Jedro

Obnovi se lahko le upravni postopek, ki je končan z odločbo. Potrdilo o dovolitvi priglašenih del, izdano na podlagi določbe 62. čl. ZUN (10.5.1990), ni upravna odločba, zato postopka, ki je bil končan z izdajo takšnega potrdila, ni mogoče obnoviti. Predlog za obnovo takšnega postopka se zavrže.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo pravne prednice tožeče stranke, zoper sklep komiteja za urbanizem, gradbene, komunalne in stanovanjske zadeve občine z dne 18.9.1990. Z navedenim sklepom je organ prve stopnje zavrgel tožničin predlog za obnovo postopka, v katerem je bilo dne 10.5.1990 investitorju izdano potrdilo o priglasitvi gradbenih del za gradnjo garaže za osebni avtomobil in obnovo obstoječega mejnega zidu na parc.št. 1658/1. Tožnica je lastnica sosednega zemljišča in na njem stoječe stanovanjske zgradbe. Organ prve stopnje je oprl svojo odločitev na določbo 2. odstavka 256. člena zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - p.b. - ZUP). Utemeljuje, da se obnova postopka lahko zahteva le, če je bil postopek končan z odločbo. V tem primeru pa je bilo izdano potrdilo o priglašenih delih. To pa ni odločba, zato tudi obnova ni dopustna in je bilo treba tožničin predlog zavreči. Pravna prednica tožnice je v pritožbi navedla, da ni bilo podlage za to, da je organ prve stopnje njeno vlogo zavrgel. V vsakem primeru bi jo moral vsaj meritorno obravnavati. Vloga je pravočasna in dovoljena, saj z njo varuje svoje pravne koristi. Priglasitev je izdana za zidano garažo, kar ne more biti začasen objekt, kakršen se lahko postavi skladno z določbo 51. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Za gradnjo, na katero se nanaša potrdilo, bi bilo potrebno lokacijsko dovoljenje.

Tožena stranka je v izpodbijani odločbi ponovila stališče organa prve stopnje, da potrdilo, ki je bilo izdano na podlagi 62. člena tedaj veljavnega zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, ni upravna odločba. Zato tudi ni mogoče zahtevati obnove postopka, ki se je končal na tak način. Po določbi 249. člena zakona o splošnem upravnem postopku se namreč lahko obnovi le postopek, končan z odločbo. Pojasnjuje še, da pritožnica kot podlago za izdajo odločbe prve stopnje napačno navaja 234. člen zakona o splošnem upravnem postopku. Ta določba ni bila podlaga za izdajo odločbe.

Proti takšni odločitvi je tožeča stranka sprožila upravni spor. V tožbi ponavlja pritožbene navedbe. Navaja še, da je njena hiša, ki stoji na sosednem zemljišču, zgodovinsko zaščitena. Ravno tako zid, ki ga bo po postavitvi garaže, zamakala meteorna voda. Sporna garaža (ki je že zgrajena), je od zidu oddaljena le 70 cm. Tožnica ima položaj stranskega udeleženca, o čemer obstaja za podobne primere obsežna sodna praksa. Po vsebini ne gre za primer, ko bi zadoščala priglasitev, ampak bi bilo treba zahtevati lokacijsko dovoljenje. Gre za stalen in ne začasen objekt, ki poleg tega ovira varovanje kulturne dediščine. Zato je tožnica upravičena zahtevati obnovo postopka. Tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo razveljavi.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila. Vztraja pri svoji odločitvi in se sklicuje na razloge, ki jih je navedla že v obrazložitvi.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 249. člena (ZUP) se lahko obnovi upravni postopek, ki je končan z odločbo. V primerih priglasitve del po 51. členu zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 29/90 - ZUN), je v času izdaje izpodbijanega potrdila veljavno besedilo 62. člena navedenega zakona predvidevalo možnost gradnje na podlagi potrdila, ki ga po priglasitvi investitorja izda za urejanje prostora pristojni upravni organ. Ta zakonita določba je podlaga za izdajo navedenega potrdila. Potrdilo pa ni upravna odločba, razen če ima (ne glede na naziv) njegova vsebina elemente upravne odločbe. Sporno potrdilo pa nima sestavnih delov, ki jih za upravno odločbo predpisuje 3. odstavek 206. člena ZUP. Tudi po neformal(istič)nem kriteriju navedenega potrdila ni mogoče šteti za upravno odločbo, saj ne vsebuje pogojev za lokacijo objekta.

Glede na to, da upravni postopek po investitorjevi priglasitvi del, v skladu s tedaj veljavnimi predpisi ni bil končan z upravno odločbo, ampak s potrdilom, takšnega postopka ni mogoče obnoviti. Zato je organ prve stopnje vlogo tožničine pravne prednice za obnovo postopka pravilno zavrgel. Podlaga za takšen sklep je določba 2. odstavka 125. člena ZUP. Ta določa, da pristojni organ, ki iz vložene strankine zahteve vidi, da po veljavnih predpisih ni podlage za uvedbo postopka, izda o tem sklep.

Glede na navedeno je tožena stranka ravnala pravilno, ko je zavrnila pritožbo zoper takšen sklep. Zato je sodišče tožbo zoper takšno odločitev zavrnilo.

Sodišče je odločilo z uporabo določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. To določbo in določbe drugih zveznih predpisov je uporabilo kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91 - I).