Jedro

Ker ZDT prepušča dodelitev zadeve skupini za posebne zadeve presoji generalnega državnega tožilca, veljajo v primeru, ko se ta za odstop zadeve ne odloči, splošna pravila o krajevni pristojnosti državnega tožilstva. Ta pa se določa po krajevni pristojnosti sodišča (47. člen ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega K.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Zoper obdolženega K.P. je bil z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom tudi po vložitvi obtožnice (drugi odstavek 272. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP) podaljšan pripor iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP v zvezi z utemeljenim sumom, da je storil pet kaznivih dejanj neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ.

Zoper pravnomočni sklep je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 5. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Predlagal je, da Vrhovno sodišče izpodbijana sklepa razveljavi in zadevo vrne okrožnemu sodišču v novo odločanje.

Na zahtevo je odgovoril vrhovni državni tožilec svetnik M.V. (drugi odstavek 423. člena ZKP) in Vrhovnemu sodišču predlagal, da jo zavrne, ker je neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve uveljavlja kršitev 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ker je obtožnico vložil okrožni državni tožilec v Ljubljani, ki pa po njegovem mnenju ni upravičen tožilec. Iz opisa obravnavanih kaznivih dejanj (ne pa tudi iz pravne kvalifikacije v obtožnici) izhajajo elementi "organiziranega kriminala", za pregon storilcev tovrstnih kaznivih dejanj pa naj bi bila na podlagi določbe 10. člena Zakona o državnem tožilstvu (ZDT, Uradni list RS, št. 14/2003 - UPB) "stvarno in krajevno" pristojna Skupina državnih tožilcev za posebne zadeve, ustanovljena pri Vrhovnem državnem tožilstvu Republike Slovenije.

Uveljavljana procesna kršitev ni podana. Že sodišče druge stopnje je v ugovornem postopku (sklep zunaj obravnavnega senata, list. št. 857) enake zagovornikove ugovore utemeljeno zavrnilo in med drugim pravilno ugotovilo, da bi tudi v primeru očitka storitve kaznivih dejanj v organizirani združbi obtožbo lahko vložil tudi krajevno pristojni okrožni državni tožilec in ne zgolj Skupina državnih tožilcev za posebne zadeve, ki zadevo prevzame v obravnavanje le na podlagi dodelitve generalnega državnega tožilca Republike Slovenije.

Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti je navedenim razlogom treba še dodati, da po določbi prvega odstavka 19. člena ZKP funkcijo pregona lahko opravlja le upravičen tožilec; če gre za kaznivo dejanje ki se preganja po uradni dolžnosti, kot v obravnavanem primeru, je to državni tožilec. Njegovo stvarno pristojnost določa ZDT (46. člen ZKP), krajevna pristojnost pa se določa oziroma ravna po krajevni pristojnosti sodišča (47. člen ZKP). Določba 10. člena ZDT, na katero se sklicuje vložnik zahteve, ne posega v stvarno pristojnost državnega tožilstva, kot napačno trdi vložnik zahteve, pač pa pomeni odstop od splošnih pravil o krajevni pristojnosti, saj državne tožilce iz omenjene skupine pooblašča, da opravljajo svojo funkcijo v zvezi s pregonom storilcev kaznivih dejanj s področja organiziranega kriminala do konca postopka na prvi stopnji na celotnem ozemlju Republike Slovenije. Zato vložnik zahteve Okrožnemu državnem tožilstvu v Ljubljani neutemeljeno odreka tako njegovo stvarno pristojnost kot tudi njegovo krajevno pristojnost, kajti ZDT dodelitev zadeve skupini za posebne zadeve prepušča presoji generalnega državnega tožilca. Če se ta za odstop zadeve ne odloči, kot v obravnavanem primeru, veljajo splošna pravila o krajevni pristojnosti državnega tožilstva. Ni odveč pripomniti, da vložnikovo zavzemanje (četudi zgolj iz procesnih razlogov) za opredelitev obravnavane kaznive dejavnosti kot "organiziran kriminal" ni v obtoženčevo korist, kar je temeljno vodilo zagovornika za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Neupoštevno je tudi zagovornikovo zanikanje utemeljenosti suma s sklicevanjem na zatrjevano procesno kršitev 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP; ne le zato, ker je povsem nekonkretizirano, temveč tudi iz razloga, kot pravilno ugotavlja vrhovni državni tožilec, ker med enim in drugim vprašanjem ni nikakršne zveze, oziroma ker z zatrjevanjem procesne kršitve ni mogoče po logiki stvari izpodbijati pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, povezanega z ravnanjem obdolženca.

Navedbe zahteve o kršitvi 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je Vrhovno sodišče presojalo kot očitek sodišču druge stopnje, da ni zadovoljivo odgovorilo na zagovornikove pritožbene navedbe, s katerimi je izpodbijal zakonitost dokazov, pridobljenih z izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov; zagovornik ob tem trdi, da "izpodbijana sklepa v tem delu ne vsebujeta obrazložitve o odločilnih dejstvih".

Vrhovno sodišče lahko preizkuša le tiste navedbe v zahtevi, ki so konkretizirane in obrazložene (prvi odstavek 424. člena ZKP).

Posplošeno sklicevanje zagovornika na pomanjkljivo utemeljitev izpodbijanih odločb, ne da bi jo vsebinsko utemeljil v povezavi s konkretnimi dokazi, navedenim kriterijem ne zadosti, zato teh navedb Vrhovno sodišče ni moglo upoštevati.

Iz obrazložitve odločbe sodišča druge stopnje izhaja, da je skladno z določbo prvega odstavka 395. člena ZKP sodišče presodilo konkretne pritožbene navedbe v zvezi z odločilnimi dejstvi in da je zavzelo jasno in argumentirano stališče tudi do vprašanja, ali je sodišče prve stopnje presodilo vprašanja v zvezi z zakonitostjo dokazov; ocenilo je, da je to storilo, četudi zgolj posredno s tem, da je dokaze, ki jim zagovornik odreka zakonitost, upoštevalo kot podlago za ugotavljanje utemeljenosti suma, da je obtoženec storil kazniva dejanja. Zato Vrhovno sodišče tudi tem očitkom o procesnih kršitvah ni pritrdilo.

Ker uveljavljane kršitve zakona niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).