Jedro

Zastaranje začne teči po poteku leta, v katerem bi bilo potrebno davčni dolg izterjati.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep v izpodbijanem delu 1. točke izreka, to je v delu, v katerem je ugovoru ugodeno, spremeni tako, da se ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi opr. št. In 2/2003 z dne 30. 1. 2003 zavrne še za: glavnico 38,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 1999 do 31. 10. 2002, glavnico 47,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 1999 do 31. 10. 2002, glavnico 47,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 1999 do 31. 10. 2002, glavnico 47,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 2. 1999 do 31. 10. 2002, glavnico 47,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 3. 1999 do 31. 10. 2002, glavnico 47,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 3. 1999 do 31. 10. 2002, glavnico 96,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 1999 do 31. 10. 2002, glavnico 83,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 1999 do 31. 10. 2002, glavnico 83,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 1999 do 31. 10. 2002, glavnico 83,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 1999 do 31. 10. 2002, glavnico 83,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 1999 do 31. 10. 2002, glavnico 83,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 1999 do 31. 10. 2002, glavnico 83,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 7. 1999 do 31. 10. 2002, glavnico 113,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 1999 do 31. 10. 2002, glavnico 214,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 1999 do 31. 10. 2002, glavnico 1,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 1999 do 31. 10. 2002, glavnico 1,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 1999 do 31. 10. 2002, glavnico 1,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 1999 do 31. 10. 2002, glavnico 1,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 1999 do 31. 10. 2002, glavnico 1,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 1999 do 31. 10. 2002, glavnico 99,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 1999 do 31. 10. 2002, glavnico 103,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 1999 do 31. 10. 2002, glavnico 108,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 1999 do 31. 10. 2002, glavnico 108,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 1999 do 31. 10. 2002, glavnico 108,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 1999 do 31. 10. 2002, glavnico 109,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 1999 do 31. 10. 2002, glavnico 54,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 1999 do 31. 10. 2002, glavnico 56,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 1999 do 31. 10. 2002, glavnico 59,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 1999 do 31. 10. 2002, glavnico 59,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 1999 do 31. 10. 2002, glavnico 59,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 1999 do 31. 10. 2002, glavnico 59,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 1999 do 31. 10. 2002, glavnico 13,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 1999 do 31. 10. 2002, glavnico 14,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 1999 do 31. 10. 2002, glavnico 15,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 1999 do 31. 10. 2002, glavnico 15,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 1999 do 31. 10. 2002, glavnico 15,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 1999 do 31. 10. 2002, glavnico 15,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 1999 do 31. 10. 2002, in se v tem obsegu izvršba ne ustavi ter v 3. točki izreka stroški znižajo za 1.247,52 EUR, v preostalem pa se pritožba zavrne in sklep v izpodbijanem in ne spremenjenem delu potrdi.

Upnik sam krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v 1. točki ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi opr. št. In 2/2003 z dne 30. 1. 2003 delno ugodilo in izvršbo ustavilo za glavnico 47.291,42 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, v preostalem delu pa ugovor dolžnika zavrnilo in odločilo, da se izvršba nadaljuje za: glavnico 68,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 1999 do 31. 10. 2002, glavnico 71,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 8. 1999 do 31. 10. 2002, glavnico 259,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 8. 1999 do 31. 10. 2002, glavnico 1,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 1999 do 31. 10. 2002, glavnico 1,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 1999 do 31. 10. 2002, glavnico 109,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 1999 do 31. 10. 2002, glavnico 109,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 1999 do 31. 10. 2002, glavnico 59,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 1999 do 31. 10. 2002, glavnico 20,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 1999 do 31. 10. 2002, glavnico 20,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 1999 do 31. 10. 2002. V 2. točki izreka je odločilo, da se ne glede na 1. točko izreka sklepa in zastaranje terjatev upnik lahko poplača iz obremenjene dolžnikove nepremičnine do višine 106.958,16 EUR na podlagi vpisane zastavne pravice na nepremičnini parc. št. 138/4, vl. št. 622 k.o. Trebnje. V 3. točki izreka je upniku naložilo povračilo dolžnikovih stroškov v višini 1.674,14 EUR v roku osem dni.

Zoper sklep je v delu, kjer je sodišče ugovoru dolžnika delno ugodilo in glede stroškov, pravočasno pritožbo vložil upnik. Sodišče opozarja, da je zoper dolžnika vložil predlog za izvršbo iz naslova že zapadlih davčnih obveznosti po stanju na dan 31. 10. 2002 v znesku 224.809,63 EUR s pripadki. Navedeni dolg je predstavljal dolg po dveh seznamih izvršilnih naslovov: za obveznosti, ki so zapadle v plačilo vključno do 31. 8. 1999 s pripadajočimi zamudnimi obrestmi obračunanimi na dan 31. 12. 2002, skupaj 211.635,90 EUR oziroma 50.716.428,40 SIT, in dolg, ki je nastal v času od 1. 9. 1999 do 31. 10. 2002 v višini 13.173,73 EUR oziroma 3.156.950,40 SIT. Sodišče je v izpodbijanem sklepu upoštevalo zgolj nezastarane obveznosti na podlagi seznama zaostalih obveznosti v znesku 211.635,90 EUR oziroma 50.716.428,40 SIT, ni pa upoštevalo tudi seznama zaostalih obveznosti v skupnem znesku 13.173,73 EUR oziroma 3.156.950,40 SIT, ki zajema obveznosti, ki so zapadle v obdobju od 1. 9. 1999 do 31. 10. 2002 in katerih pravica do izterjave še ni absolutno zastarala, njihova izvršba pa je dovoljena že na podlagi sklepa o izvršbi z dne 30. 1. 2003. Ker sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo vseh dejstev in dokazov, ki jih je predložil upnik, je odločitev napačna, pritožba pa utemeljena. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba je bila dne 18. 8. 2009 vročena dolžniku v odgovor, ki je le-tega vložil 4. 9. 2009, kar je po izteku petnajstdnevnega roka za njegovo vložitev, torej prepozno. Prepozen ugovor na pritožbo se ne upošteva, na kar je bil dolžnik s pozivom opozorjen (drugi odstavek 344. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani sklep v delu, ki ga pritožba izpodbija, in sicer v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ).

Upnik je vložil predlog za izvršbo na podlagi dveh seznamov zaostalih obveznosti in sicer po enem, ki se je nanašal na obdobje zapadlih obveznosti do 31. 8. 1999, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi nateklimi do 31. 10. 2002, za skupaj 50.716.428,40 SIT oziroma 211.635,91 EUR in po drugem, ki se je nanašal na obdobje zapadlih obveznosti v času od 1. 9. 1999 do 31. 10. 2002, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi nateklimi do 31. 10. 2002, za skupaj 3.156.950,40 SIT oziroma 13.173,73 EUR, vse skupaj pa za 224.809,63 EUR ter zakonske zamudne obresti od 1. 11. 2002 dalje in stroške izvršilnega postopka. S sklepom o izvršbi opr. št. In 2/2003 z dne 30. 1. 2003 je sodišče prve stopnje predlagano izvršbo dovolilo. Zoper sklep je dolžnik vložil ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje prvič zavrnilo s sklepom z dne 25. 11. 2004. Pritožbi dolžnika zoper sklep o zavrnitvi ugovora, je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom opr. št. III Cp 2616/2004 z dne 22. 6. 2005 delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da se ugovoru delno ugodi ter sklep o izvršbi razveljavi za zakonske zamudne obresti od zneska 224.809,63 EUR (53.873.378,80 SIT) za čas od 1. 11. 2002 do plačila ter predlog za izvršbo v tem obsegu zavrne, in razveljavi v kolikor se odločitev nanaša na glavnico 211.635,91 EUR (50.716.428,40 SIT) ter na izvršilne stroške in zadevo le v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep, to je sklep o zavrnitvi ugovora dolžnika, potrdilo, v kolikor se odločitev nanaša na glavnico 13.173,72 EUR (3.156.950,00 SIT).

Z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. III Cp 2616/2004 z dne 22. 6. 2005 je torej sklep o izvršbi v delu, kjer dovoljena izvršba za terjatev po seznamu zaostalih obveznosti v obdobju od 1. 9. 1999 do 31. 10. 2002 v višini 13.173.73 EUR, postal pravnomočen, saj Višje sodišče odločitev sodišča prve stopnje z dne 25. 11. 2004, v delu kjer je bil zavrnjen ugovor glede terjatve za glavnico 13.173,72 EUR (3.156.950,00 SIT), potrdilo. Ker je bilo o tem delu ugovora dolžnika že pravnomočno odločeno, pritožba upnika iz s pritožbo izrecno uveljavljanega razloga ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje materialno pravo delno napačno uporabilo.

Po Zakonu o davčnem postopku (ZDavP, Ur. l. RS, št. 18/1996, s spremembami – v drugem odstavku 96. člena, ZDavP-1, Ur. l. RS, št. 54/2004, s spremembami – v drugem odstavku 58. člena) pravica do izterjave davka zastara v petih letih po poteku leta, v katerem bi ga bilo treba izterjati. Zastaranje torej začne teči po poteku leta, v katerem bi bilo potrebno davčni dolg izterjati. V vsakem primeru (ne glede na ustavitev zastaranja) pa zastaranje nastopi, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči (peti odstavek 97. člena ZDavP, četrti odstavek 59. člena ZdavP-1 in četrti odstavek 126. člena ZDavP-2). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje, ki je na dan odločanja o ugovoru, to je 7. 7. 2009, ugotavljalo, katere terjatve upnika so že absolutno zastarale, napačno uporabilo materialno pravo, kolikor je štelo, da so do dne 7. 7. 2009 absolutno zastarale tudi obveznosti dolžnika, ki bi jih upnik mogel terjati v času od 1. 1. 1999 do 7. 7. 1999. Glede na citirana določila zakona o davčnem postopku je namreč zastaranje izterjave teh obveznosti, pričelo teči šele z iztekom leta, v katerem bi bilo potrebno davčni dolg izterjati, torej po poteku leta 1999 in je zastaranje prvič začelo teči s 1. 1. 2000. Kar pa pomeni, da se do dne odločanja o ugovoru dolžnika 10 letni absolutni zastaralni rok še ni iztekel. Ker je torej sodišče prve stopnje v navedenem delu materialno pravo napačno uporabilo, je pritožbeno sodišče pri preizkusu sklepa po uradni dolžnosti le-tega na podlagi 3. točke 356. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ spremenilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Napačno pa je sodišče prve stopnje uporabilo materialno pravo tudi pri odmeri stroškov ugovornega postopka. Dolžniku je neupravičeno priznalo stroške posveta s stranko v višini 50 točk in strošek pregleda listin, prav tako v višini 50 točk, saj sta ti dve postavki že zajeti v nagradi za sestavo ugovora. Ni pa imelo tudi podlage za priznanje stroškov sodne takse za ugovor. Ta strošek dolžniku namreč še ni nastal, saj je hkrati z ugovorom vložil tudi predlog za oprostitev plačila sodnih taks o katerem še ni odločeno. Ker je delni uspeh upnika s pritožbo spremenil tudi uspeh ugovornega postopka, to vpliva tudi na odločitev o stroških ugovornega postopka. Glavnica, ki jo je upnik terjal po predlogu za izvršbo, znaša 61.247,63 EUR. Dolžnik je v ugovornem postopku uspel v višini glavnice 45.092,72 EUR, zato njegov uspeh znaša 73,62 %, uspeh upnika pa 26,38 %. Nagrada za sestavo ugovora in odgovora nanj po šesti točki Tar. št. 27 Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003) glede na vrednost spornega predmeta znaša 1500 točk, ob vrednosti točke 0,459 EUR pa 688,50 EUR. Ker je dolžnik uspel z 73,62 %, mu je upnik dolžan povrniti 506,87 EUR povečanih še za 20 % DDV v višini 101,38 EUR, skupaj pa 608,25 EUR, dolžnik pa upniku 181,63 EUR (26,38 % od 1500 točk) stroškov ugovornega postopka. Za z odgovorom na ugovor priglašene stroške poročila stranki upnik ni izkazal, da bi mu ta strošel nastal, zaradi česar mu ga ni mogoče priznati. Po medsebojnem pobotu je tako upnik dolžan dolžniku povrniti 426,62 EUR (šesti odstavek 38. člena ZIZ, v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) ugovornega postopka. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ sklep v izpodbijani 3. točki spremenilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Pritožbeno sodišče je odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka in odločilo, da upnik svoje stroške pritožbe krije sam. Njegovi pritožbeni razlogi niso bili utemeljeni in je do spremembe izpodbijanega sklepa v korist upnika prišlo le na podlagi uradnega preizkusa izpodbijanega dela sklepa, tudi na tej podlagi pa je upnik uspel s 4,6 % (2.198,71 EUR od izpodbijanih 47.291,42 EUR, kar je sorazmerno malo (tretji odstavek 154. člena ZPP in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).