Jedro

Izvršilni naslov v izpodbijanem sklepu predstavlja izvršljiva odločba o odmeri davka na dediščine in darila št. DT 4222-13268/2017-9 z dne 26. 6. 2019, z datumom izvršljivosti 15. 8. 2019.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) zoper tožnika začela davčno izvršbo dolžnega zneska obveznosti, ki na dan izdaje sklepa znaša: glavnica 931,51 EUR, zamudne obresti 1,46 EUR in stroški 942,97 EUR, skupaj 942,97 EUR (točka 1 izreka). Davčna izvršba se opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožnik pri banki A., d. d., ki opravi rubež do višine dolga, pri čemer upošteva izvzetja iz 159. člena in omejitve izvršbe iz 160. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki na dan prejema sklepa zarubi tožnikova sredstva do višine dolga z obračunanimi zamudnimi obrestmi in jih prenese na podračun, kot je naveden ter od označenih glavnic v tabeli obračuna in plača nadaljnje zamudne obresti za obdobje od 24. 11. 2020 do dneva plačila (točke 2, 3 in 4 izreka). Banki se prepoveduje izplačati denarna sredstva tožniku, slednjemu pa razpolagati z njimi, dokler ne bo poravnan celotni dolg, pri čemer vse stroške izvršbe plača dolžnik, pritožba pa ne zadrži začete davčne izvršbe (točke 5, 6 in 7 izreka). Iz obrazložitve sledi, da tožnik ni poravnal obveznosti, kot so navedene, kar izhaja iz knjigovodske evidence davčnega organa. Davčni organ navaja določbe 143. člena, 96. člena, drugega odstavka 166. člena, 160. člena, prvega odstavka 94. člena, tretjega odstavka 93. člena, 168. člena, prvega odstavka 170. člena in prvega odstavka 152. člena ZDavP-2, ki jih citira.

2. Z odločbo DT-499-29-90/2021 z dne 16. 4. 2021 je Ministrstvo za finance Republike Slovenije (v nadaljevanju toženka) po pritožbi tožnika spremenilo 4. točko izpodbijanega sklepa, tako da za obveznosti pod zap. št. 2 in 3 tabele izvršilni naslov pravilno glasi “Odločba o odmeri davka na dediščine in darila št. DT 4222-13268/2017-9 z dne 26. 6. 2019“, za kar pojasni razloge in zavrne pritožbo tožnika. Toženka navaja, da je bil tožniku z navedeno odločbo odmerjen davek na dediščino v znesku 2.846,33 EUR na prehodni podračun Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju MOL) in v znesku 322,95 EUR na prehodni podračun Občine Logatec in da je bila odločba tožniku vročena s fikcijo vročitve po 87. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) dne 13. 7. 2019. Navaja tretji odstavek 93. člena ZDavP-2, po katerem med drugim velja, da se davek in pripadajoče dajatve plačajo po vrstnem redu: stroški pobiranja, obresti, davek, denarne kazni in globe in stroški tega postopka ter da je bilo od izdaje odločbe 26. 6. 2019 do dne izdaje izpodbijanega sklepa zabeleženo v knjigovodski evidenci 10 plačil, kot jih navaja po datumih in zneskih in obveznostih, po kontih, kot so se poravnavale (strani 3 in 4 obrazložitve) in da sta obveznosti iz naslova davka na dediščine in darila z datumom zapadlosti 14. 8. 2019 v znesku 78,95 EUR - MOL in 14,78 EUR - Občina Logatec, ki se izterjujeta z izpodbijanim sklepom, tudi po tožnikovih plačilih z dne 7. 11. 2019, 28. 11. 2019, 3. 1. 2020, 26. 5. 2020, 24. 8. 2020 in 18. 11. 2020 ostali neporavnani, kar pomeni, da je postopek davčne izvršbe upravičen in da se tožnika ne terja več, kot je dejansko dolžan in kot to izhaja iz davčnih evidenc.

3. Tožnik je vložil tožbo zoper 1. točko odločbe toženke v povezavi z izpodbijanim sklepom. Med drugim navaja, da je Finančna uprava Republike Slovenije z odločbo DT 4222-13268/2017-9 z dne 26. 6. 2019 odredila tožniku, da je dolžan plačati MOL znesek 2.846,33 EUR iz naslova davka na dediščino. Tožnik je iz previdnosti nakazal na podračun MOL znesek 2.100,00 EUR in vložil ugovor, ker iz sklepa o dedovanju, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Ljubljani III D 2656/2016 z dne 5. 6. 2017 ni bil razviden izvršilni naslov. Toženka je ne glede na nakazilo sprejela še odločbo z dne 3. 10. 2019, s katero je davčni organ zavrnil odpis davčnega dolga v drugi izvršilni zadevi za isti dolg. Davčni organ ni upošteval tožnikovih dokazov in navedb in je izdajal v povezavi z drugostopenjskim organom v isti stvari več sklepov in odločb, s katerimi je tožniku odrekal pravico do pravnega varstva v vseh postopkovnih fazah, s čimer je kršil procesno pravo po ZUP in materialna določila lastnih predpisov in podzakonskih aktov ter omogočil obogatitev MOL. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločitev odpravi in razveljavi (pravilno odpravi - opomba sodišča), toženki pa naloži plačilo stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Na podlagi prve in tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zadevi odloča sodnica posameznica na podlagi sklepa tega sodišča I U 792/2021-10 z dne 21. 2. 2023. 6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče se z razlogi davčnega organa in toženke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja:

8. V obravnavanem primeru je med strankama sporno, ali je davčni organ v predmetni zadevi pravilno in zakonito izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva za plačilo glavnice v znesku 931,51 EUR, stroškov izdaje izpodbijanega sklepa v znesku 10,00 EUR in zamudnih obresti v znesku 1,46 EUR oziroma ali je izpodbijana odločitev izdana na podlagi pravilnega izvršilnega naslova.

9. Na podlagi 143. člena ZDavP-2 začne davčni organ davčno izvršbo, če davek ni plačan v rokih, predpisanih z zakonom (prvi odstavek). Davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi (drugi odstavek). Davčna izvršba se izvede na podlagi izvršilnega naslova (prvi odstavek 145. člena ZDavP-2) Na podlagi 151. člena ZDavP-2 mora sklep o davčni izvršbi vsebovati: osebno ime in naslov oziroma firmo in sedež dolžnika; davčno številko dolžnika; izvršilni naslov z navedbo, kdaj je nastopila izvršljivost; znesek davka m pripadajoče obresti; sredstvo in predmet davčne izvršbe; stroške davčne izvršbe; osebno ime oziroma firmo in naslov oziroma sedež delodajalca oziroma izplačevalca dohodkov, izvajalca plačilnega prometa v primeru, da so sredstva davčne izvršbe denarna sredstva dolžnika in dolžnikovega dolžnika v primeru drugih terjatev dolžnika. V skladu s prvim odstavkom 146. člena ZDavP-2 je izvršilni naslov, če davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti. Po presoji sodišča izpodbijam sklep vsebuje vse obvezne sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2. Med strankama tudi ni sporno, da tožnik celotnega dolgovanega zneska ni poravnal, toženka pa je obrazložila višino terjanih obveznosti glede na tožnikova plačila, kar tožnik tudi ne osporava.

10. Izvršilni naslov v izpodbijanem sklepu predstavlja izvršljiva odločba o odmeri davka na dediščine in darila št. DT 4222-13268/2017-9 z dne 26. 6. 20191, z datumom izvršljivosti 15. 8. 2019, kar v zadevi tudi ni sporno, in kar pravilno pojasni toženka v svoji obrazložitvi, zato je na podlagi 251. člena ZUP po uradni dolžnosti v tem delu (popravila) spremenila 4. točko izreka izpodbijanega sklepa.

11. Tožnikovi ugovori, ki se nanašajo na odločitev davčnega organa, s katero mu ni odobril odlog davčnega dolga, niso predmet izpodbijane odločitve, zato se sodišče o tem ne izreka. Navedbe tožbe, da so v postopku kršena pravila postopka pa niso konkretizirane, zato jih sodišče ne more preizkusiti ter jih kot pavšalne zavrača. Tožnik tudi na pojasni kateri materialni predpisi in podzakonskih akti niso pravilno uporabljeni in v čem je omogočena obogatitev MOL, zato se sodišče glede tega ne opredeljuje.

12. Tudi ne držijo tožbeni očitki, da tožniku nima nikakršnega pravnega sredstva, ker je v odločbi toženke navedeno, da je mogoče sprožiti upravni spor le zoper prvostopenjsko odločbo, saj je pravni pouk toženke skladen z določbami ZUS-1 (člen 2)2. 13. Po povedanem je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, dejansko stanje je pravilno ugotovljeno in materialno pravo pravilno uporabljeno, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker relevantno dejansko stanje, ki je podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, med tožnikom in toženko ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), tožnik drugih dokaznih predlogov nima.

1 Davčni organ v izpodbijanem sklepu navaja odločbo o odmeri davka na dediščine in darila št. DT 4222-13268/2017 z dne 26. 6. 2019. 2 Ki določa, da se v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (prvi odstavek). Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek). Dokončni upravni akt je tisti akt, zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja (tretji odstavek).