Jedro

V vsebinski presoji izpodbijanega akta je sodišče ugotovilo napake v izvedbi dokaznega postopka, zaradi katerih je sodišče tožbi ugodilo. Ker gre v obravnavani zadevi za spor glede lastninske pravice, ki je temeljna pravica iz 33. člena Ustave RS (Uradni list št. 33/91-I) in gre tudi društvom, je organ, ki odloča v upravni zadevi vezan na stroga pravila dokaznega postopka po ZUP in dokaznega postopka ter argumentiranja odločbe po 22. členu Ustave RS. Po določilu 2. odstavka 37. člena ZUP/86, kadar je za odločanje o upravni stvari pristojna skupščina družbeno politične skupnosti, predloži organ oziroma uradna oseba, ki je vodila postopek, organu, ki je pristojen za odločanje, pismeno poročilo in predlog odločbe, če ni s posebnimi predpisi določeno, da poda poročilo komisija ali kakšen drug upravni organ. Pred tem mora biti spoštovano načelo materialne resnice, tako da pristojni organ ugotovi vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (7. člen ZUP/86). Preden organ izda odločbo, mora imeti stranka možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (1. odstavek 8. člena ZUP/86). Opravljena mora biti vestna in skrbna presoja vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka (9. člen ZUP/86).

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Občinskega sveta Občine A. z dne 22. 12. 1999 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

2. Zahtevek za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila zahtevek tožeče stranke za priznanje lastninske pravice na objektu G. dom, parc. št. 4/1 stavbišče v izmeri 278 m2, sadovnjak v izmeri 3511 m2 in na parc. št. 4/3 stavbišče v izmeri 24 m2 pripisanih pri vložku št. 695 k.o. ....

V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka pravi, da je Občinski svet Občine A. meseca marca leta 1999 na podlagi 64. člena Zakona o športu (ZSpo) sprejel Odlok o razglasitvi športnih objektov občinskega pomena in v njem določil, da imajo društva, druge pravne osebe ali fizične osebe pravico v šestih mesecih od uveljavitve odloka uveljaviti lastninsko pravico, če jo priglasijo pri Občini A. Tožena stranka je pravočasno vloženi zahtevek predlagatelja za priznanje lastninske pravice zavrnila, ker je breme dokazovanja na strani tožeče stranke, tožena stranka je tožniku določila rok, v katerem naj dopolni zahtevo z materialnimi dokazi, predlagatelj pa je predlagal dokazovanje z izvedencem gradbene stroke. Ker tožeča stranka ni posredovala materialnih dokazov, samo dokazovanje z izvedencem pa ne bi bilo smiselno, saj so bila v objekt vložena občinska sredstva, po mnenju tožene stranke tudi niti ni mogoče pritrditi, da gre v predmetni zadevi za pridobitev lastninske pravice po 22. členu Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (ZTLR), ker ne gre za enakovredni stvari in zato ni mogoče priznati lastninske pravice na parc. št. 4/1 in 4/3 k.o. ... V tožbi tožnik uveljavlja nepravilnost, nezakonitost odločbe in absolutno bistveno kršitev določb upravnega postopka. Absolutno bistvena kršitev določb upravnega postopka je podana, ker je občinski svet izdal odločbo na seji, na katero tožeča stranka ni bila vabljena niti ni bila o seji obveščena, zato ni mogla neposredno občinskemu svetu predstaviti svojega stališča do zadeve. Toženi stranki pa je bilo to omogočeno, zato je izpodbijana odločba v nasprotju z ustavno zavarovanim načelom enakopravnosti strank v postopkih pred državnimi organi. Zaradi te povezanosti organa, ki je odločal in stranke, ki je vpletena v spor, tožeča stranka napoveduje tudi presojo ustavnosti te določbe ZSpo. Izpodbijana odločba temelji tudi na zmotnem in nepopolnem dejanskem stanju, ker odločitev ni sprejeta na podlagi strokovnih, ampak na podlagi političnih kriterijev. To je nedopustno pri urejanju premoženjskih razmerij med osebami javnega in zasebnega prava. Glede predložitve dokazov tožena stranka navaja, da je bilo na ustni obravnavi dogovorjeno, da bo tožeča stranka predložila dokaze v roku 15 dni. Zaradi časovne odmaknjenosti vlaganj v izgradnjo dela nepremičnine ni bilo mogoče v tako kratkem času dobiti vseh podatkov, arhivska dokumentacija pa je nepopolna in večinoma izgubljena. Tožeča stranka je po poteku roka prišla do fotografij o poteku udarniških del. Tožeča stranka meni, da dani rok ni prekluziven in da ima tožnik pravico navajati dejstva in predlagati dokaze do konca postopka. Tožeča stranka tudi ni bila poučena o posledicah prekoračitve 15 dnevnega roka. Tožnik vztraja pri stališču, da je bil prizidek v letu 1973 zgrajen izključno iz društvenih sredstev in iz udarniškim delom posameznikov, za kar je predložil tudi dokaz in sicer gradbeno dovoljenje. Glede preostalega dela stavbe pa naj bi adaptacijska in vzdrževalna dela s strani društva med letoma 1954 in 1971 presegla vrednost samega objekta, zato je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na celem objektu. Tožnik tudi pravi, da je tožena stranka napačno uporabila določilo 22. člena ZTLR. Predlaga, da sodišče zahtevku ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Sodišče naj ugotovi, da je tožeča stranka lastnica predmetnih nepremičnin in objekta in da je tožena stranka dolžna tožniku izstaviti za vpis v zemljiško knjigo sposobno listino v roku 15 dni, ker bo sicer ta sodba nadomestila to listino. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je občinska uprava opravila ustno obravnavo dne 10. 11. 1999, ki se jo je udeležila tudi tožeča stranka. Ker na občinskem svetu ni mogoče izvajati posameznih dokazov, je občinski svet odločal na podlagi že zbranih dokazov. Seja občinskega sveta je bila javna, vabilo na sejo pa je dostopno na internetu. Kar zadeva tožbeni ugovor, da je tožena stranka o zadevi odločala, obenem pa je stranka z nasprotnim interesom, tožena stranka pravi, da je spoštovala določila ZSpo. Glede roka za predložitev dokazov tožena stranka pravi, da je dokazno breme na strani tožnika in da tožnik ni zaprosil za podaljšanje roka, zato je občinski svet odločal na podlagi razpoložljive dokumentacije. Tožena stranka ne verjame, da dokazov ni bilo mogoče pridobiti v postavljenem roku. Tožnik je že dne 3. 3. 1999 vedel za ta postopek in bi zato lahko dokumentacijo, če obstaja, pridobil v tem časovnem obdobju. Navedbe o vlaganjih v prizidek in adaptacijskih delih niso z ničemer dokazane. Prednik tožene stranke je tudi vlagal v ta objekt družbena sredstva. Samo gradbeno dovoljenje še nič ne dokazuje, saj je bilo športno društvo imetnik pravice uporabe in ne Občina A., zato se je dovoljenje moralo glasiti na formalnega zemljiško knjižnega lastnika. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku.

K 1. tč. izreka sodbe: Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za spor med zasebnim društvom in lokalno skupnostjo glede lastninske pravice na določenih nepremičninah. Iz določila 64. člena ZSpo (Uradni list RS, št. 22/98) izhaja, da lahko društva v primerih, kot je obravnavani spor, uveljavljajo lastninsko pravico v upravnem postopku. To pomeni, da ima v upravnem postopku društvo kot tožeča stranka pravico, da uveljavlja svoje pravne koristi oziroma lastninsko pravico po pravilih splošnega upravnega postopka (ZUP, Uradni list SFRJ, št. 47/86). Odločitev v upravnem postopku mora zato, četudi temelji na glasovanju v kolegijskem organu, temeljiti na pravilni uporabi materialnega predpisa in procesnih pravil v postopku pred glasovanjem v kolegijskem organu (37. člen ZUP). Po določilu 1. odstavka 207. člena ZUP mora uvod odločbe obsegati predpis o pristojnosti organa, ki je izdal odločbo v konkretni zadevi. Izpodbijana odločba nima navedenega predpisa o stvarni pristojnosti organa, ki je izdal odločbo. V uvodu izpodbijane odločbe je navedeno samo, da je odločbo, ki je predmet presoje v tem upravnem sporu, sprejel Občinski svet Občine Bled na redni seji dne 22. 12. 1999 na podlagi 2. odst. 64. člena ZSpo in Odloka o razglasitvi športnih objektov občinskega pomena (Odlok, Uradni list RS, št. 17/99 in 24/99). Iz izpodbijane odločbe tudi ni razvidno, kdo je vodil postopek do odločitve Občinskega sveta, ko je bila opravljena ustna obravnava. V vsebinski presoji izpodbijanega akta je sodišče ugotovilo napake v izvedbi dokaznega postopka, zaradi katerih je sodišče tožbi ugodilo. Ker gre v obravnavani zadevi za spor glede lastninske pravice, ki je temeljna pravica iz 33. člena Ustave RS (Uradni list št. 33/91-I) in gre tudi društvom, je organ, ki odloča v upravni zadevi vezan na stroga pravila dokaznega postopka po ZUP in dokaznega postopka ter argumentiranja odločbe po 22. členu Ustave RS. Po določilu 2. odstavka 37. člena ZUP, kadar je za odločanje o upravni stvari pristojna skupščina družbeno politične skupnosti, predloži organ oziroma uradna oseba, ki je vodila postopek, organu, ki je pristojen za odločanje, pismeno poročilo in predlog odločbe, če ni s posebnimi predpisi določeno, da poda poročilo komisija ali kakšen drug upravni organ. Pred tem mora biti spoštovano načelo materialne resnice, tako da pristojni organ ugotovi vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (7. člen ZUP). Preden organ izda odločbo, mora imeti stranka možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (1. odstavek 8. člena ZUP). Opravljena mora biti vestna in skrbna presoja vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka (9. člen ZUP). Kot dokazilo se uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, kot so listine, priče, izjave strank, izvedenci, ogledi (2. odstavek 159. člena ZUP). Po določilu 2. odstavek 209. člena ZUP mora odločba v tovrstnih upravnih zadevah imeti presojo dokazov, zakaj ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku in razloge za odločitev glede na ugotovljeno dejansko stanje v smislu standardov iz 22. člena Ustave RS, ker gre za varstvo iztožljive ustavne pravice. Obrazložitev mora biti zato celovita glede vseh ključnih dejanskih elementov spora in zavrnjenih dokaznih predlogov, obema strankama morajo biti zagotovljene enake dejanske možnosti udeležbe v postopku dokazovanja. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe in podatkov v spisu izhaja, da izpodbijana odločba ne zadosti tem kriterijem. Breme dokazovanja ni samo na strani tožeče stranke, ampak gre za deljeno dokazno breme. Zavrnitev dokaznega predloga z izvedencem nima ustrezne obrazložitve, saj je stališče, da dokazovanje z izvedencem ne bi bilo smiselno, ker so bila v objekt vložena občinska sredstva, zgolj trditev, ki ni z ničemer utemeljena in gre za arbitrarno zavrnitev dokaznega predloga. Tožena stranka je tudi v nasprotju s pravili dokazovanja v tovrstnih sporih določila prekluzivni rok za predložitev dokazov. Tožena stranka ni vključila v dokazno presojo navedb tožeče stranke iz ustne obravnave. Tudi sklicevanje tožene stranke na 22. člen ZTLR (Uradni list SFRJ, št. 6/80, 20/80, 36/90, 4/91) nima nobene podlage v ugotovljenih dejstvih. V vseh teh elementih so tožnikovi tožbeni ugovori utemeljeni. V ponovljenem postopku se bo morala tožena stranka držati vseh standardov dokaznega postopka iz ZUP in 22. člena Ustave, nima pa tožnik pravice, da v upravnem postopku o njegovem zahtevku za varstvo lastninske pravice odloča neodvisen in nepristranski organ v smislu pravice iz 23. člena Ustave RS. Ta pravica je tožniku zagotovljena na ravni upravnega spora. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo v tem smislu, da je s sodbo odpravilo izpodbijani upravni akt, ker v postopku niso bila upoštevana pravila postopka iz 7., 8. in 9. člena ZUP in 2. odstavka 209. člena ZUP v povezavi z določilom 22. člena Ustave RS in ker na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo upravnega akta, sodišče ne more rešiti spora, ker so dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena (2. in 3. točke. 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000). Pristojni upravni organ mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe; pri tem je vezan na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

K 2. tč. izreka sodbe: Ker je sodišče glede na tožbeni zahtevek odločalo le o zakonitosti izpodbijanega akta, je po določilu 3. odstavka 23. člena ZUS vsaka stranka dolžna trpeti svoje stroške postopka. Zato je sodišče v drugi točki izreka sodbe zavrnilo zahtevek za povračilo stroškov postopka. Določbe iz ZUP in ZTLR je sodišče, skladno z določilom 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1-6/91), smiselno uporabilo kot republiški predpis.