Jedro

Označevanje tožnikovega delovnega mesta direktor prodaje kot Sales Manager (vodja prodaje) objektivno gledano samo po sebi ne more pomeniti nedopustnega ravnanja tožene stranke.

Institut začasne nezmožnosti zagotavljanja dela iz poslovnega razloga (čakanja na delo doma) delodajalec lahko zakonito uporabi v primeru izpolnitve pogojev iz 138. člena ZDR-1. Ker predstavlja izključitev delavca iz delovnega okolja eno od možnih oblik trpinčenja na delovnem mestu, lahko delavec utemeljeno v odškodninskem sporu po tej pravi podlagi zatrjuje tudi neobstoj utemeljenih razlogov za napotitev na čakanje na delo doma. Zato bi sodišče prve stopnje v konkretnem sporu moralo presojati tožnikove očitke, ki se nanašajo na neutemeljeno napotitev na čakanje na delo doma

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 10.000,00 EUR zaradi trpinčenja in šikaniranja na delovnem mestu skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 694,34 EUR, po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo celotne stroške postopka, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da nespoštovanje poimenovanja delovnega mesta v pogodbi o zaposlitvi ni nedovoljeno ravnanje. Uporaba izrazov direktor prodaje, direktor marketinga, direktor financ ipd. je v Sloveniji običajna in ustreza angleškim izrazom Sales Director, Marketing Director, Finance Direktor ipd. Očitek toženi stranki pa ni bil samo v neustreznem poimenovanju njegovega delovnega mesta, ampak v zmanjševanju in omejevanju tožnikovih pristojnosti, ki so se začele z zaposlitvijo A.A. v vodstvo oddelka prodaje in končale z odvzemom tožnikove nadrejenosti v oddelku prodaje z novim organigramom z dne 26. oziroma 27. 1. 2014. Do tega očitka se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Kontradiktorna je izpoved direktorja tožene stranke v prvotnem in ponovljenem postopku, da je tožniku izdal odredbo o čakanju na delo doma, ker so drugi zaposleni prevzeli njegovo delo. To iz trditvene podlage tožene stranke ne izhaja. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da sta bili tožniku izdani dve odredbi (7. 4. 2014 in 5. 5. 2014), pri čemer utemeljenih razlogov ni bilo, kar pomeni zlorabo instituta. Sodišče prve stopnje je tudi to spregledalo. Pri internem testiranju na Češkem ni šlo za "team building", ampak za testiranje osebnosti udeležencev, kar je tožnik dokazoval s predložitvijo listin o ustvarjanju napetosti "out of comfort", z izjavo organizatorja in svojim zaslišanjem. Ker je šlo za testiranje, je logično, da ima negativen rezultat enako posledico kot neudeležba. Direktor je izpovedal, da so bile te vaje namenjene temu, da se ugotovi, kako ljudje delujejo v skupini, kar pomeni, da so ocenjevali osebnostne lastnosti. Napačen je zaključek sodišča, da za trpinčenje ne more iti, ker gre za skupinski dogodek. Nedoslednosti v tožnikovi izpovedi ni bilo, ampak so bile v direktorjevi. Nerazumljiv je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni substanciral razlogov, zakaj se je moral opravičevati svojemu osebnemu zdravniku. Tožnik je pogodbenega partnerja izrecno prosil, naj ne kontaktira njegovega osebnega zdravnika. Direktor tožene stranke se je dogovoril za sodelovanje s pogodbenim partnerjem in je zato odgovoren za njegovo ravnanje, prav tako pa bi moral poskrbeti, da je pogodbeni partner usposobljen za obračun plač. V tožbi je tožnik izpostavil še vrsto drugih negativnih in žaljivih ravnanj tožene stranke, do katerih pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da direktor tožene stranke ni znal pojasniti, kaj bi bilo tako hudega, če bi zaposleni pri toženi stranki komunicirali s tožnikom. Glede na to, da je bil tožnik na bolniški zaradi poškodbe kolena, komunikacija po telefonu ali elektronski pošti na njegovo zdravstveno stanje ne bi vplivala. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do elektronskih sporočil - vzorcev komunikacije, s katerimi je tožnik dokazal žaljivo komunikacijo. Po 8. 4. 2014 je tudi direktor tožene stranke prenehal komunicirati s tožnikom in je vso dokumentacijo naprej vodil prek odvetnika. Tožnik toženi stranki ni očital, da ne naredi dovolj za njegovo zdravje, ampak ga je zanimal zgolj stroškovni vidik zdravljenja. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do prve prepovedi komuniciranja 17. 2. 2014 in zakaj sta bili takrat poslani dve različni zavajajoči elektronski sporočili in zakaj je moral tožnik sodelavcem pojasnjevati, da ni on tisti, ki ne želi komunicirati. Navedba sodišča prve stopnje, da je šlo pri prepovedi komunikacije za enkraten pojav, je protispisna, saj je bila prepoved dana dvakrat in je trajala osem mesecev. Tudi odločba o čakanju na delo doma je bila vročena dvakrat in je veljala šest mesecev. Tožnik šest mesecev ni imel dostopa do elektronske pošte. Sistematičnost, medsebojna povezanost in motiv za ravnanja so bili dokazani s prepisom vsebine sestanka 4. 4. 2014, ko je bilo tožniku povedano, da mora zapustiti podjetje, sicer bodo proti njemu uporabljena pravna sredstva. Tožnik je umaknil dokazni predlog z zaslišanjem priče B.B., saj je bila priča pod pritiskom tožene stranke. Do preusmeritve elektronske pošte tožnika je prišlo več kot mesec dni po domnevnih pritožbah zoper tožnika, in sicer po ponovni prepovedi komunikacije sodelavcem in po odredbi o čakanju na delo doma. V elektronskem sporočilu z dne 17. 2. 2014 je tožena stranka od tožnika zahtevala tudi primopredajo poslov, čeprav je bil samo bolniško odsoten. Navedbe sodišča prve stopnje so same s seboj v nasprotju, saj po eni strani navaja, da ni bilo storjeno nobeno nedovoljeno ravnanje, v zvezi s preusmeritvijo elektronske pošte pa, da je šlo za nezakonito ravnanje tožene stranke. Tožnik je bil posledično primoran spremeniti vsa gesla internetnih poštnih predalov in profilov na socialnih omrežjih, saj se je bal vdora. Tožena stranka je tudi sledila telefonskim pogovorom tožnika. Nelogične so tudi navedbe tožene stranke, da ni imela nobenih razlogov za zavračanje prenosa številke nazaj na tožnika, saj je morala plačevati telefonske račune. Prvi pritiski so bili že maja 2014, ko tožena stranka tožniku ni želela izplačati bonusa za leto 2013. Izplačan je bil šele v decembru 2014, ostale zahtevke pa šele po sodbi sodišča prve stopnje oziroma sodbi pritožbenega sodišča v letu 2016. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da očitek s telefonsko številko ni pomemben, ker se nanaša na obdobje, ko je bila pogodba o zaposlitvi tožnika že odpovedana. Sodišče prve stopnje je glede blokade vstopne kartice napačno sledilo izpovedi direktorja tožene stranke, čeprav se blokada ujema z blokado elektronske pošte, komunikacije s sodelavci in nadzorom mobilnega telefona. Njegova izpoved pa je tudi v nasprotju z navedbami tožene stranke. Vedenje direktorjeve asistentke, ko je tožnik prišel na zagovor k toženi stranki, je skladno s prepovedjo komunikacije s sodelavci. Nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bistveni del trpinčenja na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je glede naslova za vročanje spregledalo, da je v pogodbi o zaposlitvi napisano, da tožnik prebiva in prihaja na delo z naslova C. ulica 67. Ta naslov je bil direktorju tožene stranke poznan, zato bi tožniku pošiljke lahko tja vročal, ne pa da se je vznemirjalo njegove starše. Tožnik je opisal neprimerno obnašanje vročevalca, prav tako svojo stisko, ker ni vedel, kakšna pooblastila vročevalec ima. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da se vročilnica z dne 23. 5. 2014, ko je bil konflikt z vročevalcem najhujši, ne nahaja v personalni mapi tožnika. Tožnik je predložil zapisnik o pričanju D.D. o tem, da tožniku ni bila dana nobena alternativa, kar je v nasprotju z njegovo pisno izjavo, da tožniku ni nihče grozil, in z izjavo E.E.. Sodišče prve stopnje ni sledilo napotkom pritožbenega sodišča, da mora natančno oceniti izpoved direktorja tožene stranke. Opozarja na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (opr. št. VIII Ips 109/2015) in Evropskega sodišča za človekove pravice (Guja proti Moldaviji št. 14277/04, Heinish proti Nemčiji št. 28274/08 in Fuentes Bobo proti Španiji št. 39293/98), ki se nanašajo na svobodo izražanja. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do očitkov tožnika glede širjenja slabega glasu o tožniku in oviranja iskanja nove zaposlitve. Prav tako se ni opredelilo do izjave F.F.. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, saj stroški tolmača niso bili potrebni, ker je tožena stranka slovenska pravna oseba s slovenskim direktorjem. Priznati pa bi moralo stroške pritožbe, s katero je tožnik uspel. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba. V pretežni meri je sodišče prve stopnje tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter zavzelo pravilna materialnopravna stališča. Glede nekaterih zatrjevanih očitkov tožnika pa je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zato ni bilo mogoče v celoti preizkusiti pravilne uporabe materialnega prava. To pa je terjalo vnovično razveljavitev izpodbijane sodbe.

6. Ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo navodil pritožbenega sodišča v sodbi in sklepu opr. št. Pdp 276/2016 z dne 22. 9.2016 in da je zato storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 362. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v skladu z napotkom pritožbenega sodišča presodilo vsa očitana ravnanja tudi kot celoto in opravilo vsa pravdna dejanja ter obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da so razlogi od odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi v nasprotju in da je zato podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje niti v zvezi z očitano preusmeritvijo elektronske pošte tožnika niti v zvezi z drugimi očitanimi ravnanji ni ugotovilo protipravnosti ravnanja tožene stranke v smislu elementov trpinčenja na delovnem mestu. Že zato obrazložitev izpodbijane sodbe ni sama s seboj v nasprotju.

7. Sodišče prve stopnje je v tem sporu drugič odločalo o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu. Tudi v prvotnem sojenju je sodišče prve stopnje s sodbo opr. št. Pd 130/2015 z dne 5. 2. 2016 tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zavrnilo, odločilo pa je še o dodatku za nadurno delo, prikrajšanju pri plači in nadomestilu za neizrabljen letni dopust. Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 276/2016 z dne 22. 9.2016 na pritožbo tožene stranke odločitev o neizrabljenem letnem dopustu zavrnilo, na pritožbo tožnika pa odločitev o odškodninskem zahtevku zaradi trpinčenja razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je namreč, da sodišče prve stopnje ni opravilo presoje vseh zatrjevanih ravnanj kot celote, prav tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do nekaterih bistvenih očitkov tožnika.

8. V skladu s prej in sedaj veljavnim Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.; ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) je trpinčenje na delovnem mestu prepovedano in predstavlja vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom (četrti odstavek 6.a člena ZDR; četrti odstavek 7. člena ZDR-1). V primeru kršitve prepovedi trpinčenja na delovnem mestu oziroma nezagotavljanja varstva v zvezi s trpinčenjem je delodajalec delavcu odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava (tretji odstavek 45. člena ZDR; 8. člen ZDR-1). Dokazno breme v sporu, v katerem delavec navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da mu delodajalec ni zagotavljal varstva pred trpinčenjem, je na delodajalcu (drugi odstavek 45. člena ZDR; tretji odstavek 47. člena ZDR-1). Splošna pravila civilnega prava, ki se nanašajo na povrnitev škode, so urejena v Obligacijskem zakoniku (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.), v členih 131 do 189. 9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki od 1. 11. 2012 do 15. 10. 2014, ko mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu direktor prodaje.

10. Sodišče prve stopnje je v zvezi s prvim očitkom toženi stranki pravilno presodilo, da označevanje tožnikovega delovnega mesta direktor prodaje kot Sales Manager (vodja prodaje) objektivno gledano samo po sebi ne more pomeniti nedopustnega ravnanja tožene stranke. Pravilno je pri tem presodilo, da direktor prodaje predstavlja zgolj vodjo ene od notranjeorganizacijskih enot tožene stranke, ki ni povezana s poslovodno funkcijo. Zato ji kot angleška različica tega delovnega mesta Sales Manager povsem ustreza. Utemeljeno pa tožnik v tem delu sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do očitka, da so bile tožniku zaradi takšnega označevanja njegovega delovnega mesta zmanjšane njegove pristojnosti (te trditve je tožnik podal že v tožbi, glej list. št. 2). Če bi namreč sicer na videz ustrezno označevanje tožnikovega delovnega mesta imelo za posledico zmanjševanje ali celo izničenje njegovih pristojnosti pri opravljanju dela na delovnem mestu, kjer je bil zaposlen, potem bi lahko šlo za nedopustno ravnanje tudi v smislu trpinčenja na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje se je do teh očitkov (sicer zgolj delno, z vidika očitane diskriminacije) opredelilo v sodbi opr. št. Pd 130/2015 z dne 5. 2. 2016 (glej 19. točko obrazložitve), vendar je bila ta sodba v odločitvi o odškodninskem zahtevku razveljavljena s sodbo in sklepom pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 276/2016 z dne 22. 9. 2016 in zadeva v tem obsegu vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zato ne zadostuje, da se sodišče prve stopnje sklicuje (glej 29. točko obrazložitve) na prvostopenjsko sodbo opr. št. Pd 130/2015 (oziroma obrazložitev v njej), saj ta zaradi razveljavitve ne obstaja več.

11. Pritožba prav tako utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do očitkov toženi stranki, ki se nanašajo na neutemeljeno napotitev na čakanje na delo doma. Institut začasne nezmožnosti zagotavljanja dela iz poslovnega razloga (čakanja na delo doma) delodajalec lahko zakonito uporabi v primeru izpolnitve pogojev iz 138. člena ZDR-1. Ker predstavlja izključitev delavca iz delovnega okolja eno od možnih oblik trpinčenja na delovnem mestu, lahko delavec utemeljeno v odškodninskem sporu po tej pravi podlagi zatrjuje tudi neobstoj utemeljenih razlogov za napotitev na čakanje na delo doma. Zato bi sodišče prve stopnje v konkretnem sporu moralo presojati tudi tožnikove očitke, ki se nanašajo na neutemeljeno napotitev na čakanje na delo doma (navedene že v tožbi, glej list. št. 11). Hkrati pa je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s tožnikovo zaposlitvijo v zadnjih mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja. Iz tega razloga pritožbeno sodišče ne more odgovoriti na pritožbene navedbe, v katerih tožnik izpostavlja večmesečno izključitev iz komunikacije s toženo stranko in drugimi zaposlenimi ter na splošno večmesečno izključitev iz delovnega okolja tožene stranke.

12. Sodišče prve stopnje je v zvezi z internim testiranjem (team buildingom) na Češkem zavzelo materialnopravno zmotno stališče, da to ne more pomeniti nedopustnega ravnanja z vidika trpinčenja, ker je team building v skladu s splošnim poimenovanjem znamenje povečane skrbi delodajalca za zaposlene, udeležba pa predstavlja ugodnost za zaposlene. Zgolj na podlagi tako opisanega splošnega poimenovanja tovrstnih aktivnosti je sodišče v konkretnem primeru zmotno zaključilo, da ne more biti utemeljen tožnikov očitek, da je dogodek, ki ga je tožena stranka organizirala na Češkem, predstavljal nedopustno izvajanje prisile na tožnika in druge delavce in s tem trpinčenje na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje ne bi smelo zgolj verjeti trditvam tožene stranke (ne da bi v ta namen izvajalo predlagane dokaze) in bi moralo ugotavljati, kako je dogodek v resnici potekal in ali je posledično mogoče zaključiti, da je bil tožnik (tudi) zaradi tega dogodka trpinčen. Tožnik je v zvezi s tem očitkom v tožbi in pripravljalni vlogi z dne 19. 6. 2015 (glej list. št. 5, 6, 67 in 68) podal obširno trditveno podlago. Hkrati pa je sodišče prve stopnje tudi zmotno zaključilo, da za trpinčenje tožnika v zvezi z očitanim dogodkom ni moglo iti, ker je bil dogodek organiziran za vse zaposlene. Če je tožena stranka nedopustno ravnala tudi zoper druge delavce, to namreč še ne pomeni, da niso izpolnjeni tudi znaki trpinčenja tožnika.

13. Pritožbeno sodišče pa se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je bila udeležba na navedenem dogodku prostovoljna. Izpoved direktorja tožene stranke je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno ocenilo kot prepričljivejšo od izpovedi tožnika. V prid ugotovitvi, da je bila udeležba prostovoljna, pa govori tudi dejstvo, da tožnik v letu 2012 ni bil deležen nikakršnih sankcij zaradi neudeležbe. Vendar pa zgolj dejstvo, da udeležba na dogodku ni bila obvezna, še ne pomeni, da je bil sam dogodek organiziran tako, da za delavce in s tem tudi za tožnika ne bi pomenil graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje tožene stranke.

14. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je bil tožnik tisti, ki je moral za svoje navedbe o tem, da je tožena stranka sledila njegovim telefonskim pogovorom, predložiti dokaze. Na toženi stranki je namreč v tem sporu dokazno breme, zato mora ona dokazati, da ne držijo zatrjevana dejstva, ki opravičujejo domnevno o kršenju prepovedi trpinčenja oziroma da obstajajo utemeljeni in dopustni razlogi za očitano početje tožene stranke. Pritožbeno sodišče pa se sicer strinja s presojo sodišča prve stopnje, da v ravnanju tožene stranke, ki je ob prenehanju delovnega razmerja prenos mobilne številke nazaj na tožnika pogojevala z vračilom prenosnega računalnika, ni mogoče prepoznati elementov trpinčenja.

15. Preuranjen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka že zgolj s pavšalno izpovedjo direktorja, da je pri toženi stranki že prej prihajalo do težav z vstopnimi karticami, dokazala, da tožena stranka 5. 5. 2014 ni načrtno preprečila tožnikovega vstopa v prostore tožene stranke. Onemogočanje dostopa delavcu v prostore delodajalca namreč lahko (v povezavi z drugimi ravnanji) predstavlja nedovoljeno ravnanje v smislu trpinčenja, in sicer ne glede na to, ali delavcu nato vseeno uspe vstopiti v prostore. Enako preuranjen je zaključek sodišča prve stopnje, da onemogočanje direktorjeve asistentke, da bi tožnik navedenega dne vstopil še kam drugam kot v direktorjevo pisarno, ne predstavlja nedovoljenega ravnanja zgolj zato, ker tožnik nikamor drugam ni želel vstopiti.

16. V preostalem delu pa so dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje popolne in pravilne, pravilni pa so tudi materialnopravni zaključki. Pritožbeno sodišče se v nadaljevanju zaradi hitrejše rešitve tega spora opredeljuje do (glede na sprejeto odločitev) bistvenih, jasnih in konkretiziranih pritožbenih navedb.

17. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da zgolj poziv oziroma komunikacija med pogodbenim izvajalcem obračuna plač in tožnikovo osebno zdravnico samo po sebi ne more pomeniti oblike nedopustnega ravnanja tožene stranke. Tožnik namreč ne navaja niti tega, zakaj se je moral opravičevati osebni zdravnici1, niti drugih okoliščin, ki bi kazale na graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje pogodbenega partnerja tožene stranke. Enako velja tudi za očitan napačen obračun plače, v zvezi s katerim tožnik prav tako ne zatrjuje, da in zakaj naj bi to predstavljalo trpinčenje na delovnem mestu.

18. Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da je bila komunikacija tožene stranke (konkretno, njenega direktorja) s tožnikom neprimerna in žaljiva. To ne izhaja niti iz elektronskega sporočila z dne 17. 2. 2014 (A21) niti iz t. i. vzorca komunikacije (A22), na katerega se sklicuje tožnik v pritožbi. Sodišče prve stopnje se tudi ni bilo dolžno posebej opredeljevati do listin pod prilogo A22, saj iz njih očitno ne izhaja neprimerna komunikacija s tožnikom oziroma se sploh ne nanašajo na očitke, ki naj bi imeli elemente trpinčenja. Ne drži niti pritožbena navedba, da direktor tožene stranke v izpovedi ni znal pojasniti, kaj je bil razlog za navodilo drugim delavcem tožene stranke, naj se s tožnikom o poslovnih zadevah ne pogovarjajo. Izpovedal je, da je bil razlog v bolniškem staležu tožnika in tožnikovem očitku, da tožena stranka ne poskrbi dovolj za njegovo zdravje. Prepoved poslovne komunikacije v navedenih okoliščinah pa ne predstavlja graje vrednega ali očitno negativnega in žaljivega ravnanja, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.

19. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da mu tožena stranka ni želela oziroma ne želi izpolniti denarnih obveznosti, o katerih je bilo odločeno s sodbo opr. št. Pd 130/2015 z dne 5. 2. 2016, ki je bila v tem delu potrjena s sodbo in sklepom pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 276/2016 z dne 22. 9. 2016, kar naj bi prav tako predstavljalo trpinčenje. Ker pa je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo že 15. 10. 2014, ravnanja tožene stranke po tem datumu ne morejo predstavljati trpinčenja na delovnem mestu, do katerega lahko pride le za čas trajanja delovnega razmerja.

20. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v vročanju pisanj tožniku s strani tožene stranke ni mogoče ugotoviti elementov trpinčenja. Vročanje je potekalo po vročevalcu, kar je po zakonu dopusten način vročanja in zato v nobenem primeru ne more predstavljati trpinčenja. Prav tako je tožena stranka tožniku pisanja pravilno vročala na naslov G. ulica 7, H., ki je v njegovi pogodbi o zaposlitvi (A2) naveden kot njegovo stalno bivališče, tožnik pa ta naslov uporablja tudi v predmetnem sodnem sporu. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na določilo v četrtem odstavku 1. člena pogodbe o zaposlitvi o tem, da pogodbeni stranki ugotavljata, da delavec prebiva na naslovu C. ulica 67, H.. Iz pogodbe o zaposlitvi namreč ne izhaja, da naj bi se ta naslov uporabljal kot naslov za vročanje, zato je tožena stranka ravnala pravilno, ko je pisanja vročala na naslov njegovega stalnega bivališča. Sicer pa tudi če ne bi ravnala na ta način, to še ne bi avtomatično pomenilo, da je kršila prepoved trpinčenja na delovnem mestu. Tožnik bi moral trditi in konkretno utemeljiti, zakaj naj bi takšno ravnanje predstavljalo graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje tožene stranke. Zgolj navedba, da naj bi bili s tem vznemirjeni tožnikovi starši, za utemeljitev takšne domneve ne zadostuje.

21. Tožnik neutemeljeno opozarja tudi na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 109/2015 z dne 8. 12. 2015, ki je bila izdana v sporu o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in ne o trpinčenju na delovnem mestu. Prav tako tožnik neutemeljeno opozarja na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (Guja proti Moldaviji št. 14277/04, Heinish proti Nemčiji št. 28274/08 in Fuentes Bobo proti Španiji št. 39293/98), saj se ta nanaša na svobodo izražanja delavca, za kar pa v konkretnem sporu ne gre.

22. Ker se sodišče prve stopnje, tudi zaradi zmotnih materialnopravnih stališč, ni opredelilo do vseh s strani tožnika zatrjevanih očitkov toženi stranki in tako ni ugotavljalo dejanskega stanja glede vseh dejstev, ki so pomembna za presojo trpinčenja na delovnem mestu, je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo izpodbijano sodbo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje se bo moralo v novem sojenju opredeliti tudi do zatrjevanih očitkov tožnika, do katerih se po ugotovitvi pritožbenega sodišča še ni (v zadostni meri), pri tem pa upoštevati zavzeta materialnopravna stališča pritožbenega sodišča. Po potrebi bo moralo dopolniti tudi dokazni postopek. Nato bo moralo o tožbenem zahtevku in o stroških postopka ponovno odločiti.

23. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Pritožbene navedbe, da se je tožnik moral osebni zdravnici opravičiti, ker je nekdo tretji od nje zahteval podatke, ki jih ni smela dati, to pa ji je povzročilo stres in dodatno delo, ne zadostujejo - tudi če bi bile podane pravočasno - za opravičenje domneve, da je bila kršena prepoved trpinčenja.