Jedro

Tisti, ki uveljavljajo odškodnino in prepoved bodočih posegov v nepremičnino mora dokazati lastninsko pravico na nepremičnini, kjer naj bi bilo storjeno škodno dejanje in kjer zahteva prepoved bodočih posegov.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek s katerim je tožnica zahtevala plačilo 72.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.11.1991 dalje do plačila in zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da se tožencu prepove sečnja na parc. št. 2005/105 k.o. V.G. V posledici take odločitve je tožnici naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožencu v znesku 2.966,00 SIT.

Zoper tako sodbo se pritožuje tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v ponovno odločanje. V pritožbi tožnica navaja, da je prišlo pri pisanju tožbe do pomote, saj tožnica ni lastnica parcele št. 2005/405, pač pa 2005/105 in je zaradi tega tožbeni zahtevek napačno postavljen. Meja med parcelama 2005/105 in 2005/108 je označena z mejniki, nikakor pa ne predstavljajo meje neke oznake z barvo na drevesih, ki jih je delal toženec sam. Tudi zakaj se zdi izpovedba toženca prepričljivejša od izpovedbe tožnika sodišče v izpodbijani sodbi ni pojasnilo. Ni znano kako je "izkustveno" sodišče ugotovilo, da so bila drevesa prebarvana že pred mnogimi leti, sicer pa to še ne pomeni, da predstavljajo kakršnokoli mejo. Če kdorkoli v svojem gozdu vidi neka znamenja na drevesu, to še ne pomeni, da mu je jasno, da naj bi ta znamenja predstavljala mejo. Prvostopno sodišče bi moralo v ponovljenem postopku raziskati na čigavi zemlji so dejansko bila sporna drevesa, nikakor pa se tega ne da enostavno sklepati iz znamenj, ki jih je na drevesa narisal toženec. Ne drži tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi pooblaščenec tožeče stranke kot mejna znamenja na ogledu ob priliki ogleda kazal na z redčo barvo označene bukve, saj mu ni znano, da naj bi to predstavljalo mejo.

Pritožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru tožnica zahteva plačilo odškodnine za posekan les na parceli 2005/105 k.o. V. G. in prepoved bodočih posegov v navedeni parceli. Med strankama, ki sta mejaša (toženec je lastnik sosednje parcele 2005/108 k.o. V. G.) je spor glede meje, medtem, ko tožnica trdi, da poteka meja za tistim mestom, kjer je toženec sekal, toženec trdi obratno. Pogoj za tako varstvo kot ga zahteva tožnica pa je, da dokaže lastninsko pravico na nepremičnini, kjer je bil opravljen posek in kjer zahteva prepoved bodočih posegov. Dokazno breme glede lastninske pravice je torej na tožnici, tožnica pa ni v postopku pred sodiščem prve stopnje dokazala lastninsko pravico na spornem zemljišču, niti v pritožbi ne predlaga nobenih dokazov s katerimi bi dokazovala lastninsko pravico na področju na katerem je sekal toženec ter je sodišče prve sstopnje pravilno odločilo, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek. V izvedbi predlaganih dokazov - ogledu na kraju samem je sodišče prve stopnje imelo dovolj podlage za zaključke kot jih je sprejelo, to je, da tožnica ni uspela dokazati lastninske pravice in se pritožbeno sodišče v celoti strinja z dokazno oceno kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Tožnica v pritožbi ne predlaga nobenih dokazov in kolikor graja ugotovitve sodišča prve stopnje zakaj je verjelo tožencu, izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v katero pritožbeno sodišče ne dvomi. Zmotno pa je stališče tožnice v pritožbi, da bi moralo sodišče po uradni dolžnosti ugotavljati kje so rastle sporne bukve, ko pa je dokazno breme v konkretnem primeru, kot povedano že uvodoma, na tožnici. Glede ostalih dreves (6 bukev) pa je odločitev sodišča prve stopnje pravilna že iz razlogov, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sploh ne rastejo v spornem območju parcel 2005/105 in 2005/108 k.o. V. G., tožnik pa še v tožbi zatrjuje, da vsa posekana drevesa rastejo na parceli 2005/105. Ali je prišlo pri pisanju tožbe do napake, ko se navaja, da je tožnica lastnica parcele 2005/405 za odločanje v tej zadevi ni bistveno, ko pa je v nadaljevanju postopka sodišče to napako odpravilo.

Ker tako ni podan noben od uveljavljenih pritožbenih razlogov, niti sodišče prve stopnje bistveno kršilo določil postopka iz člen 354/2 ZPP, na kar pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (člen 365/2 ZPP), je bilo pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (člen 368 ZPP).