kp 4373/2022 z dne 1. 6. 2022, pravnomočnim 9. 6. 2022 in podaljšanega s sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru II Kr 4373/2022 z dne 13. 1. 2023 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 4373/2022 z dne 8. 3. 2023, pravnomočnim 23. 3. 2023, podaljša. Odločilo je še, da se A. A. po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprosti plačila stroškov tega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper tak sklep se je zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka pritožil zagovornik storilca s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter bodisi samo spremeni sklep tako, da se storilcu izreče varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, bodisi izpodbijani sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik v pritožbi graja predpostavko sodišča prve stopnje, da gre za nevarnega storilca, prav tako ne soglaša s prvostopenjsko ugotovitvijo, da bi storilec na prostosti lahko izvršil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje in da je ugotovljeno storilčevo nevarnost mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom na forenzičnem psihiatričnem oddelku zdravstvenega zavoda. Poudarja, da je tudi predstavnik Komisije za fakultetna izvedenska mnenja (v nadaljevanju Komisija) B. B. zgolj zapisal, da ni mogoče izključiti možnosti, da bi storilec storil kako kaznivo dejanje, pri čemer je, kot navaja zagovornik, v preteklosti v svojem mnenju opisal le storilčevo nevarnost storitve istovrstnih kaznivih dejanj, ki pa se po prepričanju zagovornika ne morejo prištevati med huda kazniva dejanja. V podkrepitev svojega stališča navaja kaznovalni okvir za obe storilcu očitani dejanji, to je kaznivo dejanje zalezovanja in kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari, za kateri je kot zgornja meja zaporne kazni predpisana kazen do dveh let. 5. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Vrhovno sodišče je v obravnavani zadevi (sodba VS RS I Ips 4373/2022 z dne 6. 4. 2023) že poudarilo, da presoja nevarnosti, da bi storilec na prostosti lahko storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje, glede na zakonsko besedilo ni vezana na predpisano kazen za to dejanje (formalni kriterij), ampak je vselej odvisna od vrste, teže oziroma narave dejanja, ki bi ga storilec lahko storil (materialni kriterij) in je zato podvržena individualni presoji sodišča v vsakem posameznem primeru. To presojo pa je sodišče prve stopnje skrbno opravilo ter z razumnimi in tehtnimi razlogi ocenilo, da pri storilcu s kako drugo obliko zdravljenja izven obveznega psihiatričnega zdravljenja v zavodu ni mogoče preprečiti, da storilec pod vplivom produktivne psihopatološke simptomatike ne bi storil kakega kaznivega dejanja, kar seveda ne izključuje tudi storitev hudega kaznivega dejanja kot predpostavke za podaljšanje obravnavanega varnostnega ukrepa. Ne drži, da je izvedenec psihiatrične stroke B. B. v predhodnih izvedenskih mnenjih ocenil le nevarnost storitve istovrstnih kaznivih dejanj, saj nasprotno izhaja iz spisovnih podatkov, ko je navedeni izvedenec v svojem dopolnilnem fakultetnem izvedenskem mnenju z dne 29. 12. 2022 pri odgovoru na vprašanje, ali je nadaljnje psihiatrično zdravljenje storilca in varstvo v zdravstvenem zavodu še potrebno, odgovoril, da pri preiskovancu ni mogoče ugotoviti tolikšnega izboljšanja zdravstvenega stanja, da bi bilo mogoče tveganje za storitev ponovnega kaznivega dejanja oziroma storitev kakega hudega kaznivega dejanja zoper življenje in telo odpraviti na kak drug način izven obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zavodu. Z drugimi oblikami zdravljenja, kot je na primer obvezno ambulantno psihiatrično zdravljenje, namreč po tedanjem mnenju izvedenca ni bilo mogoče zagotoviti zadostnega sodelovanja preiskovanca pri zdravljenju ob prisotni njegovi nekritičnosti do obstoja psihične motnje pri njem in do posledične potrebe po zdravljenju.

6. Pravkar navedeno pa se tudi glede na aktualno dopolnilno fakultetno izvedensko mnenje z dne 20. 9. 2023 ni spremenilo, saj izvedenec še vedno ugotavlja, da pri storilcu ni mogoče ugotoviti sodelovanja pri prejemanju psihofarmakoterapije in da slednjo storilec odklanja, kar pojasnjuje z vsebinskimi motnjami mišljenja. Kot je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, izvedenec tudi v tokratnem mnenju pri preiskovancu ni ugotovil pomembnejšega izboljšanja zdravstvenega stanja in so tako pri njem še vedno prisotne nanašalno preganjalne blodnje, urejene v sistem, do katerih storilec ne vzpostavlja kritičnosti. Tako pri njem, razen odkritejšega poročanja o nanašalno preganjalnih blodnjah, ni prisotne pomembnejše spremembe v psihičnem stanju. Izvedenec tako še vedno ugotavlja blodnjavo motnjo kot psihično motnjo, ki je bila izražena tudi ob osebnem pregledu storilca, pri katerem so bila prisotna še paralogična sklepanja v povezavi z navedeno motnjo, do česar storilec ne vzpostavlja kritičnosti. Izvedenec je tako ugotovil, da storilec do produktivne psihopatološke simptomatike ne vzpostavlja kritičnosti in da je do prejemanja psihofarmakoterapije še vedno odklonilen.

7. Ob ugotovljeni, še vedno prisotni nevarnosti storilca, da bi v primeru zgolj ambulantnega psihiatričnega zdravljenja storil kako kaznivo dejanje, vključno z nevarnostjo storitve kakega hudega kaznivega dejanja, predvidenega v prvem odstavku 70.a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), se tako izkažejo kot brezpredmetna pritožbena izvajanja, ki poudarjajo nesorazmernost trajanja izrečenega varnostnega ukrepa z morebitno izrečeno zaporno kaznijo za očitani kaznivi dejanji. Po mnenju zagovornika je namreč nedopustno, da bi bila kazen za storjeno kaznivo dejanje storilcu glede na trenutno trajanje varnostnega ukrepa (skoraj 18 mesecev) krajša oziroma milejša od izrečenega varnostnega ukrepa. Pritožbeno sodišče takšno sklepanje zavrača kot preveč poenostavljeno, saj ne upošteva vseh okoliščin, ki vplivajo na podaljšanje izvajanja medicinskega varnostnega ukrepa v zavodu, ki sme že po samem zakonu trajati najdlje pet let in se njegovo izvajanje tudi redno preverja v zakonsko predvidenih rokih. Tako je sodišče prve stopnje tudi ob tokratnem preverjanju na podlagi prepričljivega izvedenskega mnenja zanesljivo ugotovilo, da je podaljšanje izvajanja tega varnostnega ukrepa pri A. A. še vedno na mestu.

8. Zavrniti je treba tudi pritožbene navedbe, s katerimi zagovornik poudarja, da naj bi sodišče prve stopnje v celoti zanemarilo Poročilo Enote za forenzično psihiatrijo z dne 20. 6. 2023 (v nadaljevanju Poročilo), katerega vsebino povzema, saj je sodišče prve stopnje to Poročilo ne zgolj povzelo v točki 3 razlogov izpodbijanega sklepa, temveč se je v točki 7 obrazložitve sklepa do njega tudi jasno opredelilo. Pri tem je izrecno zapisalo, da je upoštevalo tudi Poročilo z dne 20. 6. 2023, ki deloma vsebuje smiselno iste ugotovitve, kot jih podaja Komisija, pa vendarle ugotavlja razlike med tem Poročilom in mnenjem Komisije, kar še zlasti velja za področje vsebine blodenj. Komisija je namreč v nasprotju s Poročilom ugotovila, da storilec do produktivne psihopatološke simptomatike ne vzpostavlja kritičnosti, zato navedbe v Poročilu sodišča prve stopnje razumljivo niso prepričale. Poudariti je, da podpisnika poročila z dne 20. 6. 2023 psihiatra C. C. in Č. Č. v tem postopku nista bila pritegnjena kot sodna izvedenca, saj je bilo to delo zaupano zgolj Komisiji, zato pritožba tudi ne more prepričati z nadaljnjimi izvajanji, da bi bilo treba sodnega izvedenca soočiti s podpisnikoma omenjenega Poročila z dne 20. 6. 2023. Ob tem ne gre prezreti, da vsebuje Poročilo zgolj kratek povzetek, ki se nanaša na sodelovanje storilca pri terapevtskih aktivnostih, pri čemer je prav tako zabeleženo, da se storilec z uvedbo medikamentozne terapije ni strinjal in je ni prejemal. Nadaljnje navedbe iz omenjenega Poročila, češ da storilec produktivne simptomatike spontano ni iznašal ter da je do kaznivega dejanja izražal kritičen odnos, pa so v popolnem nasprotju z ugotovitvami sodnega izvedenca, kateremu je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo. Stališče prvostopenjskega sodišča je pravilno še zlasti glede na zadnjo vlogo storilca z dne 30. 9. 2023, ki jo je naslovil na sodišče in iz katere je več kot jasno razvidno, da ne izkazuje kritičnosti do storjenih kaznivih dejanj zoper konkretnega oškodovanca, temveč nasprotno poudarja, da je bilo kaznivo dejanje načrtovano in v naprej pripravljeno ter da mu je oškodovanec uničil življenje. Ob takšnih nedvoumnih navedbah storilca ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče prve stopnje s soočenjem med sodnim izvedencem in sestavljavcema Poročila z dne 20. 6. 2023 razčiščevalo nasprotja v njihovih navedbah. Izvedensko mnenje sodnega izvedenca B. B. v okviru Komisije za fakultetna izvedenska menja je namreč izčrpno in natančno strokovno utemeljeno z jasnimi odgovori na vprašanja sodišča, kar je sodišču prve stopnje predstavljalo utemeljeno podlago za sprejem odločitve, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa.

9. Sodišče prve stopnje je tako pravilno opravilo presojo izpolnitve zakonskih pogojev po 70.a členu KZ-1 in je na podlagi mnenja Komisije utemeljeno zaključilo, da je storilec še vedno nevaren za okolico in da je to nevarnost ponavljanja hudih kaznivih dejanj mogoče odpraviti le z obveznim psihiatričnim zdravljenjem v zavodu. Izpodbijani sklep sodišča prve stopnje je tako ob izpolnitvi vseh zakonskih pogojev pravilen in zakonit in ker pritožbeno sodišče pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo tudi nobenih kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo storilčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10. Odločitev o stroških postopka temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 507. člena, četrtim odstavkom 95. člena in prvim odstavkom 97. členom ZKP, pri čemer je pritožbeno sodišče iz istih razlogov kot že sodišče prve stopnje storilca oprostilo plačila sodne takse in hkrati odločilo, da potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.