Jedro

Nepravilno odrejen prisilni privod sam po sebi še ne pomeni nedopustnega ravnanja v smislu kaznivega dejanja iz prvega odstavka 257. člena KZ-1, niti kakšnega drugega uradno pregonljivega kaznivega dejanja. Vse to pravilno navaja sodišče prve stopnje v razlogih napadenega sklepa.

Izrek

I. Pritožba oškodovanca kot tožilca A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanec kot tožilec je dolžan plačati sodno takso v višini 30,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z napadenim sklepom je sodišče prve stopnje obtožni predlog oškodovanca kot tožilca A. A., z dne 6. 8. 2019, zoper obdolženega B. B. zaradi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) iz razloga iz 4. točke prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s členom 237 ZKP, zavrglo.

2. Zoper tak sklep se je pritožil oškodovanec kot tožilec smiselno zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi kršitve Ustave Republike Slovenije. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeni sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Na pritožbo oškodovanca kot tožilca je podal odgovor obdolženi B. B., v katerem pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo oškodovanca kot tožilca kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje iz napadenega sklepa, ki je po opravljenem formalnem in materialnem preizkusu obtožnega predloga ugotovilo, da je podan razlog iz 4. točke prvega odstavka 277. člena ZKP, in sicer, da ni zadosti dokazov, da bi bil obdolženec utemeljeno osumljen očitanega mu kaznivega dejanja. Materialni preizkus obtožnega predloga je sodišče prve stopnje opravilo na podlagi dejstev in podatkov, ki jih je oškodovanec kot tožilec navedel v opisu kaznivega dejanja, kakor tudi na podlagi drugih podatkov spisa. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1 stori uradna oseba ali javni uslužbenec, ki izrabi svoj položaj ali prestopi meje uradnih pravic ali ne opravi uradne dolžnosti in s tem sebi ali komu drugemu pridobi kakšno nepremoženjsko korist ali komu prizadene škodo. Navedeno kaznivo dejanje se lahko stori z direktnim ali eventualnim naklepom. Prav pri preizkusu subjektivnega elementa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da v obravnavani zadevi v spisu ni nobenega dokaza, ki bi utemeljeval sum, da je obdolženi pri odreditvi prisilnega privoda zavestno kršil zakon z namenom škodovati zdravju oškodovanca kot tožilca oziroma, da bi zato, da bi dosegel zatrjevano posledico, zlorabil svoj uradni položaj ali prestopil meje uradnih pravic ali ne opravil svoje uradne dolžnosti. Nepravilno odrejen prisilni privod sam po sebi še ne pomeni nedopustnega ravnanja v smislu kaznivega dejanja iz prvega odstavka 257. člena KZ-1, niti kakšnega drugega uradno pregonljivega kaznivega dejanja. Vse to pravilno navaja sodišče prve stopnje v razlogih napadenega sklepa.

6. S temi razlogi pa v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, ki prav tako zaključuje, da sama odredba za prisilni privod oškodovanca kot tožilca, ki jo je obdolženi odredil v kazenski zadevi I K 28711/2017, ki se vodi zoper obdolženega C. C. zaradi kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1, ne potrjuje utemeljenega suma, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje z namenom, da oškodovancu kot tožilcu prizadene škodo, kot mu to oškodovanec kot tožilec očita v obtožnem predlogu.

7. Pritožba oškodovanca kot tožilca, ki se sklicuje na dopolnitev obtožnega predloga, iz katere izhaja, da iz poročila o pregledu poslovanja obdolženega izhaja, da je bil prisilni privod odrejen brez pravne podlage, ne more omajati odločitve sodišča prve stopnje, saj je ta navedba vsebovana tudi v izreku obtožnega predloga, ne more biti uspešna. Navedena ugotovitev namreč ne dokazuje naklepnega ravnanja obdolženega, niti v smeri direktnega, niti v smeri eventualnega naklepa, saj to ovrže pravilen materialni preizkus obtožnega predloga, ki ga je opravilo sodišče prve stopnje in ki je rezultiral k zavrženju obtožnega predloga.

8. Uspešen pa ne more biti oškodovanec kot tožilec ko navaja, da bi se okoliščine subjektivnega elementa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja lahko ugotavljale le na glavni obravnavi ter s tem uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/II ZKP. Za razpis glavne obravnave morajo biti namreč izpolnjeni vsi pogoji, kar pa v obravnavani zadevi niso, kar je pokazal materialni preizkus obtožnega predloga. Zato trditev pritožbe, da je neoprava glavne obravnave vplivala na pravilnost in zakonitost napadenega sklepa, ni utemeljena. Nadaljnje navedbe oškodovanca kot tožilca, da je napadeni sklep sodišče prve stopnje sprejelo zato, ker je obdolženi sodnik, zaradi česar gre za pristransko odločitev sodišča, niso utemeljene. Takšne navedbe pritožnika namreč ovržejo tehtni in prepričljivi razlogi napadenega sklepa, kakor tudi njegove navedbe o kršitvi ustavne pravice do poštenega sojenja.

9. Ker je po oceni pritožbenega sodišča napadeni sklep pravilen in zakonit, pritožbene navedbe oškodovanca kot tožilca pa niti v preostalem ne navajajo nič takšnega, kar bi lahko omajalo odločitev sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče o pritožbi oškodovanca kot tožilca odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

10. Izrek o plačilu sodne takse temelji na določilu členov 95/I v zvezi z 98/I ZKP, višina sodne takse pa je odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Taksni tarifi.