Jedro

Premikanje elektronskih tabel ugotovljene velikosti in teže (cca. 2 m2 in teže 60 do 100 kg) v skupini treh delavcev ne predstavlja opravila, ki bi bilo samo po sebi nevarno.

Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu v zvezi z očitanim nedopustnim ravnanjem tožene stranke (navedbe so bile nepopolne in splošne in jih ni bilo mogoče preizkusiti). Ker je protipravnost ravnanja tožene stranke dejstvo, ki ga je dolžan dokazati tožnik in ker tega ni dokazal (da bi tožena stranka kršila predpise s področja varnosti in zdravja pri delu ali druge obveznosti iz delovnega razmerja), je sodišče pravilno štelo protipravnost ravnanja tožene stranke za nedokazano.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v višini 3.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 531,98 EUR.

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožnik pravočasno pritožbo iz razloga napačno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov na prvi stopnji, prav tako pa tudi stroškov v zvezi s pritožbo, podredno pa vrne zadevo v novo odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da se je dne 18. 3. 2015 poškodoval na delu, ko je na odseku avtoceste, za katerega je zadolžen, skupaj še z dvema sodelavcema dvigoval elektronsko opozorilno tablo, s katero so bili uporabniki avtoceste opozorjeni na kolono vozil, zaradi prestavitve table na drugo lokacijo. Pri dvigovanju elektronske table, ki ima od 60 do 100 kg s povprečno 2 do 2,5 m2, je zaradi nenadnega močnega sunka vetra tabla zanihala. Ko jo je tožnik poskušal s sodelavcema zadržati, da ne bi padla in se poškodovala, ga je zaradi teže table in sunka vetra zasukalo, kar sta izpovedala tudi sodelavca. Tako je pri nesreči utrpel poškodbo levega dela hrbta. Po oceni pritožbe je tožena stranka za škodo objektivno odgovorna, saj je dvigovanje elektronske table s strani treh delavcev tožene stranke na avtocesti, kjer je hitrost vozil omejena na 130 km/h in v času, ko po njej vozijo osebna in tovorna vozila, nevarna dejavnost, zlasti še ob sunkih vetra, bodisi burje ali premika zraka zaradi mimo vozečih tovornih vozil. Zatrjuje, da mu je škoda nastala tudi zato, ker tožena stranka kot delodajalec ni spoštovala vseh predpisanih zahtev, ki jih mora zagotoviti za varno delo, prav tako ni sprejela ustreznih ukrepov za zagotovitev varnosti in zdravja pri ročnem prenašanju bremen kot to podrobneje predpisuje Pravilnik o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem prenašanju bremen. Tožena stranka bi morala po oceni pritožbe zagotoviti primerno delovno opremo in zagotoviti primerne ukrepe v izogib tveganju za poškodbe hrbta delavcev, delavce usposobiti za varno ročno premeščanje bremen, prav tako pa bi morala delavcem dati jasna navodila, da morajo biti pri postavljanju oziroma odstranjevanju elektronskih tabel s površino 2 do 2,5 m2 in težo od 60 do 100 kilogramov prisotni štirje in več delavcev in da ne smejo postavljati oziroma odstranjevati elektronskih opozorilnih tabel, če piha veter ali v času, ko vozijo tovorna vozila. Navaja, da je že pri svojem zaslišanju pojasnil, enako pa sta potrdili tudi priči A.A. in B.B., da je bila opozorilna elektronska tabla, ki jo je moral tožnik skupaj s sodelavcema v okviru svojih delovnih obveznosti odstraniti z avtoceste, v času, ko so po njej vozila osebna in tovorna vozila, prevelika in pretežka za tri delavce, zato bi morala tožena stranka za to delo zagotoviti večje število delavcev oziroma ročno prenašanje elektronske table nadomestiti s primerno delovno opremo, pripomočki in primernimi mehanskimi pomagali ter sprejeti primerne ukrepe v izogib tveganju za poškodbe hrbta delavcev. Ker tega ni storila, je ravnala protipravno. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da bi moral te okoliščine ugotavljati izvedenec za varstvo in zdravje pri delu. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Kot izhaja iz dokaznega postopka je do nezgode prišlo dne 18. 3. 2015, ko je tožnik skupaj z dvema sodelavcema dvigoval elektronsko opozorilno tablo, težko približno 60 kg, površine 2 m2, ki naj bi se ob sunku vetra zamajala, tožnik pa naj bi jo poskušal zadržati, pri tem pa je utrpel poškodbo ledvenega dela hrbta. Tožnik je s tožbo od tožene stranke zahteval odškodnino za nematerialno škodo v skupni višini 3.600,00 EUR, in sicer za nevšečnosti med zdravljenjem v višini 1.500,00 EUR, za strah 500,00 EUR in zmanjšanje življenjskih aktivnosti v višini 1.500,00 EUR.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku izdalo sodbo, s katero je tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, tožniku pa naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke. Zaključilo je, da v konkretni zadevi niso podani elementi za obstoj objektivne odškodninske odgovornosti, prav tako pa niso podani elementi za obstoj krivdne odgovornosti tožene stranke, saj ni podana vzročna zveza med domnevno protipravnim ravnanjem tožene stranke in škodo.

8. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča v postopku skrbno in prepričljivo dokazno ocenilo izvedene dokaze, razlogi sodišča prve stopnje so jasno argumentirani, razumljivi in življenjski, dokazna ocena sodišča prve stopnje pa je tudi v celoti skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP, tako da sodišče druge stopnje z dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti soglaša in se v izogib ponavljanju, nanjo sklicuje. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev, izvedlo je tudi vse bistvene dokaze.

9. Premikanje elektronskih tabel ugotovljene velikosti in teže (cca. 2 m2 in teže 60 do 100 kg) v skupini treh delavcev ne predstavlja opravila, ki bi bilo samo po sebi nevarno. Šlo je za preprosta in enostavna opravila (tožnik jih je opravljal 29 let), iz katerih ne sledi povečana nevarnost za življenje in zdravje, čeprav se opravljajo med sunki vetra, ali premiki zraka zaradi mimo vozečega kamiona.1 Premikanje elektronske table ugotovljene velikosti in teže tako ni nevarno delo oziroma dejavnost in ni podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke, kar pritožba neutemeljeno uveljavlja.

10. V konkretnem primeru bi tako lahko šlo le za krivdno odgovornost tožene stranke, vendar bi morale biti podane vse predpostavke splošnega civilnega delikta: protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza in krivda. Čeprav nosi dokazno breme nekrivde tožena stranka, je dokazno breme protipravnega ravnanja in vzročne zveze med tem ravnanjem in škodo na tožniku. Tožnik bi moral navesti in dokazati, katero konkretno dejanje ali opustitev tožene stranke mu je povzročilo škodo. Niso dovolj le splošne navedbe, da je tožena stranka dopuščala tak način dela, ki ni bil v skladu s predpisi o varovanju zdravja na delovnem mestu, ali da ni izvedla ustreznih ukrepov, da do nezgode ne bi prišlo ali, da bi morala v smislu varnosti in zdravja pri delu storiti več. Takšne navedbe o bistvenem, to je o tem, katere konkretne opustitve tožene stranke naj bi bile v nasprotju z varnostnimi predpisi in kaj konkretno bi morala tožena stranka storiti, da bi zadostila zahtevam iz 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 56/99 in nadalj.) ter ali so te opustitve tudi vzrok škode, ničesar ne povedo.

11. Tožnik je zatrjeval, da so table, ki jih delavci tožene stranke morajo premikati, prevelike in da bi tožena stranka morala za premik tabel ugotovljene velikosti in teže zagotoviti večje število delavcev, zaslišani priči pa sta povedali, da običajno elektronske table delavci tožene stranke premikajo v skupinah treh ali več delavcev, odvisno od velikosti table. Sodišče ne razpolaga s potrebnim strokovnim znanjem, da bi samo ugotovilo, ali je bilo premikanje elektronske table ugotovljene velikosti in teže, v skupini treh delavcev, skladno z zahtevami predpisov s področja varstva in zdravja pri delu. Navedeno bi lahko pojasnil sodni izvedenec iz varstva in zdravja pri delu, vendar tožnik takega dokaznega predloga ni podal. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni moglo ugotoviti, ali je bilo število delavcev, v konkretnem primeru tri, ustrezno za opravljanje delovne naloge. Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje tako ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu v zvezi z očitanim nedopustnim ravnanjem tožene stranke (navedbe so bile nepopolne in splošne in jih ni bilo mogoče preizkusiti). Ker je protipravnost ravnanja tožene stranke dejstvo, ki ga je dolžan dokazati tožnik in ker tega ni dokazal (da bi tožena stranka kršila predpise s področja varnosti in zdravja pri delu ali druge obveznosti iz delovnega razmerja), je sodišče pravilno štelo protipravnost ravnanja tožene stranke za nedokazano.

12. Ker morajo biti predpostavke za ugotovitev odškodninske odgovornosti tožene stranke, to je protipravnost, škoda, vzročna zveza med protipravnostjo in škodo ter krivda, podane kumulativno, sodišče ob odsotnosti ugotovitve protipravnosti ravnanja tožene stranke, ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti ni ugotavljalo in je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo.

13. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajal izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).

1 Skladno z odgovorom Agencije RS za okolje je v okolici počivališča C. dne 18. 3. 2015 med 12. in 13. uro (v času poškodbe tožnika) veter pihal le s hitrostjo 8,1 m/s.