Jedro

Trditev, da bo tožnik zaradi ugoditve njegovemu zahtevku, neupravičeno obogaten, po svoji vsebini ne more predstavljati pobotnega ugovora, saj ne implicira nikakršne toženčeve zapadle terjatve proti tožniku. Gre torej izključno za toženčevo nasprotovanje tožnikovemu zahtevku in ne za ugovor pobotanja, o katerem bi moralo sodišče odločati v izreku sodbe.

Izrek

Revizija zoper odločitev o stroških se zavrže, v preostalem pa zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je najprej razveljavilo sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani In 99/195 z dne 29.6.1999 in In 99/2733 z dne 14.4.1999 tudi v 1. in 3. točki izreka in s sodbo zavezalo oba toženca, da nerazdelno plačata tožniku 5.000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.3.1999 do plačila, potem pa je izdalo še dopolnilno sodbo, s katero je zavrnilo nasprotno tožbo, da je tožnik dolžan vrniti menico tožencu.

2. Pritožbeno sodišče je s sodbo zavrnilo pritožbi tožencev proti navedenim odločbam prvostopenjskega sodišča. 3. Toženca sta vložila revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča in v njej uveljavljala številne procesne kršitve in zmotno uporabo materialnega prava. Revidenta poudarjata, da pritožbeno sodišče ni "vsebinsko" odgovorilo na vse pritožbene očitke v zvezi s prvostopenjsko dopolnilno sodbo. Pritožnik je pritožbo proti dopolnilni sodbi, ki se nanaša na zavrnitev nasprotnega zahtevka prvega toženca, utemeljeval s procesnimi pomanjkljivostmi. Zatrjeval je, da dopolnilna sodba nima vseh razlogov, saj se le pavšalno sklicuje na sodbo, tam zapisanih razlogov pa niti ne povzema. Večino drugostopenjske odločbe predstavlja šest in pol strani povzemanja pritožbenih navedb, zavrnitev pritožbe pa je obrazložena le na dobrih treh straneh. Sodišče ni obrazložilo, zakaj ni izvajalo dokazov "v korist nasprotnega zahtevka J. C.". Stališče pritožbenega sodišča, da glavna in dopolnilna sodba tvorita celoto, bi bilo sprejemljivo le, če bi bila dopolnilna sodba popolna. Pritožbeno sodišče se tudi ni dovolj izreklo o usodi pobotnega ugovora, ker "prvostopenjska sodba nima tročlenega izreka, saj gre za uveljavljen procesni pobot". Sodišče druge stopnje je zapisalo, da se sodišču ni treba podrobneje "izjasnjevati" o pobotnem ugovoru zato, ker je odločilo o nasprotnem zahtevku. Nasprotni zahtevek se nanaša na vrnitev menice, pobotni ugovor pa na denarni znesek, enak vtoževanemu, na pravni podlagi neupravičene obogatitve. Zato ne gre za enaka zahtevka in ne pomeni, da neuspeh nasprotne tožbe pomeni tudi neuspeh pobotnega ugovora. Pritožbeno sodišče naj bi tudi napačno ocenilo pritožbene trditve o nejasnosti v izpovedbah strank in prič, ko se postavi na stališče, da gre za pritožbeno kritiko, ki ostaja na pavšalni ravni. Toženca sta ves čas trdila, da kritnega pravnega posla sploh ni bilo. Izkazalo se je, kot izhaja tudi iz prvostopenjske sodbe, da napak volje ni bilo, "vendar pa so bile okoliščine izdaje menice in neobstoj kritnega razmerja tiste, ki kažejo na strožjo obliko neveljavnosti pravnega posla". V drugostopenjski sodbi je zapisano, da "nasprotni toženec" gradi svoj zahtevek na prikrajšanju oziroma zmanjšanju njegovega premoženja. Temu ni tako, ker se nasprotni zahtevek nanaša na vračilo menice, "ker ni bilo podlage, da bi bila izdana". Vendar pa je pobotni ugovor "sitega" (sic) toženca temeljil na prikrajšanju za primer, če bi tožnik uspel doseči s sodbo plačilo na podlagi menice. V takšnem primeru bi bil neopravičeno obogaten, saj bi prejel plačilo brez pravne podlage. Revidenta izpodbijata tudi odločitev sodišča o pravdnih stroških.

4. Revizija je bila poslana Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožniku, ta pa nanjo ni odgovoril. Revizija ni dovoljena, kolikor se nanaša na pravdne stroške, v preostalem pa ni utemeljena.

5. Odločba o stroških ima naravo sklepa, ki pa ni tak, da bi bil z njim postopek pravnomočno končan. Zato z revizijo ni dovoljeno izpodbijani stroškovne odločbe nižjega sodišča(1).

6. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno ugodilo zahtevku tožnika proti tožencu, kot izdajatelju lastne menice in toženki kot avalistki potem, ko je toženec neuspešno uveljavljal napake volje v zvezi z zatrjevanim temeljnim razmerjem. S tem, da napak volje ni bilo, soglašata tudi revidenta (7. stran revizije). Revidenta nista postavila trditev, da so morda podane relevantne kršitve določb pravdnega postopka v zvezi z odločanjem o tožnikovem zahtevku proti obema tožencema. Edine trditve v tej smeri so podane v zvezi z dokazno oceno sodišč, takšnih trditev pa zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP v revizijskem postopku ni mogoče upoštevati.

7. V reviziji konkretizirane procesne kršitve se nanašajo na odločanje o nasprotni tožbi (dopolnilna sodba) in "pobotnem ugovoru". Za oceno zatrjevanih procesnih kršitev ni brez pomena, da sta tako nasprotna tožba kot "pobotni ugovor" v konkretnem primeru popolna pravna nesmisla, ki sta lahko namenjena le zavlačevanju postopka. Zahtevek po nasprotni tožbi temelji na trditvi, da je tožnik dolžan vrniti tožencu menico, ker ni bilo podlage za njeno izdajo. Takšnemu zahtevku v nobenem primeru ni mogoče ugoditi, če je bilo ugodeno zahtevku glede menične terjatve. Zato je tudi prvostopenjsko sodišče dovolj obrazložilo dopolnilno sodbo, ko se je sklicevalo na odločitev o tožnikovem zahtevku v sodbi, iz istega razloga pa so zadostni tudi razlogi pritožbenega sodišča v drugostopenjski sodbi. Trditev, da bo tožnik zaradi ugoditve njegovemu zahtevku, neupravičeno obogaten, po svoji vsebini ne more predstavljati pobotnega ugovora, saj ne implicira nikakršne toženčeve zapadle terjatve proti tožniku. Gre torej izključno za toženčevo nasprotovanje tožnikovemu zahtevku in ne za ugovor pobotanja, o katerem bi moralo sodišče odločati v izreku sodbe(2).

8. Vrhovno sodišče je delno zavrglo revizijo na podlagi 377. člena, delno pa jo je zavrnilo na podlagi 378. člena ZPP. Odločitev o reviziji implicira zavrnitev predloga za povrnitev revizijskih stroškov(3).

Op. št. (1): Primerjaj prvi odstavek 384. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Op. št. (2): Primerjaj tretji odstavek 324. člena ZPP.

Op. št. (3): Primerjaj prvi odstavek 154. člena ZPP.