Jedro

Tožena stranka se ne more uspešno sklicevati na paragraf 1500 ODZ, po katerem uživa varstvo tisti, ki pridobi stvar v zaupanju v zemljiško knjigo, preden je s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana. V konkretnem primeru tožena stranka ni pridobila sporne nepremičnine s pravnim poslom. Po lastnih navedbah so postale nepremičnine družbena lastnina v zapuščinskem postopku po pok. A.Š., ko so se dediči odpovedali dedovanju (čl.8 in 233 tedaj veljavnega Zakona o dedovanju). Pri takem položaju pa tožena stranka napram tožniku ni mogla pridobiti več pravic, kot bi jih imeli zapustnikovi dediči.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik lastnik parcel št. 1080 in 1081, vpisanih v vl.št. 100. Toženi stranki je naložilo, da izstavi tožniku za vknjižbo njegove lastninske pravice primerno listino. Pritožbo tožene stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga nepravilne uporabe določb materialnega prava in nepravilne ugotovitve procesnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in tožnikov tožbeni zahtevek zavrne. V obrazložitvi revizije navaja, da je sporna nepremičnina postala družbena lastnina v zapuščinskem postopku po lastniku ob volji njegovih dedičev. Gre za derivativen način pridobivanja stvarne pravice in toženi stranki gre varstvo po pravnem pravilu paragrafa 1500 ODZ. Sodba sodišča druge stopnje ni prepričljivo obrazložena. Pri tem je neutemeljeno kršeno načelo enakosti dokaznih sredstev. Pritožbeno sodišče se tudi ni izjasnilo o učinkih pravnih predpisov italijanske kraljevine na pridobitev stvarne pravice in tudi ne o dejstvu, da se na družbenem premoženju ne more pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Tožena stranka v reviziji ni določno pojasnila, katere določbe pravdnega postopka naj bi bile kršene z izpodbijano sodbo. Kolikor s svojimi revizijskimi navedbami o pomanjkljivostih v izpodbijani sodbi uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13.tč. 2.odst. 354.čl. ZPP, revizijsko sodišče ugotavlja, da takih kršitev izpodbijana sodba ne vsebuje. Sodba sodišča druge stopnje vsebuje razloge o vseh dejstvih, ki so bistvena za odločanje o pridobitvi lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Pomanjkanje razlogov o nemožnosti priposestvovanja družbene lastnine za razsojo zadeve ni odločilno, ker je prišlo do priposestvovanja preden sta parceli postali družbena lastnina. Revizijske navedbe o predpisih italijanske kraljevine so premalo določne, saj revident ne pojasni, kako bi lahko vplivali na priposestvovanje sporne nepremičnine. Z navedbami o nepravilnosti dokazne ocene ugovarja tožena stranka dejanskim ugotovitvam sodišč prve in druge stopnje. Teh navedb revizijsko sodišče pri odločanju ni upoštevalo, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3.odst. 385.čl. ZPP).

Tudi uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, je že tožnikov oče I.Č. (s katerim se je pok. Š. dogovoril za lastnino sporne nepremičnine potem, ko ni mogel vrniti posojila) preko 20 let užival te nepremičnine v dobri veri. Do priposestvovanja je prišlo pred letom 1962, ko sta bili sporni parceli vpisani kot družbena lastnina. Revizijsko sodišče nima pomislekov, da so v konkretnem primeru podani vsi potrebni pogoji za priposestvovanje, ki jih sedaj določa 28.čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, pred uveljavitvijo tega zakona pa so jih vsebovala prej veljavna pravna pravila civilnega prava, glede katerih je bilo dne 4.4.1960 sprejeto načelno mnenje razširjene občne seje Zveznega vrhovnega sodišča za celo področje FLRJ.

Tožena stranka se ne more uspešno sklicevati na paragraf 1500 ODZ, po katerem uživa varstvo tisti, ki pridobi stvar v zaupanju v zemljiško knjigo, preden je s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana. V konkretnem primeru tožena stranka ni pridobila sporne nepremičnine s pravnim poslom. Po lastnih navedbah so postale nepremičnine družbena lastnina v zapuščinskem postopku po pok. A.Š., ko so se dediči odpovedali dedovanju (čl.8 in 233 tedaj veljavnega Zakona o dedovanju). Pri takem položaju pa tožena stranka napram tožniku ni mogla pridobiti več pravic, kot bi jih imeli zapustnikovi dediči. Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).