Jedro

Strošek detektiva je potreben izvršilni strošek upnika šele v primeru, ko upnik na podlagi 148. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ ni mogel priti do dejanskega naslova dolžnika ali ko preko sodišča ni mogel pridobiti podatkov o dolžnikovi zaposlitvi, o dolžnikovih računih (4. člen ZIZ) in ko tudi z uporabo podatkov, pridobljenih s seznamom dolžnikovega premoženja iz 31. člena ZIZ, upnik ni bil poplačan, upnik pa dokaže, da je potem prav s pomočjo detektiva prišel do podatkov, potrebnih za uspešno opravo izvršbe, in da je detektiva tudi plačal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 28.3.2002, opr. št. I ..., dolžniku naložilo, da v 8 dneh poravna upnikovo terjatev (1. točka izreka), za izterjavo te terjatve dovolilo izvršbo s prodajo dolžnikovih premičnin (2. točka izreka) in upnikove izvršilne stroške odmerilo na 10.900,00 SIT (3. točka izreka).

Proti odmeri izvršilnih stroškov se je pritožil upnik. Meni, da mu sodišče prve stopnje neutemeljeno ni priznalo tudi priglašanega stroška za detektiva. Upnik je namreč odločitev o vložitvi izvršilnega predloga, v katerem je predlagal dovolitev izvršbe na dolžnikove premičnine in plačo, sprejel šele po prejemu detektivskega poročila, na podlagi katerega je prišel do podatka o dolžnikovem dolžniku, o dolžnikovem dejanskem naslovu in o njegovem premičnem premoženju. Prav preko pooblaščenih detektivskih agencij lahko upnik najhitreje pridobi zanesljive podatke o dolžniku. Angažiranje detektiva v sodnem in predsodnem postopku izterjave je v večini primerov najcenejše tudi za dolžnika, saj se okoli 30% vseh terjatev izterja neposredno pred uvedbo sodnega postopka. Tudi v primerih, ko detektiv ne pride do nekih novih podatkov o dolžniku in ko dolžnika ne uspe izterjati, je detektiv potreben, saj upnik prav na podlagi njegovih ugotovitev izbere izvršilno sredstvo, primerja uradne podatke o dolžniku z dejanskimi podatki, pridobi podatke o zmožnosti plačila, izve za dolžnikove morebitne ugovore in smotrnost uvedbe sodnega postopka. Z uporabo detektivskih storitev se sodni postopek za upnika poceni in pospeši, za sodišče pa poenostavi. Zaradi velikega števila uporabnikov mobilne telefonije in v posledici tega zaradi velikega odstotka neplačnikov, se je upnik primoran poslužiti vseh možnih poti, ki bi zmanjšale oziroma vsaj pospešile sodne postopke.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da upnik ni dokazal, da bi mu zaradi konkretnega izvršilnega postopka nastali stroški detektiva, saj niti izvršilnemu predlogu niti pritožbi ni priložil potrdila o plačilu detektivskih storitev oziroma drugega ustreznega dokaza. Kar zadeva vprašanje potrebnosti stroška detektiva za konkretno izvršbo, pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da iz povratnice v spisu izhaja, da je dolžnik sklep o izvršbi prejel na drugem naslovu (Podbočje 64, Podbočje), kot ga je v izvršilnem predlogu navedel upnik, pa tudi, da upnik v izvršilnem predlogu ni opredeljeno navedel, katere premičnine naj se zarubijo v dolžnikovem stanovanju, pa tudi kje ima dolžnik gospodarsko poslopje ali poslovni lokal, kot bi izhajalo iz izvršilnega predloga, če že trdi, da je prav s pomočjo detektiva ugotovil, da ima dolžnik rubljive premičnine. Že navedeno bi kazalo na nepotrebnost stroška detektiva v konkretnem primeru, če bi bil ta dejansko angažiran s strani upnika. Poleg tega pa bi bilo po mnenju sodišča druge stopnje o potrebnosti stroška za detektiva možno govoriti šele v primeru, če upnik tudi na podlagi 148. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ ne bi mogel priti do dejanskega naslova dolžnika ali ko preko sodišča ne bi mogel pridobiti podatkov o dolžnikovi zaposlitvi, o dolžnikovih računih (4. člen ZIZ) in ko tudi na podlagi podatkov, pridobljenih s seznamom dolžnikovega premoženja po 31. členu ZIZ, ne bi mogel biti poplačan. Šele ko bi bile neuspešno uporabljene vse opisane zakonske možnosti za pridobitev podatkov, potrebnih za uspešno izvršbo, in če bi upnik dokazal, da je potem prav s pomočjo detektiva prišel do za konkretno izvršbo relevantnih podatkov in da je detektiva tudi plačal, bi bil upnik upravičen do povrnitve stroškov detektiva (5. odstavek 38. člena ZIZ).

Na podlagi navedenega gre torej zaključiti, da strošek detektiva v konkretnem primeru ni bil potreben izvršilni strošek, temveč so ti stroški, če so že nastali, upniku nastali kot posledica njegove poslovne odločitve. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo pravilno, ko upniku tega stroška ni priznalo, zato je sodišče druge stopnje njegov sklep v izpodbijanem delu potrdilo, upnikovo pritožbo pa zavrnilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).